Prvič objavljeno v reviji Teleks, 25. maja 1989

Franci Božič

Ni naključje, da preporod nogometašev Olimpije nekako sovpada s »slovensko pomladjo«. Vse številnejši navijači za Bežigradom sicer doslej še niso omenili Kučana ali Stanovnika (kot na primer srbski in hrvaški Miloševića in Šuvarja), toda očitno je, da mednacionalni prestiž – tako kot povsod po svetu – tudi v Sloveniji ne more brez nogometa.

Olimpija z velikimi koraki koraka I. ligi nasproti, iz katere so jo z zakulisnimi igrami zrinili pred petimi leti. Teh pet let »premora« za Bežigradom niso racionalno izkoristili, klub se predvsem ni organizacijsko usposobil za igre na »najvišji« jugoslovanski ravni. Razmere v bežigrajskem štadionu so še vedno mizerne, vrhunec pa je seveda najslabši štadion v državi. Zadeva v zvezi s štadionom je seveda zunaj Olimpijskih pristojnosti, zanj je seveda pristojna mestna oblast. Na pol razrit štadion, ki obiskovalcem ne nudi niti osnovnega komforta (da o vse bolj pomembni varnosti niti ne govorim), je danes mestna sramota številka ena.

Olimpija-Novi Pazar 1-0 v sezoni 1988/89

To očitno dobro vedo tudi vodilni predstavniki mestnih struktur, ki zaradi občutka slabe vesti vse bolj očitno »koketirajo« z NK Olimpija. Toda očitno zanje čas za izgradnjo novega štadiona ali za temeljito rekonstrukcijo še ni »zrel«. Ker nič ne kaže, da bi Ljubljana v bližnji in tudi daljni prihodnosti lahko dobila organizacijo kakega prvenstva (ob takih priložnostih se pri nas navadno gradijo taki objekti), je še najbolj verjetno, da bi Ljubljana do novega štadiona lahko prišla po kakem večjem incidentu na tribunah (mala repriza Heysla ali Sheffielda?).

Treba je upoštevati, da so za nacijo pomembne tekme veliko nevarnejše, kot pa zborovanja in mitingi, ki v zadnjem času pri nas vzbujajo največ skrbi v zvezi z varnostjo in redom. Ljubljanska publika sicer velja za razmeroma mirno in »salonsko«, toda očitno je v njej kar dovolj »dinamita«, da bi lahko »počilo« že ob prvi priložnosti, ko bi kakšen Srb Olimpiji skušal vzeti tisto, kar si je zaslužila (to se je nekoč kar pogosto dogajalo, toda takrat še ni bilo pomembnejše identifikacije slovenske publike z Olimpijo).

Trener Šoškić je “iznašel formulo za razmeroma hiter uspeh”

In prav ta identifikacija Ljubljane in Slovenije z Olimpijo bi utegnila postati največji kapital, na katerem bo prihodnost gradil nogomet za Bežigradom. V teh pičlih petih letih pa se je pokazalo, da problemi Olimpije in slovenskega nogometa nikakor niso povezani s preskromno produkcijo dobrih nogometašev. Na jugoslovanskem nogometnem nebu so kot meteorji vzniknili mladi upi (Židan, Novak, Englaro, Valentinčič, Ubavić, Čeh …), ki bi utegnili celo zasenčiti zadnji Olimpijin prvoligaški rod z Elsnerjem, Katancem, Amerškom, Petrovićem, Rožičem in drugimi. Te nekdanje ase so v glavnem pokupili v tistih okoljih, kjer je »identifikacija« obstajala že prej, toda zdi se, da zdaj še zdaleč ni več take nevarnosti za nekoč znane selitve slovenskih igralcev na jug in na sever.

Z narodom, katerega »identifikacijski« šport je alpsko smučanje, mora biti nekaj narobe.

Pred slabimi petimi leti je prvi slovenski nogometni teoretik dr. Zdenko Verdenik postavil tezo o nujnem sozvočju igre in socialnega okolja, sam jo je skušal tudi praktično uveljaviti, toda za to je imel premalo sposobnosti. Izkušeni trener Nedeljko Gugolj je nato hotel doseči hiter uspeh po nekakšnem italijanskem vzorcu, toda zanj je manjkalo vzdušje kot tudi boljša izbira »formiranih« igralcev, ki jih ta koncept pogojuje. In na koncu se je – pred letom in pol – zgodilo presenečenje: trener Miloš Šoškić, ki so ga pri Olimpiji leta in leta odganjali, češ da sodi med »mračne sile« jugoslovanskega nogometa, je iznašel formulo za razmeroma hiter uspeh. Kljub zelo skromnim možnostim je »evropeiziral« igro Olimpije, ki danes že igra najsodobnejši nogomet v državi.

Z narodom, katerega »identifikacijski« šport je alpsko smučanje, mora biti nekaj narobe. Zmage asov kot je na primer Bojan Križaj je treba seveda ustrezno slaviti, toda v prave mednacionalne prestiže je mogoče vstopiti le prek nogometa. Tudi to bo Slovenija končno morala priznati. Ali pa je ne bo.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.