Intervju s pisateljem in dramatikom Petrom Božičem-Voščenko, prvič objavljen na nkolimpija.com 6. februarja 2002.

Peter Božič je član upravnega odbora NK Olimpija. In ko smo spraševali druge o njegovem delu, so nam vsi potrdili, da je prav on tisti, ki je med najbolj izpostavljenimi in najbolj aktivnimi člani. In tako je brez mnogo razmišljanja padla odločitev za pogovor z njim. No, nekaj časa je le minilo do realizacije, ampak potem smo nadoknadili vse za nazaj.

S Petrom smo se pogovarjali o marsičem. Pravzaprav smo se začeli takoj pogovarjati in smo se šele po kaki uri spomnili, da je potreba vprašati, kar se je človek namenil vprašati, saj je treba v intervju kakopak tudi nekaj napisati. Poleg tega, kar boste prebrali, smo se pogovarjali o tem od kod je v Olimpijo še pred uradnim božičem prišel Božiček, pa o Zeljkoviću, Režonji, Kokolu, mladincih Olimpije, taktičnih postavitvah igre, Jagodniku, Schollmayerju, novih lastnikih, novinarjih, mešetarjih, novinarjih-mešetarjih, Laziću, o diletantskem vodenju kluba, Cimirotiću in njegovemu darilu Olimpiji, dveh novih Jugoslovanih in še o marsičem. Toda marsikaj ta trenutek še ni zrelo za objavo, zato bomo še malce počakali, da se stvari ‘zmedijo’.

Pred vami je, priznamo, zelo okleščeni del intervjuja: Peter govori z jasnimi besedami, sočno, razločno, brez dlake na jeziku. Dovolj dolgo že pozna stanje v Olimpiji, obenem pa je še edini iz vodstvene strukture, ki je kdaj resneje brcal žogo, da ima za kaj takega ‘ustrezno podlago’. Pogovarjali smo se na ljubljanski Kresiji.

Ali ste se kdaj ukvarjali s kakšnim športom?

Ukvarjal sem se z vsemi igralnimi športi, največ z nogometom, še v gimnaziji v Mariboru, od koder sem doma. Na gimnaziji sva bila z Ivanom Toplakom, znanim igralcem in trenerjem, sošolca. Ko sem prišel v Ljubljano, pa sem se začel ukvarjati z literaturo in kulturo in potem sem ostal prijatelj nogometa, igral pa sem ga le še za Društvo slovenskih pisateljev. (smeh)

Kdo pa vas je navdušil za nogomet?

Oče me je navdušil. Bil je železničar in v tistem času je bil član vodstva mariborskega nogometnega kluba Železničar. Ko sem bil star 12 let, me je prvič peljal na tekmo. Nogomet je torej družinska zadeva.

S svojo druščino sem hodil na vsako tekmo, v tej druščini pa so bili režiser Igor Pretnar, pisatelj Miško Kranjec, igralci Zlatko Šugman, Radko Polič in Tone Slodnjak.

Kako ste prišli do Olimpije?

Leta 1952 sem prišel v Ljubljano in kakih 10 let nisem gledal nogometa. Olimpijo sem začel redno gledati šele v času, ko se je uvrstila v prvo jugoslovansko zvezno ligo. S svojo druščino sem hodil na vsako tekmo, v tej druščini pa so bili režiser Igor Pretnar, pisatelj Miško Kranjec, igralci Zlatko Šugman, Radko Polič in Tone Slodnjak. Miško Kranjec je bil celo nekaj časa predsednik Olimpije, njegov sin pa je bil prvi golman mladinske ekipe. Kranjcu je kot predsednik sledil nekdanji šef policije in direktor pošte Egon Conradi, spet temu pa Ivan Zidar. Zidar je bil predsednik Olimpije celih 28 let! No, nekateri iz te moje druščine so danes že pokojni, ostali pa so nehali hoditi na tekme. Torej »do« Olimpije sem prišel tako, »v« Olimpijo, v upravni odbor, pa sem prišel šele zadnje leto, leto in pol. Z Marjanom Lahom prijateljujeva in on mi je povedal takrat, da je Olimpija brez denarja. To je bilo predlani poleti, ko je prišel Bojan Prašnikar. Lah me je pripravil do sestanka s Prašnikarjem in potem se je začelo. Treba je bilo pritegniti županjo Viko Potočnik, da je zastavila svoj ugled za Olimpijo, saj so klasični in največji sponzorji športnih iger še naprej kazali hrbet Olimpiji. Ko je postal predsednik Olimpije podžupan Anton Colarič, je bilo to še večje tveganje za županjo, ki pooseblja Mesto Ljubljana, saj nosi na ta način mestna občina, neformalno sicer pa vendarle, odgovornost za to kar je v nogometnem klubu. Njen prispevek pri sanaciji ljubljanskega nogometa je izjemen, saj je bilo treba nasprotovati izjemno močnim silam, ki so že 10 let strupeno proti nogometu v Ljubljani. Če jim je Srečko Katanec podrl načrte, pa vseeno ne bo prihodnosti, če se Olimpijo sesuva naprej. To jim torej po njeni zaslugi hvala bogu ne uspeva. Olimpija postaja zmeraj močnejši klub.

Prašnikar je lani pozimi prišel na plano s ponudbo Marjana Podobnika in Telekoma, ki naj bi z Olimpijo sklenil sponzorsko pogodbo na 4 leta za letni znesek 2 milijona DEM, s pogojem, da odstopi predsednik in upravni odbor.

Začeli ste sodelovati tudi s Prašnikarjem …

Zgodba s Prašnikarjem se potem ni dobro končala. Pa ne zaradi tega, ker nismo bili državni prvaki, čeprav so mediji to prenapihnili. Problem je bil drugje. Problem je bil v tem, da smo bili mi v drugem delu prvenstva šesti, to pa zaradi tega, ker je šlo za sabotažo. Za demontažo Olimpije – znotraj Olimpije. Prašnikar je lani pozimi prišel na plano s ponudbo Marjana Podobnika in Telekoma, ki naj bi z Olimpijo sklenil sponzorsko pogodbo na 4 leta za letni znesek 2 milijona DEM, s pogojem, da odstopi predsednik in upravni odbor. Podobnikove in Prašnikarjeve vodstvene in lastniške ambicije so znane vsem, ki količkaj poznajo stanje v slovenskem prostoru, zato jih zdaj tu ne bom ponovno razlagal. Poleg tega naj bi se iz prvega obroka sponzorskih sredstev poplačalo tudi dolgove neke stranke. To je bilo tako zamišljeno, te podatke sem dobil od ljudi iz strank. Toda, zakaj se je zapletlo? Preprosto, vsi po vrsti iz Telekoma … upravni odbor, nadzorni odbor … so bili proti! Podobnik ni imel nobenega uradnega pooblastila podpisati te pogodbe! Lahko bi jo podpisal, toda že pri izplačilu bi se zapletlo, do njega niti ne bi prišlo. Potem smo na sestanku upravnega odbora ta Prašnikar-Podobnikov konstrukt zrušili.

Tekma z Mariborom! Dvajset minut do konca, Prašnikar zamenja Fridla, ki nadzoruje sredino terena, z bočnim igralcem, Karapetrovićem. V naslednjem napadu pa Čeh prav v to sredino poda Sztipanovicsu, ki zadane gol!

In potem?

Prašnikar je bil besen in nato ni več delal tako, kot je delal še jeseni. Spomnite se pomladanskega nadaljevanja! Bile so tekme, ki so bile brezupne. Kosić ni igral, pa je bil tisto jesen tretji strelec ekipe in prvi podajalec. Igrala sta Jolić in Munishi! Munishi je na tekmi v Velenju brcnil vsaj 30 žog v avt. Nekateri igralci sploh niso streljali na gol in tako naprej. Tekma z Mariborom! Dvajset minut do konca, Prašnikar zamenja Fridla, ki nadzoruje sredino terena, z bočnim igralcem, Karapetrovićem. V naslednjem napadu pa Čeh prav v to sredino poda Sztipanovicsu, ki zadane gol! Kasneje je šel Prašnikar v Šmartno, da bi se zadeve malce polegle in da ne bi šel naravnost v Maribor. Itak sta bila z Jožetom Jagodnikom vseskozi v dogovoru.

Pa je možno, da posameznik naredi toliko škode?

Saj to ni bilo tako hudo, naslov osvojiš ali pa tudi ne. Najhujše je, ker smo mi vsa tista sredstva, ki smo jih uspeli zbrati – in to ni bil majhen denar, šlo je za okrog 3 milijone DEM – dobesedno vrgli v zrak. Vse je šlo!

Konec koncev ste sredstva zaradi njega tudi dobili …

Večina sponzorjev je stavila na Prašnikarjevo ime. Ne vsi, veliko pa. Na njegov imidž, toda tudi na rezultate Olimpije. Takrat ni bilo problem nabrati večjih sredstev, takrat je bilo to precej lahko delo. Toda denar je dobesedno izpuhteval v neznano, dogajalo se je vse najslabše, kar se lahko glede denarja dogaja. Nekateri igralci niso igrali, ker pač niso pristajali na izplačilo provizij. Nekateri pa sploh niso prišli v Ljubljano, čeprav so hoteli in bi lahko prišli. Pitamic, Šnofl, Galić … In veliko igralcev je zato odšlo iz Ljubljane. Meni se zdi ta odnos do mladih igralcev neprimeren, slab. Ne samo do igralcev Olimpije, temveč do igralcev iz ožje ljubljanske okolice. Mi smo iz rok izpustili nadarjene mlade igralce iz naše sredine. Lunder in Kapić, recimo. To je tak … mešetarski odnos. Daj provizijo, pa boš igral. Če ne boš dal, pa ne boš igral.

To je eno tako infantilno razmerje … eno tako oboževanje paternalističnega modela in predvsem način, kako se znebiš sleherne lastne odgovornosti.

Zanimivo, da imate vi, ki ste Štajerec, tako skrben odnos do Olimpije …

Odnos ‘Maribor kontra Ljubljani’ je zame ‘bolan’ odnos. Mariborsko plat, mentaliteto, zelo dobro poznam, saj se tam hodil v šolo. Problem je bil v tem, da je ves čas bivše Jugoslavije partijska elita Maribora vse svoje nesposobnosti prelagala na Ljubljano. Ljubljana gor-dol, Ljubljana nam onemogoča to in ono, mi hočemo samo najboljše ampak ne moremo in tako naprej. Spredla se je celo zgodba o zastrupitvi – takrat med kvalifikacijami za prvo ligo – popolnoma neresnična. To je eno tako infantilno razmerje … eno tako oboževanje paternalističnega modela in predvsem način, kako se znebiš sleherne lastne odgovornosti. In ta model Maribor ne bo pripeljal nikamor, ker je neproduktiven, kontraproduktiven. Iz te podrejene, kalimerovske pozicije, ki jo sami še potencirajo, izhaja neka efemerna agresivnost, ki je značilna za mariborske navijače. Za časa odličnih nastopov Maribora v Ligi prvakov smo mislili, da se je ta mentaliteta porazgubila ali se celo spremenila v zmagovalno, toda zmotili smo se. Kmalu se je izkazalo, da je celotna njihova kadrovska politika ne pro-Mariborska, ampak anti-Olimpija. Zato Maribor v zadnjih dveh letih ni naredil niti približno tistega, kar bi lahko. Konkurenčni krog se je razširil: Celje, Koper, Ajdovščina … slaba Olimpija ni več garant za osvojitev naslova državnega prvaka. Pazi, jaz iskreno želim, da je Maribor dober, da bi bila liga čim boljša. Vsi bomo napredovali, na tekmah bo več publike. Ne zanima me, da smo prvaki v eni kurčevi ligi! To je dolgčas.

Kriteriji so nasploh posebna tema …

Treba je uporabiti pozitivistični kriterij. Treba je reči: »Fantje, evroliga nam je dosegljiva!« in potem delati vse v tej smeri. Problem je v tem, kaj mi delamo, ne pa naši konkurenti! Katanec tako pozitivistično razmišlja že ves čas, odkar je selektor, Maribor s Prašnikarjem je tako razmišljal še dve leti nazaj. In je bilo veselje gledati njihove tekme. In tudi Olimpija bo morala za poln štadion igrati v evropskem tekmovanju, vsaj 2 do 3 kroge v kateremkoli evropskem tekmovanju.

Pa je to možno? To pomeni veliko načrtnega dela. Ima Olimpija sploh kak načrt, kako postati vsaj spodoben klub?

Obstaja vizija, ki je v predalu, na papir pa jo je vrgel Igor Lavš. Najprej je treba okrepiti stroko, predvsem na funkciji tehničnega direktorja, po možnosti z nekdanjim igralcem Olimpije, obvezno pa mora biti pozitivna osebnost in lojalen Olimpiji. Potem je potrebno izboljšati pogoje za delo vseh mladinskih selekcij. Tretja zadeva pa je organizacija mednarodnega tekmovanja, ki bi združeval države, ki se težko uvrščajo v elitnejša evropska tekmovanja in bi združevalo države Podonavja. Krog bi bil sklenjen: dobri strokovnjaki bi trenirali nadarjene igralce, ki bi stalno igrali in tekmovali v primerljivi evropski konkurenci. In še nekaj: naš interes je, da bi vsaj dva kluba v Ljubljani dvignili na višjo raven. Treba je organizirati tudi vadbeni center, nekje v mestu, po vzoru kampov v tujini.

Pa bo tako tekmovanje pritegnilo gledalce? Že zdaj jih ni prav dosti na štadionu …

Ljubljančani ne želijo več gledati slovenske lige! Po ostalih krajih imajo še veselje s tem, v Ljubljani pa so z igrami reprezentance vzpostavljeni visoki kriteriji, na televiziji vidimo italijansko in špansko prvenstvo. Poln štadion bomo imeli samo z mednarodnim tekmovanjem. Slovenskih zvezd ne bo hodil gledat nihče! Tudi v ostalih športih ligaške tekme niso obiskane. V ostalih krajih so obiskane, v Ljubljani pa ne.

Olimpija v sezoni 2001/02

Torej vizija obstaja?

Seveda obstaja. Trenutno se ubadamo s preživetjem in vzpostavljamo organizacijo in realne razmere, zato koncept še ni zaživel v celoti. Toda zato še ne pomeni, da ne obstaja. Podrobnosti pustimo za kasneje, dejavnosti in nosilci dejavnosti pa so bolj ali manj zdaj že znani.

So med temi nosilci tudi člani upravnega odbora?

Resda odbor na papirju šteje 22 ljudi, toda le malo je takih, ki v resnici nekaj naredijo. Na srečo si s sklepčnostjo ne delamo posebej sivih las (smeh), toda ti, ki se redno sestajamo, predebatiramo vsa vprašanja glede vodenja kluba. Na sestankih smo: Colarič, Miro Gavez, Mihajlo Petrović, Janez Zemljarič, Lavš … in Božič. (smeh)

In kako ste uspešni glede iskanja sponzorjev ali lastnikov?

Potekajo razgovori o prevzemu upravljanja, vodenja tistega dela kluba, ki bo opravljalo pridobitno dejavnost. Gre za skupino več podjetij, koordinator pogovorov pa je znani ljubljanski podjetnik. Največ razgovorov sem opravil sam, za pravniško podporo pa skrbi Lavš.

V nogometu vlada popoln kaos. Težava je v tem, da imata le dva menedžerja veljavno licenco, ostali pa ne.

Si obetate potem urejenih razmer? Tudi kar se prestopov igralcev tiče?

V nogometu vlada popoln kaos. Težava je v tem, da imata le dva menedžerja veljavno licenco, ostali pa ne. In ti … mešetarji … izkoriščajo vse slabosti neke dejavnosti, ki obrne več milijonov mark, organizirano pa je kot amatersko društvo. Nobenega nadzora ni, ne finančnega, ne kakršnegakoli drugega. Perfektno okolje za ‘črno’ dejavnost. Toda hudo je, da gre večina denarja v posamezni privatni žep, klubu in nogometašem pa le majhen del. Ti mešetarji potem z izsiljevanjem obvladujejo tako funkcionarje v klubu, s katerimi so v dogovoru, kot tudi igralce. Kvaliteta se tako znižuje, stroški pa naraščajo.

Po kakšnih kriterijih se odločate za nove igralce?

Petrovićevi kriteriji so preprosti in jasni: če so boljši od tistih, ki so že v klubu, potem jih ima smisel angažirati, drugače pa ne. Trener jih preveri na nekaj treningih: če so boljši, ostanejo, če ne, gredo nazaj od koder so prišli. Zelo enostavno. Pri Prašnikarju je bilo to drugače, odločali so drugi kriteriji.

Mihajlo Petrović, trener Olimpije v sezoni 2001/02

Po finančnih zahtevah jih ne sprašujete?

Seveda jih, toda najprej je potrebno misliti na oblikovanje ekipe. Oblikovati jo je potrebno po kvalitetnih kriterijih. Dragi igralci niso sami po sebi garancija za kvaliteto in s tem garancija za uspeh. Letošnjo jesen Olimpija ni imela dragih igralcev, pa je osvojila točk kolikor jih je. Kot posledica uveljavitve tega kriterija: ekipa je pomembna, ne dragi igralci!

Slovenski nogomet pa je danes po kvaliteti nezahteven. Šmartno s petimi hišami je lahko prvak …

Ta filozofija se precej razlikuje od tiste, ki smo je vajeni …

Ponavljam, okrog Olimpije sem že 40 let, v sami Olimpiji pa leto dni. Nekaj sprememb smo že naredili, veliko pa jih še čaka, da jih naredimo. Ker se ni v teh 40 letih spremenilo praktično nič – vse je ostalo tako kot je bilo. Pravzaprav je še slabše. Kriteriji so nižji, Olimpija pa ima problem že z izpolnjevanjem le-teh. V jugo ligi je bila kvaliteta višja, zadeve so bile neprimerno zahtevnejše. Zidar in ljudje, ki so takrat delali, so morali računati samo na resnično vrhunske igralce. Slovenski nogomet pa je danes po kvaliteti nezahteven. Šmartno s petimi hišami je lahko prvak, Maribor lahko izpade. Ni kriterijev. Nekaj koncepta in kvalitete so izkazali še Primorje, Koper ter Celje.

Se pravi malenkost bolj urejeni klubi od ostalih …

Ne pozabiva, leta 2004 bodo morali biti vsi klubi likvidni in strokovno organizirani po natančnih kriterijih. Tak je dekret UEFA, za katerega imamo še 2 leti časa in kdor se ne bo ravnal po njegovih zapovedih, ne bo mogel obstajati. Dve leti je sicer kratka doba, ampak ne prekratka. Če hočeš zadeve urediti. Če jih nočeš, je tudi 50 let premalo. (smeh) Vsi klubi v Sloveniji se morajo reorganizirati. Toda potem bo bolje, relacije bodo jasnejše tako znotraj kot zunaj kluba. In mešetarji, ki zdaj visijo okrog vsakega kluba kot grozdi, bodo izgubili svoje vitice in popadali na tla. (smeh)

Pogovarjal se je Boris Škraban.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.