Prvič objavljeno v zagrebškem športnem dnevniku Ilustrovane sportske novosti oktobra 1939
Slovenci ne uspevajo v nogometu, ker je šport celote.
SK »Ljubljana«, predstavnik slovenskega nogometa, preživlja najtežjo krizo od svojega nastanka in se morda celo nahaja pred razsulom! Brez dvoma bo ta trditev mnoge presenetila in se jim bo zdela neverjetna, vendar bo čas kmalu pokazal, da je bila ta trditev točna. Konec koncev je treba resnici pogledati v oči, tudi če je neprijetna.
Ob gledanju nastopov SK »Ljubljane« v hrvaško-slovenski ligi, se je takoj videlo, da nekaj ni v redu. Na sedmih odigranih tekmah je »Ljubljana« zbrala samo štiri točke in redno nizala neuspeh za neuspehom, tako v smislu rezultatov kot prikazane igre. Kaj je temu vzrok? Na to bo lahko najbolje odgovoril Buljević, ki je trener in vodja »Ljubljane« in brez katerega si »Ljubljane« skoraj ne moremo predstavljati. Toda že začetek pogovora z njim me je presenetil in dal slutiti, da v klubu zares vlada neka notranja kriza. Prvo kar mi je namreč rekel, je bilo to, da že tri tedne ne opravlja več trenerskih dolžnosti. Kako je mogoče, da je on, ki je čas in denar in ne vem kaj še vse žrtvoval za klub, zdaj kar naenkrat opustil to dolžnost? Da, res je. To pomeni, da nekaj ni v redu! Povsem točno. In tako mi je Buljević v daljšem nevezanem pogovoru povedal o mnogih stvareh, ki zavirajo napredek »Ljubljane« in slovenskega nogometa nasploh.
Najprej je treba pogledati vprašanje samih igralcev in poiskati vzrok, zakaj slovenski nogomet nikoli ni dosegel stopnje hrvaškega ali srbskega, čeprav so Slovenci v vseh drugih športih dosegli skoraj najvidnejše uspehe v državi. Slovenski tip športnika je velik individualist in tam, kjer se bori le zase, kjer mu svoje individualnosti ni treba podrediti kolektivu, tam je v stanju doseči in tudi zares dosega največje uspehe. V nogometu pa je treba svoje mišljenje in svojo individualnost podrediti neki skupnosti – to pa slovenskemu športniku ne »leži«. V tem je treba najprej iskati vzrok zakaj slovenski športniki v nogometu niso mogli doseči nekih večjih in trajnih uspehov.
Kaj ni podobno tudi z vaterpolom? Medtem ko so v plavanju sposobni osvojiti državno prvenstvo in pogosto postavijo rekorde, se v vaterpolu nikoli niso mogli dvigniti iz povprečja. Potem – kot mi je rekel Buljević – je tu še bistvena razlika med tipom slovenskega in hrvaškega ali srbskega nogometaša. »Kranjec« je pravi realist in preden se začne ukvarjati z nogometom, bo preučil, če se mu to splača in če je odgovor pozitiven, potem se bo posvetil nogometu. Poleg tega slovenskemu nogometu manjka navdušenja. Ni sposoben izvesti večjih podvigov, ker preveč razmišlja. Če oceni, da se nahaja pred nasprotnikom, ki je – realno gledano – precej močnejši, sam sebe že vnaprej obsodi na poraz in se ne bo niti poskušal moško boriti in po možnosti napraviti presenečenje, ki v nogometu ni izključeno in ki je v bistvu največja draž nogometa.
Danes moštvo »Ljubljane« sestavljajo v glavnem študentje in dijaki, medtem ko so prej v vodilnih klubih večino ekipe sestavljali delavci. To se je žal pokazalo kot negativna stran …
Poleg teh splošnih negativnih vzrokov, ki že vnaprej do neke mere onemogočajo, da se nogometni šport razvije, se »Ljubljana« bori še z mnogimi drugimi posebnimi težavami. Danes moštvo »Ljubljane« sestavljajo v glavnem študentje in dijaki, medtem ko so prej v vodilnih klubih večino ekipe sestavljali delavci. To se je žal pokazalo kot negativna stran; ker medtem ko so prej delavci bolj poslušali nasvete trenerja in starejših, danes nasprotno, študentje nikomur ne dovoljujejo, da bi korigiral njihovo akademsko mnenje, pa četudi gre za nogomet. Res je, da pred tekmo pridno poslušajo nasvete in obljubijo, da se bodo držali napotkov, toda čim se igra začne, spet vsak dela po svoje in razumljivo stroj škripa. In tako se zgodi, da ima moštvo zares dobre posameznike, ki pa niso sposobni igrati dobre in koristne moštvene igre.
Poleg tega v veliki meri manjka ljubezni do kluba, na katerega se ne gleda kot na nekaj svojega, pač pa kot na objekt iz katerega se bo vlekla korist. Če se k temu doda še, da med igralci ni tovarištva, kakršno bi moralo biti, ker se grdo gleda tista dva-tri, ki dobivajo plačo, ker se smatra, da morajo oni prevzeti celotno breme na svoja pleča, ker poleg premije dobivajo še redno plačo. Če dodamo še, da v moštvu manjka moralno močnih ljudi, ki v športnem pogledu predstavljajo večjo vrednost in s svojim zgledom potegnejo ostale (tak primer je bil Stane Bertoncelj), potem postane povsem jasno, da današnja ekipa »Ljubljane« kot celota predstavlja idealno disharmonijo. In sadovi tega se zelo lepo vidijo na zelenem polju tako v igri kot tudi rezultatih.
In zdaj se vodstvo nahaja pred težkim izzivom, saj je treba najti način, da se vse to nekako uredi. Obstajata samo dve možnosti: ali uvesti splošni sistem plačevanja igralcev in se jih bo potem lahko prisililo, da ubogajo, ali pa povratek h čistemu amaterizmu in grajenje na mlajši generaciji. Jasno je, da bi bilo glede na današnje razmere bolje, oziroma bolj učinkovito, če bi se uvedel sistem plačevanja. Toda od kje vzeti denar? »Ljubljana« se nahaja v brezizhodnem finančnem položaju. Klub je moral zmanjšati premije, odpustiti poslovodjo in prekiniti najem prostorov. Obeti za prihodnost pa so še slabši, kajti čim se »Ljubljana« v prihodnji sezoni vrne v podzvezno, oziroma slovensko-zvezno prvenstvo, bodo prihodki še bolj upadli.
Slovenci se zdaj zavedajo tega, da so zaradi sporazuma med Beogradom in Zagrebom žrtvovali nacionalno ligo in si na ta način skoraj izkopali grob, ker jim je samo nacionalna liga nudila finančni dobiček. To so vedeli že prej, a so pričakovali, da se bodo pri delitvi prihodkov vrhovne zveze upoštevale te njihove žrtve in njihov unikatni položaj, ne pa da se bo povsem matematično vzelo v obzir samo število klubov pri ključu za deljenje denarja. In tako bodo naslednje leto prihodki še manjši, stroški pa večji.
Iz tega je jasno razvidno, da se ne bo mogel uvesti sistem plačevanja igralcev, pač pa da ostaja samo še ena možnost, to pa je vrnitev h čistemu amaterizmu. Na to se zdaj gleda kot na neizbežno dejstvo. To pomeni, da se bo zrušilo vse, kar je bilo do zdaj sezidano in se bo začelo graditi znova.
Morda bo tako celo bolje, vendar se ponuja vprašanje: ali SK »Ljubljana«, predstavnik slovenskega nogometa, ni zaslužila lepše usode, ali ni zaslužila več pozornosti s strani igralcev in publike in s strani odgovornih?
A.K.
Iz hrvaščine prevedel Miha Zupan.
