Slovenski poročevalec, januar 1954
Skoraj je ni nogometne tekme, v kateri bi moštvo ne imelo vsaj nekoliko priložnosti za dosego števnega uspeha s streljanjem žoge iz kota. Največ teh priložnosti pa gre pri nas – in tudi drugod po svetu – po zlu.
Ena najznačilnejših tekem, v kateri je bila neizkoriščena cela serija kotov, je bila nedavna kvalifikacijska tekma za svetovno prvenstvo v Skopju, v kateri je naša reprezentanca zmagala nad izraelsko 1:0. V tej tekmi je naše izbrano moštvo streljalo nič manj kot 17 kotov – mimogrede omenjeno, Izraelci niso prišli niti enkrat tako daleč – iz katerih pa se ni rodil niti en gol.
V opravičilo tega neuspeha, ki sicer ni nikjer zapisan čisto posebej, moramo dodati, da so bili seveda Izraelci ves čas tekme pod silnim pritiskom boljših Jugoslovanov – in se je množica 15 ali še več igralcev gnetla in hodila drug po drugem, tako da pravzaprav v majhnem prostoru pred golom za žogo skoraj ni bilo mesta. Toda kljub temu bi bili morali naši napadalci kakor koli spremeniti taktiko, da bi bili iz te premoči izvlekli vsaj nekaj dobička.
Te dni nam je prišla v roke izpoved znanega mednarodnega nogometaša – saj ni važno, ali je bil Madžar ali Nemec ali Italijan – ki pripoveduje iz lastnih izkušenj o teoriji in praksi pri streljanju kota naslednje zanimive podrobnosti:
Sistemov za streljanje kota je več. Eni zagovarjajo mnenje, da je najučinkovitejša eksekucija taka, da se s spretnim strelom poskuša žogo poslati naravnost v mrežo. To je res kratek in preprost postopek, o katerem pa je mnogo laže govoriti kakor pa ga uspešno izvesti.
Ta akcija je navidezno koristna, v resnici pa tudi ne vede do cilja, ker mora zdaj ta drugi igralec preteči vso dolgo pot do gola, namesto da bi jo žoga opravila že po zraku.
Drugi se radi poslužujejo načina, da žogo iz kota s kratkim pasom oddajo soigralcu v neposredni bližini ter s tem trikom pritegnejo vsaj enega člana nasprotne obrambe iz gneče pred vrati. Ta akcija je navidezno koristna, v resnici pa tudi ne vede do cilja, ker mora zdaj ta drugi igralec preteči vso dolgo pot do gola, namesto da bi jo žoga opravila že po zraku po udarcu prvega igralca.
Drugi strelci kotov so prepričani, da je najuspešnejša rešitev taka, da pošiljajo žogo iz kota preko vseh igralcev, ki so na kupu v vratarjevem prostoru, do zadnjega igralca na nasprotnem krilu, ker si tako obetajo najzanesljivejši uspeh. Tudi ta poskus se le redkokdaj posreči popolnoma.
Najboljši način za streljanje kota je bil (in ostane) oster strel tik nad glavami pred golom zbranih napadalcev in obrambnih igralcev nasprotnika, ki pa mora ponesti žogo nekoliko dlje od akcijskega prostora, v katerega lahko neposredno posega vratar. Tako žogo lahko vsak napadalec – kolikor ga seveda pri tem ne prehiti nasprotnik – z različno usmerjenim čelom spremeni v oster strel proti golu, kjer vratar največkrat ni pripravljen na presenečenje. Vedeti je treba namreč, da žoga, ki pride med igralce v kazenski prostor v paraboli, ni več dovolj močna, da bi ji lahko z glavo podaljšali pot do gola, marveč jo je treba s krepkim udarcem ponovno poslati v drugo smer. Pri tem se je treba prav tako posluževati glave, kar pa je za vsakega nogometaša že mnogo težavnejše, ne glede na to, da izvajalec ne more dovolj kontrolirati, ali jo je pravilno usmeril.
Po vsem tem je jasno, da morajo biti v vsaki nogometni enajstorici igralci, ki znajo ne samo streljati žoge iz kotov, temveč tudi igralci, ki znajo pred vrati zadevati žogo z glavo. Temu nasproti pa gledamo na nogometnih tekmah cele serije udarcev z glavo, ki so popolnoma ponesrečeni, prav zaradi tega, ker se izvajajoči posebej ne vadijo zanje.
Žogo je treba zadevati s čelom, ne pa, kakor pač pade in kakor pač gre.
To je posebna umetnost, ki je – če hočete precej sorodna z igranjem biljarda, o katerem dobro vemo, da malenkostna napaka pri udarcu slonokoščene krogle pokvari sleherni zadetek. Zato je treba obvladanje žoge z glavo prav tako uriti kakor ravnanje z okroglim usnjem pod nogami. Žogo je treba zadevati s čelom, ne pa, kakor pač pade in kakor pač gre.
Iz vsega tega je treba zaključiti, da ostane največji del strelov iz kota neizkoriščen zaradi tega, ker trenerji e posvečajo tej posebni vežbi nobene skrbi in ne pripravljajo igralcev posebej, da bi jih znali izkoristiti. Streljanje koto in lovljenje iz kota streljanih žog za realizacijo spada prav tako med tehnično znanje nogometaša kakor vsi drugi tehnični prijemi za igranje nogometa.
