Tempo, 1989
Iz srbščine prevedel Miha Zupan
Kakšen »profil« bi imel danes ljubljanski prvoligaški novinec, če v svojih vrstah ne bi imel vzorni bratski tandem Dinko in Damir Vrabac? Vsi se strinjajo, da sta Damir in še posebej Dinko »granitni skali« zmajčkov, brez katerih si ne moremo predstavljati prvega moštva.
»Že četrto leto sem prebivalec Ljubljane in s klubom sem preživel grenke in lepe trenutke nogometne realnosti. Priznam, da ni bilo lahko igrati v medrepubliški ligi s stalnim imperativom, da je treba stopnico višje, ekspresno iti skozi drugo ligo in naslednje leto postati prvoligaš. To so bile samo sanje, ki pa so postale resničnost. Vsi v klubu smo si želeli prvo ligo, kar je bila za Ljubljano tudi edina rešitev, ker se tukaj drugoligaškemu klubu ne pripisuje pomembnost,« pravi Dinko Vrabac, po ocenah mnogih najboljši Olimpijin mož v tem prvenstvu.
Na obronkih Romanije, v vetrovnem Sokolcu, kjer ima nogomet dolgo in svetlo tradicijo, sta začela svojo pot proti večjim prvoligaškim centrom brata Vrabac. Dinko, željan »čaršije« in »raje« je iz Sokolca odšel v Sarajevo, kasneje v Čelik, kot vse kaže pa bo svojo kariero na jugoslovanski sceni zaključil v Ljubljani. Ima 28 let in to je starost, ki ji običajno pravimo »zrela nogometna leta«. Damir je iz matičnega kluba prestopil v Iskro iz Bugojna, potem pa verjetno po nasvetu brata v prejšnji sezoni prišel v mesto pod Golovcem.
»Oto Barić in avstrijski Sturm sta me želela videti v svojih vrstah in to je bila priložnost, da ob začetku Olimpijine prvoligaške sezone oblečem dres Sturma. Ljubljančani me zaradi interesa kluba niso pustili, kar je razumljivo, ker bi to vplivalo tudi na odhod drugih igralcev, ki so klub pripeljali do tako želenega cilja. Če zadevo pogledam z drugega zornega kota, mislim, da je bila zamujena priložnost, da Olimpija napolni blagajno, jaz pa žepe z avstrijskimi šilingi.«
Ne boste menda demantirali zgodb, da so bežigrajski »zeleni« eni najboljših plačnikov v prvi ligi?
»V nekaterih drugoligaških klubih, na primer v Kikindi in Proleterju, dobivajo približno toliko kot mi. Ljubljana je mesto s cenami, ki so prilagojene evropskemu standardu. Finančni »virus« je nekako vseskozi prisoten v klubu, kar je tudi razumljivo, kajti za takšen prvoligaški pogon je v času podivjane inflacije težko najti sredstva. Moram iskreno povedati, da naši dohodki takšni, da lahko živimo bolje od povprečja. Če pa bi bile naše kuverte nekoliko debelejše, sem prepričan, da bi bili tudi rezultati boljši. Takšen je profesionalizem.«
Kaj pa nogometna resničnost, če primerjamo drugo in prvo ligo?
»V drugi ligi se igra bolj grob nogomet, pa tudi sojenje je drugačno. Tam so tudi klubi, ki so po kvaliteti na nivoju prvoligašev. Ampak zdaj ko smo prvoligaši, me najbolj jezi sojenje. Skopski primer s sodnikom Avramovićem je vsem znan. V resnici nam dajejo vedeti, da smo vendarle novinci v ligi. Želel bi si, da bi nam možje v črnem sodili tako kot ostalim ekipam.«
Ne morete reči, da ste bili oškodovani na tekmi z Radničkim, ko so »Nišlije« nenačrtovano osvojili obe točki?
»Na tej tekmi nas je bilo preprosto strah uspeha. Milonja Đukić pri rezultatu 1:1, štiri minute pred koncem tekme, ni uspel zadeti z bele točke. V tem trenutku se je v vse igralce naselil strah pred začetkom izvajanja enajstmetrovk. Epilog je znan: nihče od nas štirih ni uspel doseči zadetka iz enajstih metrov!«
Olimpija lahko računa na svojo mlado generacijo (Novak, Englaro, Gliha …) pod pogojem, da bodo še več delali in se učili.
To so kljub vsemu okoliščine, zaradi katerih se Olimpiji ne bi bilo treba bati za svoj prvoligaški status?
»Mislim, da ne, kajti kvaliteta igralcev zagotavlja vsaj sredino prvoligaške lestvice na koncu prvenstva, čeprav nam nekateri pripisujejo tudi možnosti za kaj več. Napovedi gredo celo tako daleč, da nas vidijo takoj za veliko četverico! Zelo bi bil zadovoljen, če bi se kaj takega res zgodilo. Olimpija lahko računa na svojo mlado generacijo (Novak, Englaro, Gliha …) pod pogojem, da bodo še več delali in se učili. Kajti nogomet je nedorečen poklic, mnogi se pravzaprav največ naučijo, ko vstopijo v četrto desetletje življenja.«
Ker poznam Miloša Šoškića, trdim da je daleč najboljši psiholog med trenerji v prvi ligi!
V procesu učenja je pomembna vloga učitelja kot pedagoga in vzgojitelja. To potrjujejo ljudje, ki v nekem okolju ostanejo dolgo in niso dolgočasni ne igralcem ne upravi. Milošu Šoškiću pripada mesto visoko na tej lestvici?
»Nikoli nisem doživel ‘diktature’ Ćira Blaževića, a sem slišal, da je eden redkih trenerjev, ki na igralca naredijo vtis, da so čarovniki. Ker poznam Miloša Šoškića, trdim da je daleč najboljši psiholog med trenerji v prvi ligi! Zelo dobro zna motivirati igralce, ne glede na to, za kakšno tekmo gre, tako da mi nogometaši vsakemu srečanju pristopamo z enako odgovornostjo.«
Kako morata igrati brata Vrabac, da bi imela Olimpija kontinuiteto rezultatov?
»Damir je dolgo igral kot napadalec, potem pa ga je ‘Šole’ na tekmi proti banjaluškemu Borcu prestavil na osrednjega branilca. Tu je kot kaže našel samega sebe, igra brez napak in disciplinirano. Milonja Đukić in jaz sva na najbolj napadalnih položajih v moštvu, meni osebno to najbolj odgovarja, z Milonjo pa odlično sodelujeva. Sicer mi ne odstopamo od našega dobro znanega koncepta igre, pri katerem morajo večino mest v moštvu pokriti vezni igralci. Takšen presing po celem igrišču vseh 90 minut odpira širino za naju dva kot realizatorja. Sicer pa brata Vrabac lahko igrata dobro le, ko celo moštvo igra na nivoju svojega renomeja. Samo kolektivna igra prinaša rezultate, kar smo tudi potrdili. To, da zablesti posameznik, je posledica igre celotnega kolektiva.«
