Tempo, 24. april 1974
Dušan Čolović
Prvoligaš iz Ljubljane je bil v preteklosti rekorder po kupovanju nogometašev, zdaj pa igralce za prvo ekipo rekrutira v glavnem iz lastnega podmladka. Ni več daleč čas, ko bodo zeleno moštvo sestavljali povečini igralci iz regije, ki gravitira proti Ljubljani.
Pred nekaj leti so bili v prvi postavi ljubljanskega prvoligaša Olimpije le dva, trije igralci, ki so bili vzgojeni v tem klubu, večino pa so sestavljali tisti, ki so v najboljšo slovensko ekipo prišli iz drugih krajev naše države. Toda zdaj je v vrstah zelenih – čeprav je Olimpija poleti svojega najboljšega nogometaša Branka Oblaka odstopila splitskemu Hajduku, pred tem pa tudi nekaj manj znanih igralcev (Škulja, brata Zavrl, Corna, Đekića, Zupančiča, Golca in druge) klubom nižjega ranga v mestu – znatno več igralcev, ki so se nogometa naučili na štadionu za Bežigradom: Popivoda, Ameršek, Rožič, Klampfer, Vugrinec, Babšek, Iskra … Skoraj polovica igralcev popularnih »zmajčkov« je nogometno rojenih v klubu katerega barve branijo.
Ali to pomeni, da je Olimpija na poti da – ne da bi zaprla vrata, se razume, kvalitetnim nogometašem od drugod – končno formira dobro ekipo iz igralcev iz regije, ki gravitira na Ljubljano, tako da se bo naslonila v prvi vrsti na svoj podmladek? Ali lahko to Olimpija – v specifičnih nogometnih pogojih, kakršni so v Sloveniji – sploh doseže in če lahko – kdaj?
Prihajajo »mladi levi«
»Olimpija lahko sestavi ekipo iz igralcev iz lastnih vrst šele v roku petih, šestih let,« pravi trener Slavko Luštica. »Da bi to dosegla, je nujno da najprej ustvari lastni strokovni kader in veliko investira v delo z mladimi. V Sloveniji skoraj ni nogometnih trenerjev, specializiranih za delo z mladimi, zato je potrebno, da tudi Nogometna zveza Slovenije vloži znatne napore v tej smeri. Olimpija dela vse, da bi ustvarila čim boljše sodelovanje s klubi iz slovenske lige in z republiškimi drugoligaši, vendar mnogi od njih, na žalost, ne kažejo prevelikega interesa za to.«
»Na srečo so zeleni vsaj kolikor toliko uredili stvari v svoji hiši. Trener Nedeljko Gugolj, ki je vzgojil najboljše igralce Olimpije – Oblaka, Popivodo, Rožiča – spet dela z mladinci. Pri tem mu pomaga Srbu, do nedavnega igralec Olimpije, medtem ko s pionirji dela Jovanović, prav tako bivši igralec zelenih. Rezultati njihovega dela so že vidni in Olimpija ima zdaj eno najboljših mladinskih moštev v državi.«
Ob Vugrincu (krilec, 19 let), Iskri (napadalec, 19) in Babšku (branilec, 20), ki so že dobili priložnost v prvem moštvu, Luštica smatra, da bo celotna skupina sedanjih mladincev, trenutno sedemnajstletnikov, kmalu konkurirala za mesto v najboljši enajsterici zelenih.
»Do zdaj sta se najbolj izkazala mladinska reprezentanta Zavodnik (branilec) in Fatur (srednji krilec), veliko pa pričakujemo tudi od Jovičevića (krilo), Beleta (krilec), Likovića (napadalec), Mujića (branilec) in Kleve (vratar),« pravi Luštica. »Seveda bo njihov uspeh v glavnem odvisen od tega kako bodo delali. Za zdaj je najbolj važno, da mladi levi prihajajo tudi iz naših vrst …«
»V širši športni javnosti se je uveljavilo mnenje, da mi Slovenci ne maramo nogometa in da zanj nismo nadarjeni, ampak to ne drži,« so besede Petra Žagarja, sekretarja Olimpije.
»Naš klub se je leta 1953, ko se je imenoval Odred, z lastnimi močmi prebil v prvo ligo, pred vojno pa je imela Ljubljana celo dva prvoligaša – Ilirijo in Primorje – v katerima so izključno igrali nogometaši iz Slovenije. Na žalost se v naši republiki v zadnjih letih ni dobro delalo v mlajših kategorijah, kar najbolje ilustrira podatek, da ima samo naš klub profesionalnega trenerja za podmladek. Drugače Olimpija iz vsake generacije dobi enega ali dva igralca za prvo moštvo, ni pa še uspela vzgojiti takšno generacijo, iz katere bi se večina mladeničev prebila v prvo ekipo. Da do zdaj ni več igralcev iz podmladka prodrlo v prvo moštvo je povečini krivo tudi dejstvo, da se Olimpija skoraj vsako leto bori za obstanek v prvoligaški druščini. V takšni situaciji se običajno vsa pozornost posveča prvi ekipi, v psihozi boja za obstanek pa se trenerji težko odločajo za mlade in perspektivne igralce in raje iščejo izkušene, že preverjene nogometaše. Morda smo prav zdaj na poti, da prekinemo s to prakso. Zdi se, da je uspeh nogometašev, ki so bili vzgojeni pri Olimpiji – Popivode, Oblaka, Rožiča in drugih – vplival na to, da se vse več mladih odloča za nogometno kariero …«
Olimpija je bila vse do prejšnje sezone med vodilnimi klubi po obisku na tekmah, ampak na žalost tega interesa publike ni uspela zadržati.
Veliko smole s poškodbami
Olimpija se torej vse bolj usmerja v ustvarjanje igralcev in se vse manj zanaša na kupovanje že formiranih »zvezdnikov«. V klubu verjamejo, da bo takšna usmeritev posledično privedla tudi do večjega razumevanja raznih faktorjev in instanc za potrebe edinega slovenskega prvoligaša, pa tudi do povečanja števila gledalcev na štadionu za Bežigradom. Olimpija je bila vse do prejšnje sezone med vodilnimi klubi po obisku na tekmah, ampak na žalost tega interesa publike ni uspela zadržati.
»Težka borba za obstanek v prejšnji sezoni je najbolj vplivala na to, da se je ljubljanska publika ohladila,« pravi trener Luštica. »Zdaj smo v situaciji, da se moramo boriti za gledalce, na štadion pa jih lahko vrnemo le z dobrimi igrami, trudom, dobrimi rezultati …«
Olimpija precej niha v formi. Zakaj?
»V jesenskem delu prvenstva smo igrali po pričakovanjih in smo bili stalno v zgornjem delu razpredelnice. Spomladi pa na spremlja smola – ključni igralci so stalno poškodovani. Glišić in Dogandžić sta zaradi poškodb izpustila štiri tekme, Rožič tri, Klampfer pet, Rogić osem, Grubor pa ni odigral še niti ene tekme. Na to so se navezali še rumeni kartoni, dobrih rezervnih igralcev pa nimamo dovolj.«
Prvoligaški status boste kljub temu ohranili, mar ne?
»Če minejo te nesrečne poškodbe, bomo hitro zapluli v mirne vode. Drugače bo še napeto, ampak sem kljub vsemu prepričan, da bomo uspešno prebrodili vse težave.«
Iz srbščine prevedel Miha Zupan
