Prvič objavljeno na nkolimpija.com, 6. marca 2004
Tine Zupan
Za tiste, ki s(m)o vse čare jugonogometa zamudili in smo nogometno »gor rasli« s slovensko ligo, je Zoran Ubavić nekaj posebnega. Tu je statistika še najmanj pomembna, pa čeprav nazorno govori, da je v slovenskih prvenstvih v zelenem dresu dosegel kar 82 golov – številka, ki jo bo v prihodnje težko presegel kateri od njegovih naslednikov v konici Olimpijinega napada.
Zoki je imel nek drug šarm, ki ga statistika ne more prikazati. Bil je nogometni rutiner v najboljšem pomenu besede, prav tak kot si ga v napadu želiš, tak, ki spremeni vse v bližini gola v zadetek, tak, ki ga v zadnjih letih v Olimpiji nismo videli. Zaradi značilnega mačehovskega odnosa bežigrajskega kluba do svojih legend je tudi Ubavić v jeseni kariere igral drugje, vendar se je po slovesu od aktivnega igranja nogometa vrnil v Olimpijo in v skrb dobil generacijo trinajstletnikov. Kot pravi sam, je faza od trinajstega do petnajstega leta ključna v razvoju in izpopolnitvi tehničnega znanja igralca, mi pa dodajamo, da bi si fantje v teh elementarnih letih težko želeli boljšega učitelja.
Ubavić je zelo odkrit in čustven človek, kar ga je kar nekajkrat v karieri udarilo po glavi. Tudi tokratni pogovor ni bil izjema, Zoran se zelo podrobno spominja vseh obdobij svoje kariere, povsem odkrito pa je spregovoril tudi o plačah glavnih igralcev Olimpije v Zidarjevih letih.
Zoran, začnimo klasično: nogometni začetki, prvi trenerji …
Začel sem tam, kjer sem bil rojen, se pravi v Celju. Oče je bil oficir, z mamo sta se spoznala v Celju in tam sem se tudi rodil, moji prvi nogometni koraki pa so se zgodili pri tedanjem nogometnem klubu Kladivar, ki je tedaj še stanoval pod Golovcem, to je današnji Publikum.
Potem pa je oče dobil “prekomando” in smo se preselili v Ljubljano v Moste, najbližji klub je bil Slovan in tam sem začel trenirati. Imeli smo dobro generacijo, takrat sem bil v osmem razredu osnovne šole, star trinajst let. Bilo nas je preko štirideset, tako da smo imeli dve ekipi in tako tudi dva trenerja, eno ekipo je vodil Branko Elsner mlajši, drugo pa Filip Mendaš. Jaz sem začel pri Filipu. Nikoli ne bom pozabil prve tekme. Sem malo zamudil – pripeljal sem s starim pony kolesom – in gledal okoli, nikogar ni bilo nikjer. Potem pa pride Filip iz slačilnice in me vprašal, kaj čakam, da so že vsi v slečeni. Igrali smo na pomožnem igrišču, tam, kjer je danes umetna trava in to tekmo smo zmagali s pet proti ena, jaz pa sem dal štiri gole, tega ne bom nikoli pozabil. In takrat se je videlo, da sem bolj za naprej in sem to tudi igral.
Kasneje me je pot vodila na Olimpijo, v Ljubljani in širše je bila Olimpija zakon in vsi smo želeli igrati zanjo. Tedanjo generacijo sta trenirala Radoslav Bečejac – Zaza in Miško Jovičević. V tej generaciji so igrali tudi Gliha, Pate, Komočar, Gruškovnjak in še nekateri. Bili smo drugi v Jugoslaviji, Bečejac je pripeljal talentirane fante iz vsepovsod. V finalu smo igrali s Crveno zvezdo, na prvi tekmi za Bežigradom smo imeli malo straha, zato smo naivno dobili tri gole. Na Marakani pa smo vodili ena proti nič celo tekmo, potem pa smo popustili in v desetih minutah dobili dva gola. V generaciji Zvezde pa je branil Stojanović, igrali pa so Stojković in drugi, moram pa reči, da smo tudi mi imeli dobro generacijo. Potem smo morali vsi v vojsko in ta generacija se je nekoliko razbila.
Po vojski pa smo imeli srečo, ker je Olimpija izpadla iz prve lige v drugo in še nižje, tako da smo mi po prihodu iz vojske dobili priložnost. Politika v Olimpiji je bila dvajset let taka, da so se kupovali tujci in tisti, ki so prej igrali za mladince in pionirje, so težko prišli zraven. In to je bila priložnost naše generacije, ki smo jo izkoristili in smo prišli nazaj v drugo ligo in potem čez dve leti še v prvo in večina nas je potem v prvi ligi tudi igrala. Če ne bi bila Olimpija tako nizko, mi priložnosti ne bi dobili in bi propadli, kot so propadle mnoge generacije za nami.
To so bili drugi časi v Ljubljani, predvsem glede vzdušja na stadionu.
Zagotovo. V drugi zvezni ligi smo imeli vseskozi poln stadion, ampak tudi zato, ker smo lepo igrali, bila je evforija, želeli smo priti v prvo ligi … Imeli smo pet, šest, sedem tisoč gledalcev na tekmo.
Kako pa je bilo glede financ?
Glede financ ni bilo takih oscilacij. Moram reči, da je malo takih ljudi kot je Zidar. On je bil v nogometu dvajset let in je škoda, da se je odstranil, čeprav se verjetno ni povsem sam. Taki ljudje, kot je on, morajo biti zraven. Škoda je, da se recimo Zidar, Schollmayer in podobni, ki imajo denar, ne združijo. Verjetno nobeden noče drugih zraven, vsak bi rad vse po svoje. Škoda, ker mislim, da so ljudje, ki imajo denar in so sposobni naš nogomet kam pripeljati.
Preboj v prvo jugoslovansko ligo je bil res bliskovit.
Takrat je odločilno tekmo igral Koper in oni niso šli naprej, mi pa smo. Na kakšen način, v to se ne bi spuščal, verjetno so bile tudi »mučke«. V dveh letih smo preskočili dve ligi. To je bila priložnost generacije in ker smo to prestali, smo lahko tudi igrali v prvi ligi.
Kakšni so spomini na jugoligo?
Druga zvezna liga je bila izredno močna. Še posebej v Bosni, Črni Gori … Ko si prišel tja, ti je bilo jasno, da boš težko zmagal. Igral pa se je tehnično dovršen nogomet, bila pa je tudi korupcija, dogovarjanja med klubi, tega je bilo veliko. Tudi pri nas je tako, vendar je prostor manjši in to ni tako vidno, so pa tudi danes drugi časi.
Kako pa ste doživeli osamosvojitev in prvo leto slovenske lige? Iz zelo visokega nivoja ste padli med neke »lokalce«. Na začetku je delovalo, kot, da nočete biti v tej družbi, motivacijsko in rezultatsko.
Mi smo, ne glede na vse, kar se je dogajalo, do zadnjega tedna mislili, da bomo igrali v jugoslovanski ligi. Pripravljali smo se na prvi krog, ko bi morali gostovati v Beogradu pri Partizanu. Potem so se stvari obrnile in smo igrali v slovenski ligi. Mi smo imeli renome, padec iz prve lige za dva razreda nižje in jasno, da so proti nam vsi igrali na polno. Ne bom pozabil tekme v Naklem, kjer smo izgubili. Igrali smo »na koruzi«, vsi so gledali, kaj je zdaj to. Domači pa so seveda grizli, žoga je okrogla in smo izgubili. V prvem delu sezone je bilo bolj slabo, v drugem delu pa smo videli, da ni heca, zagrizli in naredili deset točk prednosti. Kvaliteta je bila seveda na naši strani, motiv pa je bil vprašljiv. Potrebovali smo nekaj časa, da smo se prilagodili in potem ni bilo težav.
Sprememba rezultatov je nekako sovpadala s prihodom Luča Pertiča.
Zagotovo. V Olimpijo me je sicer pripeljal njegov predhodnik Filip Mendaš. Takrat sem imel neke variante za v Avstrijo, potem pa mi je rekel, da je on postal trener Olimpije in naj pridem za Bežigrad. Takrat je on sicer mislil, da bomo igrali v jugoslovanski ligi. Potem je prišlo do tega padca, tudi do zamenjave trenerja, prišel je Pertič. Vedno je drugače, če pride nov trener, vsak igralec se hoče dokazati, ima dodatne motive, da se mu dokaže. In tako smo naredili dober rezultat v polsezoni, prišli v Evropo in naleteli na nasprotnika, ki je bil takrat svetovni prvak. Takrat smo videli kje smo. Če bi dobili koga lažjega bi se mogoče izvlekli, tako pa smo naleteli na Milan. To doživiš enkrat v življenju, vidiš take igralce, igraš proti njim, to je bila za nas takrat velika čast.
Preden greva na Milan bi se ustavil še na prvem evropskem nasprotniku, Normi iz Talinna, ki vam ni mogla parirati. Tudi vi ste dosegli prvi gol v evropskih pokalih, prvič ste predstavljali svojo državo, občutki so bili gotovo nekaj posebnega.
Mi smo igrali prvič v Evropi, nasprotnika smo maksimalno spoštovali, dali vse od sebe in zmagali. Ni bil pa to nek nasprotnik, ki bi nam lahko pariral. Občutki so bili lepi, prvič igraš v Evropi. V tistem času sem odigral tudi prvo tekmo za reprezentanco, prvo in edino, v Estoniji.
Milan je bil nekakšna nagrada za vse to.
Seveda, Milan pa je bil nagrada za to. Ko vidiš vse tiste igralce, to so bili res vrhunski nogometaši. Da ne naštevam predolgo … Van Basten, Gullit, Rijkaard, Papin, Boban, Baresi, Maldini … Oni so tudi prvi igrali sistem 4-4-2, ki so ga igrali vrhunsko. Kaj takega še nisem videl. Ko smo prišli na San Siro v slačilnice, nismo mogli verjeti. Slačilnice so ogromne, notri so bazeni, jacuzziji in podobno. Zanimalo me je, kje so oni in sem šel malo pogledat okoli. Oni se sploh niso ogrevali. Odprl sem vrata neke telovadnice in oni so bili vseskozi tam. Ampak niso počeli nič posebnega, malo so se raztegovali, igrali “pepčka”, Maldini je posedal, nobenih posebnih vaj, vsak po svoje. Ko pa so prišli ven, nisem še videl, da bi neko moštvo lahko tako igralo. Takrat sem pretekel največ v življenju, žoge pa sem se dotaknil trikrat. “Crknil” sem in trikrat sem se dotaknil žoge! (smeh) Samo gledal sem kako menjajo strani in tekel od enega do drugega. Ampak oni niso pretekli veliko, samo postavljali so se pravilno. Ko sem dobil žogo, sem imel takoj tri igralce okoli sebe … ni teorije, da zadržiš žogo. Na San Siru smo enkrat udarili proti golu, pa še to s tridesetih metrov. Tu je bilo sicer malo bolje, smo poizkušali igrati, ampak tam …
Na začetku se je videlo, da ste nekoliko fascinirani …
Seveda. Zulić je že takoj na začetku dobil rdeči karton. Van Basten ga je udaril, Zulić pa je bil izključen.
V Ljubljani je delovalo nekoliko bolje, imeli ste tudi neke priložnosti.
Ja, tu je bilo bolje, malo so nam pustili igrati, tako da je izpadlo malo boljše.
Če se vrnem še malo nazaj, je bila edina črna pika prve sezone poraz v finalu pokala proti Mariboru, ki je bil, pa čeprav je šlo za enajstmetrovke, prvi poraz Olimpije za Bežigradom v samostojni Sloveniji.
Bili smo zelo razočarani, še jaz sem zastreljal enajstmetrovko, pred tem dolgo nisem zgrešil. Po tem sem se spomnil, kako me je Dabanović enkrat spraševal na kakšen način streljam enajstmetrovke, kam streljam, če ne streljam v levo. Rekel se mu, da v tem primeru močno udarim v nasprotnikov kot in to si je kot kaže zapomnil in se je avtomatično vrgel v to smer. Udarec je bil močan, ampak on se je stegnil in ubranil, ker je dolg kot ponedeljek. (smeh) To, da sem mu povedal, sem se spomnil šele po tekmi. Tako da smo na žalost tisto tekmo izgubili.
Sledile so spremembe, prišel je Prašnikar.
Prišel je Prašnikar, ki je imel že utečeno, dobro ekipo, samo postavil je nekaj manjkajočih delov v mozaik. V slovenski ligi tudi ni bilo ne vem kakšne konkurence, razen Maribora nismo imeli pravega konkurenta. Danes pa je drugače, klubi so napredovali, predvsem po infrastrukturi, če tu omenim Gorico in Publikum … In tukaj je ta glavni padec Olimpije. Namesto da bi že po tekmi z Milanom začeli delati na infrastrukturi in na igralskem kadru … Če bi, bi vsi igralci hoteli priti v Olimpijo. Tako kot je bilo v Jugoslaviji, ko so vsi iz Slovenije imeli željo priti v Olimpijo. Žal je Olimpija stagnirala.
Naslednje evropske sezone se zagotovo ne spominjate tako z veseljem. Nesrečni izpad po enajstmetrovkah proti Skontu iz Rige.
Tega se dobro spomnim, bilo je dvanajst enajstmetrovk. Tam smo zmagali z 1:0 in smo pričakovali, da bomo šli naprej, potem pa smo v zadnjih desetih minutah dobili gol s petindvajsetih metrov in sledili so penali. Jaz sem šel petnajst minut pred koncem iz igre, čez pet minut pa smo dobili gol in nisem mogel streljati niti enajstmetrovke. Do deset minut pred koncem smo imeli dobljeno tekmo in potem smo izpadli. Zgrešila sta Damir Vrabac in Pavlin.
V tisti sezoni je prišlo tudi do pokalne tekme z Muro, na kateri ste imeli incident s sodnikom Vidalijem in ste bili kaznovani z osmimi tekmami.
Res je, bil sem preveč nervozen, reagiral sem v afektu in mi je bilo kasneje žal, sem se tudi opravičil, vendar časa ne moreš vrniti nazaj. Dobil sem osem tekem, zvečer je bilo to že na TV Dnevniku, dejstvo pa je, da mora miniti oseminštirideset ur preden ti izrečejo kazen. Oni so ne glede na to kazen izrekli že po petih urah. Ampak prav, oni to kot kaže lahko naredijo.
V Olimpiji so se takrat začele težave, prišel je Oblak s katerim se prav tako nista najbolje razumela.
Z Branetom se danes zelo dobro razumeva, večkrat se srečava in nimava težav. Že njegova prva izjava je bila malo čudna, ko je rekel, da bi bila ta ekipa lahko prva, pa če bi jo vodil hišnik. Kar je mogoče res, imeli smo dobro ekipo, vseeno pa moraš vsakega nasprotnika premagati. Sigurno bi si zaslužil igrati, v prvih dveh krogih sem dal gol, v tretjem krogu proti Mariboru pa me je dal na klop. Ne vem kakšen je bil razlog, jaz sem se normalno usedel na klop. Kar me je vrglo iz tira, je bilo dogajanje po tekmi, ko je Brane prišel v slačilnico in je dal vsakemu igralcu roko, samo meni ne. Vprašal sem ga, zakaj ni dal roke tudi mene, pa je rekel, da je mislil, da sem užaljen.
Takrat ste tudi javno odreagirali in poslali pismo na naš edini športni dnevnik.
Povedal sem kako je bilo. Vedno sem povedal kaj si mislim, nikoli nisem bil zahrbten. Tudi kot kapetan sem se vedno boril kar se tiče plač in zato je bilo vedno vse urejeno, vendar me zaradi tega tudi niso marali. Zidar me najbrž tudi zato ni maral. Spominjam se, kako je enkrat plača zamujala en mesec in sem rekel Lučotu: »Gospod Pertič, denarja ni, igralski svet se je odločil, da ne bomo trenirali. Od prvega do zadnjega.« Potem tisti teden nismo trenirali, v petek pa smo dobili denar. Ampak zaradi tega sem dobil črno piko.
Naslednje jutro sem prišel na trening, časopisa še nisem bral in gospod Pertič mi je dejal: »Zoki, ti se ne boš slekel.« Rekel sem: »Prosim? Zakaj pa ne?«
Se pravi so bili odnosi z Zidarjem problematični?
No, dobil sem črno piko. Enkrat smo se »zahaklali« pred eno tekmo proti Mariboru, ko je gospod Pertič povedal v kakšni formaciji bomo igrali. Vsi igralci smo bili tam, v časopis pa je prišla neka smešna formacija, ne vem, 7-2 ali nekaj podobnega brez veze. Vekić je napisal, da sem jaz to izjavil, lahko pa mu je to povedal katerikoli igralec, saj smo bili v slačilnici vsi. Naslednje jutro sem prišel na trening, časopisa še nisem bral in gospod Pertič mi je dejal: »Zoki, ti se ne boš slekel.« Rekel sem: »Prosim? Zakaj pa ne?« Odgovoril mi je, da se ne bom slekel in naj se grem javiti direktorju Ameršku zaradi izjave, ki sem jo dal v časopisu. »Kakšne izjave?« »Kar pojdi gor, ti bodo vse povedali.« Rekel sem, da se bom slekel, oddelal trening, ko pa ga bo konec, bom šel do direktorja in se bomo pogovorili. Kakšne izjave? Kaj govorite? Takrat je bilo vse to, potem pa je prišlo do tega, da je Pertič moral oditi. Nikoli ne bom pozabil, mi smo trenirali na glavnem igrišču, on pa je moral na pogovor z Zidarjem in sta se sprehajala okoli stadiona po tribunah in sta se pogovarjala. Po enem tednu je odšel, naslednji sem bil pa jaz. Prišel je Džoni Novak, takrat je prišel tudi Prašnikar in potem se je zgodila tudi tista tekma z Muro, to je bilo vse povezano, to je bila samo še pika na i.
Naprej v Gorico?
Najprej še v SAK. Oni so prvič igrali v drugi avstrijski ligi. Niso hoteli dati kaj prida denarja nikomur, meni so sicer dali nekoliko več … No, ponudili so, dali mi niso, saj sem bil tam le dva meseca (smeh). Vezan sem bil na premijo. Imel sem fiksno premijo 2.500 mark in 2.000 na tekmo. Računal sem, da, če bi zmagali dve tekme doma plus fiksna premija, bi dobil 6.500. To bi bilo u redu, še kje kakšna točka in bi se kar nabralo. Ampak ni bilo »šans«, da bi kakšno tekmo zmagali. In še vseskozi sem se moral voziti gor in dol. Tako sem jim predlagal, naj mi odbijejo od premij in mi dajo stanovanje, oni pa so hoteli to odbiti od fiksne premije. To seveda nisem mogel sprejeti, ker bi ostal še brez tistih 2.500 in to ne bi imelo smisla.
Potem smo se sporazumno razšli, Gorica je bila zainteresirana zame, takrat je bil tam Miklavič, našli smo skupni jezik in sem šel v Gorico. Sezona je bila zelo uspešna, gospod Miklavič je imel zelo dobre treninge, rad sem hodil na trening, čeprav se nisva ravno najbolj ujela. Vedno potem izpade kot da sem jaz problematičen, pa ni tako, želel sem si le igrati. Če ne igraš, ne moreš pokazati nič, če nimaš neke kontinuitete … Želel sem si le pet tekem v nizu, da lahko kaj pokažem, ker če igraš po deset, petnajst minut, je težko kaj pokazati. Dejstvo pa je, da se je meni takrat vse pokrilo, kadarkoli sem prišel notri, sem dal gol in rešil tekmo, pravzaprav sem rešil kar osem tekem. Vsako tekmo sem rešil in za korak smo bežali Olimpiji. Nikoli ne bom pozabil, Simeunović me je klical vsako tekmo in govoril: »Pa daj! Poslušamo radio in spet ti, pa kaj nam delaš?« In smo bili prvaki. Ne bom pozabil tekme proti Muri, prišel sem notri in v petih minutah dal gol in dobil rdeči karton. Ta tekma je bila odločilna, če bi jo zmagali, bi bili še naprej prvi, do konca sta bili le še dve tekmi, derbi z Olimpijo in še ena tekma. Prišel sem notri dvajset minut pred koncem in slučajno se je eden od nasprotnih igralcev spotaknil ob mene v prvih desetih sekundah in sodnik mi je pokazal rumeni karton. Po treh minutah je pokojni Radovanović centriral iz boka, jaz sem udaril iz prve, žoga mi je sedla in zadel sem v bližnji kot in sem normalno stekel proti gledalcem. Ko sem prišel nazaj, sem dobil drugi rumeni karton in sem moral z igrišča. Igral sem štiri minute, rešil tekmo in dobil rdeči karton, kar je pomenilo, da nisem mogel igrati proti Olimpiji. Miklavič je »popenil«. (smeh)
Potem ste v Gorici ostali še eno leto.
Da. Takrat se nismo ujeli, umrl je Radovanović, to nas je prizadelo in nismo prišli kar nekaj časa k sebi, tako da smo se lovili. Na koncu smo sicer prišli v Evropo, vendar to ni bilo to, izgubili smo preveč tekem.
Po Gorici …?
V Gorici so mi ostali dolžni nekaj denarja, verjetno bi oni to izplačali, toda spet je prišlo do konflikta. Bom povedal celo zgodbo, ker menim, da nisem kriv. Vem kakšen človek sem, da sem impulziven, vendar če ti nekdo nagaja, če hodi po tebi, normalno da se ne boš pustil, da boš povedal svoje mnenje. Takrat so se dogajali razgovori z igralci, prišel je tudi Lučo Pertič za športnega direktorja, poleg gospoda Likarja, s katerim sva se že »zahaklala«. Pred mano je imel pogovor Stane Komočar, ki je bil notri eno uro, jaz sem bil zmenjen ob pol enajstih, na vrsto pa sem prišel ob 11.15 in Likar je bil kot kaže zelo živčen. Jaz sem prišel v pisarno in smo se začeli pogovarjati za sodelovanje za naprej. Zmanjšali so nam pogodbe, mene to ni motilo, vprašal sem le, kako bomo rešili dolg za nazaj. In Likar je povsem ponorel: »Ne, za nazaj se ne bomo pogovarjali, pogovarjamo se samo za naprej!”« Rekel sem, da ni problem, naj mi samo povedo, kako bomo to rešili, on pa, da se o tem ne bomo pogovarjali. Potem sem odreagiral tudi jaz: »Kaj, boste povedali zakaj zdaj tu kričite name? Povejte kdaj in kako mislite to izplačati in je stvar rešena.« On je začel potem govoriti, kako predlaga, da se dobimo v četrtek, jaz pa sem rekel, da predlagam, da se sploh ne dobimo. In potem me je hotel prepričevati še Pertič, ampak ni imelo smisla in sem rekel, da se bomo slišali.
Takrat sem bil že v navezi z ljudmi iz Vevč, smo se nekaj pogovarjali in sem privolil, da pridem. Gorica je takrat želela kompenzirati odškodnino in je prišlo do te kompenzacije in jaz sem spet ostal brez 10.000 mark. Najbolj pa me je prizadel nek dogodek v zvezi z mojim očetom, ki je bil tudi trener in je takrat treniral Svobodo, ki je takrat igrala z Gorico in sta se oče in gospod Likar srečala, nakar mu je Likar dejal, da sem ga jaz tako napadel, da je njega zagrabilo srce, ker ima težave s srcem. Takrat sem ga želel poklicati in mu povedati svoje, oče pa je rekel, da nima smisla. Vprašal sem ga, če bo verjel meni ali njemu, on pa je rekel, da je verjel, kar mu je gospod povedal. Vprašal sem ga, ali bo verjel meni kot sinu ali njemu? Naj se odloči. Povedal sem mu, kako je bilo. Enkrat sva se potem z Likarjem še srečala v Domžalah in se je obrnil stran.
Bilo je še nekaj zanimivih igralcev, ki so kasneje uspešno igrali v prvi ligi, recimo Žeželj in Jolić, ampak ekipa ni bila uigrana.
In Vevče?
Ja, na Vevčah je bil bazen igralcev, klub je bil ambiciozen, Odlazek je imel stvari urejene, trener Zavrl pa je želel vsak mesec pripeljati nekega novega igralca in ekipa ni bila uigrana. Rekli so, da bodo pripeljali Koželja za v gol, Bajraktarevića za obrambo in mene, da bom dajal gole. Ne moreš tako, ekipa je bila drugoligaška, v drugi ligi pa ni isto igrati kot v prvi. Bilo je še nekaj zanimivih igralcev, ki so kasneje uspešno igrali v prvi ligi, recimo Žeželj in Jolić, ampak ekipa ni bila uigrana. Prvo tekmo smo sicer furiozno zmagali proti Velenju, ko so nas oni nadigrali in niso mogli dati gola, mi pa smo ga dali iz edine polpriložnosti, kasneje pa nismo zmagali niti ene tekme več. V zimskem premoru sem rekel, da se ne grem več, tudi z Zavrlom se nisva najbolje razumela, najprej me je dal v ekipo, v soboto pa je prišel in si premislil. Jaz sem se že slekel in je prišel in rekel, da ne igram. Kako ne igram? Včeraj je povedal postavo in danes več ne igram? Na klop se nisem želel usesti, šel sem na tribuno in sem rekel, da se ne grem več, da v prvi ligi več ne bom igral.
V nižjih pa ste še?
Ja, najprej sem šel na Svobodo, kjer smo imeli zanimivo ekipo, tudi z Blažem Pucom. Potem pa sem igral še malo za Komendo v tretji ligi, ko smo prišli v drugo ligo, tudi s Suadom Beširovićem in to je zdaj danes ta šišenska Ljubljana, kamor se je preselil klub. Ampak spet odnosi niso bili pravi in to mene najbolj boli, če ni pravih odnosov, ker ne moreš koncentrirano igrati. Jaz pa sem taka čustvena oseba, da če stvari niso urejene, če ni vse kot je treba, potem hitro obupam. Čeprav to mogoče ni prav, a tak pač sem.
Kdaj je dozorela ideja o trenerskem delu?
Najprej v Gorici. Bil je nek razpis, takrat je začel v to smer delati tudi Miran Srebrnić, čeprav jaz delam zdaj za A, on je že končal PRO. Takrat sem se začel navduševati, takrat sem delal C, zdaj pa delam A licenco. Počasi, treba je postopoma, najprej z mladimi, imam ambicije morda enkrat postati tudi trener kakšne prve ekipe.
Kakšna je vaša trenerska usmeritev? Je glede na ofenzivno igralsko preteklost ofenzivna?
Napadalno igraš, kolikor ti nasprotnik dovoli. Formacija pa je odvisna od igralcev. Najprej moraš vedeti kakšne igralce imaš in potem se odločiš v kakšnem sistemu boš igral.
Kakšna pa je generacija, ki ste jo dobili od Bengeza?
Je par talentiranih fantov, morajo pa se še veliko naučiti. Ravno faza od trinajstega do petnajstega leta je ključna: kar se bodo tukaj naučili, to bodo tudi znali. Potem pa sledi fizika, treba je delati na fiziki. Seveda niso vsi enaki, eden je manjši, eden večji, to ni tako pomembno, bistveno je, da morajo oni tehniko izpiliti, da nimajo težav z žogo, potem pa pride fizika.
Zdaj ste spet v klubu, ste zraven. Je današnja Olimpija organizacijsko drugačna od tiste, v kateri ste igrali?
Ne. Tega ne morem reči (smeh). Mogoče lahko rečem, da je bilo nekoč celo bolje. Res je, da umetno vse lepo zgleda, gredo v Turčijo in podobno, ampak kar je pa res, se pa vidi recimo z licenciranjem, ki dokazuje, da ni vse kot bi moralo biti. Čeprav sem mnenja, da če sem jaz vam posodil, je logično, da mi boste vrnili vi in ne on. To bi morala Zveza že zdavnaj urediti, ne rečem da v prvi sezoni, ampak vsaj leta 1994 ali 1995. Verjemite mi, da če bi to takrat naredili. Bi bila danes situacija precej boljša. Ampak njih to takrat očitno ni zanimalo. Ni jih zanimalo, ali trener dobi denar, ali igralci dobijo denar, njih je zanimalo le, da se plača za tekmovanje, da oni dobijo svoj denar, kaj pa se dogaja v klubih pa jih ni zanimalo. Zdaj pa, ko sta pritisnili UEFA in FIFA, zdaj pa so oni začeli pritiskati. Če mene vprašate, je tu največji krivec Zveza. Ne morejo zdaj klube kar naenkrat prisiliti, da uredijo za vsa leta nazaj. Če bi to naredili tam leta 1994, bi bilo to leta 1997 urejeno.
Šiljak je imel recimo takrat plačo 11.000 mark, daleč največ in si jo je zaslužil, nič ne rečem, vsak si jo zaslužil po svoje. Robi Englaro in Simke sta imela 5 do 6.000, potem jaz štiri in tako je šlo naprej navzdol.
Ali je bila v vseh teh sezonah, ko ste igrali v slovenski ligi finančna situacija kje urejena, ali so bile povsod težave?
Težave so bile povsod, moram pa reči, da je bilo pri Zidarju manj tega. Če je on želel imeti stvari urejene, potem so bile urejene. Razen, če je šlo za kakšne kazni, takrat pa ni popuščal. Zadeve se bile urejene, kljub temu pa so bili dolgovi, morda tudi do igralcev, meni osebno pa Olimpija takrat, ko sem igral zanjo, ni bila dolžna nič. To moram poudariti. Zidar je izplačal vse. Takrat je imel največjo plačo Šiljak. Lahko govorimo tudi o številkah, ne vem zakaj se o številkah nihče ne želi pogovarjati, če pa pogledaš kakšne so plače v tujini, pa jih nihče ne skriva. Zakaj bi kaj skrivali? Če sem imel 3.000 mark, sem imel 3.000, če pet, pač pet, če deset … Šiljak je imel recimo takrat plačo 11.000 mark, daleč največ in si jo je zaslužil, nič ne rečem, vsak si jo zaslužil po svoje. Robi Englaro in Simke sta imela 5 do 6.000, potem jaz štiri in tako je šlo naprej navzdol. To govorim o fiksnih plačah, se pravi plus premije. Imeli smo premijo proti Levskem 10.000 mark, ko smo šli naprej, seveda tisti, ki so igrali.
Se pravi, se je dalo kar lepo živeti.
Seveda. Bistveno je bilo, da si to res dobil.
Ko sva se ravno dotaknila Levskega, bi izpostavil še tole: dokaz kako hitro se je tedaj spreminjala in dopolnjevala ekipa je bil ravno Edmond Dosti, ki je vpadel v moštvo in »natresel« tri gole.
Bil sem presenečen že, ko sem ga videl na pripravljalnih tekmah. Bil je zelo spreten, zelo iznajdljiv in takoj se je videlo, da »obvlada«. Čeprav ni bil tako resen kot recimo Bozgo in zato ni tako prosperiral. Ampak takrat, ko sej je želel dokazati, se je dokazal. Potem je zaradi njegovega nešportnega življenja prišlo do oscilacij v igri, do samozadovoljitve in ni več igral kot je treba. Potem je prišla še tista težka poškodba, ki je pomenila piko na i.
Kakšne imate stike z bivšimi soigralci danes? Recimo s svojim nekdanjim partnerjem v napadu Nedeljkom Topićem?
S Topićem zelo malo, niti ne vem kje je, nekje je bil bojda trener v Prekmurju. Se ne vidimo, niti se nismo videli dolgo časa. S Simeunovićem sem se nazadnje videl, ko je imel fantovščino, takrat sem bil v Mariboru. Potem smo se videli še enkrat, pa je že dolgo tega. Tu je bil tudi Žele Milinović, pa se tudi nič več ne vidimo. Tudi z Đonijem Novakom ne. V glavnem vidim Primoža Gliho, Grego Židana, Janija Peteta, s katerim skupaj delava A licenco.
Ste imeli v vseh teh letih, ko ste veljali za prvega napadalca na teh prostorih kakšne možnosti za prestop v tujino?
Seveda. Nekateri so imeli po eno priložnost, jaz pa sem imel vsaj tri. V tistih prvih letih, ko smo prihajali v drugo zvezno ligo, sem imel priložnost prek menedžerja Škiljana iz Zagreba oditi v Homburg in sem že šel tja, bojda je bilo vse zmenjeno, potem pa je padlo vse v vodo zaradi trenerja, ki je bil Poljak in je želel pripeljati Poljake. Takrat sem šel en teden pred prvenstvom tja in ko sem se vrnil, sem bil še tu v nemilosti Šoškića, ki me ni dal igrati proti Vojvodini prvo tekmo pred polnim Bežigradom. Takrat sem bil malo razočaran, potem sem v drugem krogu proti Vardarju dobil rdeči karton in sem igral sem šele peto tekmo v Ljubljani s Hajdukom, ki smo jo zmagali s 3:1. Takrat je bila prva priložnost, da bi šel v tujino. Naslednja je prišla po osamosvojitvi, ko sem imel neke opcije za Španijo, šlo je za Real iz Zaragoze, takrat pa sem ravno dobil tisti rdeči karton proti Muri, o katerem sva govorila in je tudi to padlo v vodo. Tretja priložnost pa je bila v Gorici, šlo je za Francijo, ko bi me morali proti Olimpiji priti gledati menedžerji, pa sem dobil rdeči karton in je spet vse padlo v vodo. V nogometu brez sreče, poleg znanja, ne gre.
Za konec se dotakniva še najbolj perečih tem v klubu. Kako gledate na najbolj mrke napovedi, da bi se morala Olimpija preseliti v najnižji rang tekmovanja?
Kaj bi se zgodilo, če bi šli v četrto ligo? Jaz še vedno verjamem, da se bodo stvari uredile. Še vedno navijam za ta klub, to je moj klub in bi rad videl, da se stvari uredijo tudi za dobrobit nogometa v Sloveniji. Jasno pa je, da se te stvari morajo urediti, kako, na kašen način, to pa bo povedala Zveza. Čeprav bi še enkrat poudaril, da je Zveza tu časovno zamudila. Zagotovo pa bi bila katastrofa, če bi Olimpija šla v četrto ligo, To je slabo za nogomet. Olimpija je še vedno ime, ne samo v slovenskem prostoru, tudi v Evropi. Bil sem v Avstraliji in vedo, da je Olimpija iz Slovenije, tudi zaradi Liverpoola, tudi zaradi Milana – ljudje, ki spremljajo nogomet, vedo.
Kaj bi se zgodilo v primeru padca s stroko, od prve ekipe do mladinskih pogonov?
Mislim, da mladinski pogoni zagotovo ne bi razpadli. Sem mnenja, da morajo biti mladinski pogoni ločeni od prve ekipe, da morajo imeti svoje račune in šele takrat se da normalno delati in poslovati. Brez mladine ne gre. Mislim, da bi vsi ostali tukaj s trenerji vred.
Recimo jaz sem bil zaposlen v Mercatorju, vzel sem neplačan dopust, ker sem bil mnenja, da potrebujem malo tega, ker brez tega ne morem, ker to je droga.
Kaj vam v trenutni funkciji v klubu primanjkuje, da bi lahko delali kot si želite?
Samo redna plača bi morala biti. Sem mnenja, da bo šel profesionalizem v slovenskem prostoru težko skozi. Trenerji pa morajo biti profesionalci in to pomeni, da morajo biti redno plačani. Recimo jaz sem bil zaposlen v Mercatorju, vzel sem neplačan dopust, ker sem bil mnenja, da potrebujem malo tega, ker brez tega ne morem, ker to je droga. Brez nogometa ne morem. Odločil sem se, da bom naredil neko spremembo in šel v to. Gospod Janković mi je šel zelo na roko, moram se mu zahvaliti, da mi je dal ta neplačan dopust, da sem šel lahko delati, kar imam rad, kar mislim delati še naprej, upam, da bom lahko. Plača pa je taka kot sem jo imel. Moral sem odpreti s.p., drugače me Olimpija ne bi mogla plačati. Moram pa normalno plačevati prispevke, tako da dobim okoli 110-120 tisoč neto. Toliko kot sem dobival v Mercatorju v Interšportu. To je moja plača. Če zamujajo, je težko, zdaj so dolžni tri plače, se pravi, da ni kot je treba. Če je plača redna, še nekako gre. Če gledam moje kolege, še posebej Damirja Vrabca, ki živi od tega, moram reči, da mu je zelo težko in da ne bi bil rad v njegovi koži. Tole ni v redu, to se ne sme dogajati.
Na tekmo za Bežigrad še greste?
To pa vedno. Tudi vsi ostali bivši igralci. Vsem nam je v srcu Olimpija. Vsi, ki smo igrali za ta klub si želimo, da bi si povrnil ugled in dobil, kar mu pripada v tem prostoru. Vsi si želimo, da bi se popravila infrastruktura, ne vem zakaj se ne, ker sem mnenja, da bi se to zlahka uredilo. Igrišče v Jami sploh ni registrirano, niti mladina ne more igrati tu. Saj smo vsi tu igrali, ni problema, samo naj ga registrirajo, ne pa, da igramo na Iliriji in morajo plačevati najemnino.
