Prvič objavljeno v SN reviji 29. septembra 1982
Drago Marović
Leta in leta je ljubljanski prvoligaš kupoval nogometaše iz drugih sredin. Nekateri pravijo, da zaradi velikega števila ljudi, ki so prišli iz drugih republik in katerim so hoteli omogočiti nogometno zabavo v kateri sodelujejo tudi njihovi rojaki. Drugi pravijo, da je vzrok za kupovanje igralcev od drugod domnevna nenadarjenost Slovencev (ali pomanjkanje afinitete) za ta šport. Večina današnjih prvoligaških igralcev je iz slovenskih klubov …
Pred desetimi leti, ko je nogometaš Oblak prestopil iz Olimpije v Split, je bilo v nogometni Ljubljani aktualno vprašanje: »V čem je razlika med Olimpijo in Hajdukom?« »Ni je,« je bil odgovor. »Tako v Hajduku kot v Olimpiji igra po en Slovenec.«
To anekdoto nam je povedal inž. Pavel Kunc, predsednik izvršnega odbora ljubljanskega prvoligaša.
Kar se Olimpije tiče, je danes povsem drugače. V prvi ekipi ne igra »samo en Slovenec«, nasprotno, v zadnjem času skoraj osemdeset odstotkov prvega moštva sestavljajo slovenski igralci. Stanje je v tem pogledu obratno kot pred leti.
Govori se o slovenizaciji Olimpije. Ponujajo se različni odgovori na vprašanje, kako je prišlo do tega.
Razlago za vzroke in razloge preobrazbe sem poiskal pri trenerju Nedeljku Gugolju, ki sam sebe smatra za »olimpijca« z najdaljšim stažem, pri generalnem sekretarju Petru Žagarju in predsedniku IO inž. Pavlu Kuncu.
Pogovarjali smo se pred tekmo z Dinamom in po nastopu proti Slobodi iz Tuzle, ko so bili v ljubljanski postavi: Dalanović (prišel od drugod), Terčič (rojeni Ljubljančan), Vujnović (vzgojen v mladinskem pogonu), Katanec (Ljubljančan), Hudarin (prišel iz Velenja), Elsner (ljubljanski igralec, prišel iz Slovana), Iskra (v Olimpiji začel kot pionir), Domadenik (mladinec Olimpije, prišel iz 20 km oddaljene Litije), Stanković (prišel iz Maribora), Vili Ameršek (začel v Trbovljah), Rožič (Olimpijin domačin), Martinović (prišel iz Niša) in Peter Ameršek (kot Vili je iz Trbovelj, a je prav na zadnji tekmi dobil šopek rož za tristoti nastop v dresu Olimpije).
Nedeljko Gugolj, rojen v Trebinju, je že davno postal domačin (v Olimpijo je prišel kot igralec davnega leta 1959 in je bil v klubu do 1978, torej 19 let, vrnil pa se je decembra 1981). Vprašal sem ga, če preobrazbo pojasnjuje z večjo priljubljenostjo nogometa med slovensko mladino in če je to povezano z več domačimi prvoligaškimi igralci. In če so v tem smislu karakteristični primeri Katanec, Hudarin, Bengez?
»V nekem obdobju se je morala Olimpija zanesti na kupovanje igralcev od drugod. Klub je bil v drugi ligi, Ljubljana pa je potrebovala prvoligaša. Tu ni bilo primernih igralcev, zato so bili pripeljani od drugod. Potem si je klub priboril mesto v prvi ligi, dandanes pa je precej domačih igralcev. Res pa je tudi, da so že leta glavni igralci – domači. Na primer Oblak, Popivoda, Ameršek.«
»Ljudje mislijo, da nogomet ni tako priljubljen, vendar je vseeno najbolj priljubljen šport v Sloveniji. Sodim po zanimanju gledalcev. Tudi uspeh v drugih športih, smučanju ali košarki, mu ne zmanjša priljubljenosti. Ljudje ga imajo radi. Nov igralski val, Roman Bengez, Srečko Katanec in drugi, ima nove navijače.«
Do kakšne mere je na današnje stanje, kar se igralcev tiče, vplivalo to, kar imenujemo »slovenski model«? Ta neka vrsta tako imenovane načrtne koncentracije kvalitete?
»Bengez, Katanec … sta na nek način produkt novega fizkulturnega sistema v Sloveniji. Olimpija je s tem sistemom izgubila svoj mladinski pogon, je pa zato profitirala na drug način. Klubi s področja Slovenije so ji dolžni dajati igralce. Tako so prišli Elsner iz Slovana, mlada Bengez in Katanec iz NK Ljubljana, Jože Prelogar in Janez Hudarin in članske ekipe trboveljskega Rudarja. Bili so tudi igralci, ki smo jih vzeli, a potem vrnili matičnim klubom. Recimo Roberta Voljča iz Slovana ali Stojanova iz NK Ljubljane. Po tem sistemu nam ne bi bilo treba plačati odškodnine, ampak mi upoštevamo predpise Nogometne zveze Jugoslavije.«
V zadnjem obdobju ste se usmerili predvsem v igralce iz Slovenije, to pa spremljajo različni komentarji …
Nihče pri Olimpiji se ne obremenjuje s tem, ne gre za načrtno slovenizacijo. Kdor misli in trdi drugače, se moti.
»Nihče pri Olimpiji se ne obremenjuje s tem, ne gre za načrtno slovenizacijo. Kdor misli in trdi drugače, se moti. Dejstvo je, da je v zadnjem letu dni nekaj naših igralcev od drugod odšlo v JLA. Konkretno: Bošnjak, Petrović in Šarenac. Sejdiću, ki je odšel v Turčijo, smo ponujali podaljšanje pogodbe. Prav tako Perduvu. Ocenila sta, da se jima bolj splača igrati drugje. Perduv je odšel v Subotico, Sejdić v Turčijo.«
Dodal je: »Računamo na igralce od drugod, ki se bodo vrnili iz JLA, imamo Budinčevića, Dalanovića, ki je tu že osem let, Martinovića, Hasanbašića, Stankovića …«
Ali ne spada Dejan Stanković, ki je prišel iz Maribora, v »rubriko slovenski model«?
»Ne povsem. V Mariboru je bil le kratek čas. Tja je prišel kot uveljavljen igralec iz srbske lige, pred tem pa je igral kot mladinec v Crveni zvezdi in kot član v Rakovici.«
Koliko je resnice v oceni, da je do takšne postave Olimpije privedlo dejstvo, da je na razpolago manj denarja, da torej ni bilo denarja za kupovanje igralcev od drugod in se je bilo treba nasloniti na igralce iz lastne okolice?
»To je delni razlog, ni pa bilo to odločilno. To ni posebnost Olimpije, vsi vrhunski klubi bodo prišli v situacijo, da bodo težje kupovali igralce od drugod. Rešitev je v lastnem kadru. Kupovanje je drago …«
Peter Žagar je v daljšem pogovoru o tej temi med drugim dejal, da so v preteklosti pri nakupih igralcev od drugod odločilno vlogo odigrali trenerji, ki so prav tako prišli od drugod.
»Govorili so: če želite boljšo uvrstitev, bo treba pripeljati že uveljavljene igralce … Vodstvo kluba je pristajalo na to … Priti je moral trener, ki je imel več posluha za domače igralce. To je Gugolj, rojen v Trebinju, ki je mnoga leta skrbel za naš podmladek. Njemu pripadajo velike zasluge za ustvarjanje takšne postave, kot jo imamo danes.«
Trdilo se je, da Slovenci nimajo afinitete do nogometa, zdaj pa se je pokazalo, da jo imajo.
»Le da imamo zdaj paradoks: več slovenskih igralcev v ekipi, a manj gledalcev.«
Kako si to razlagate?
»Ljubljančani zahtevajo, da se Olimpija uvrsti v vrh, potem bodo prišli tudi gledalci. Navijači imajo dovolj boja za obstanek. Ne moremo biti prvaki, lahko pa bi se uvrstili v pokal UEFA. Ljubljančani so navajeni na vrhunske svetovne prireditve, na svetovna prvenstva, na visoke uvrstitve hokejistov, košarkarjev, zato to zahtevajo tudi od nogometašev …«
Ljubljančani so navajeni na vrhunske svetovne prireditve, na svetovna prvenstva, na visoke uvrstitve hokejistov, košarkarjev, zato to zahtevajo tudi od nogometašev …
Zanimiva stališča je imel o današnji usmeritvi in stanju v klubu (o tako imenovani slovenizaciji), o pogledu na ugotovitve SDK in še o nekaterih aktualnih stvareh tudi predsednik IO inž. Pavel Kunc. To bomo objavili v naslednji številki. Za zdaj samo še ogovor Petra Žagarja na vprašanje:
Kako in kdaj bo klub rešil težavo, ki je nastala zaradi neizplačila premij igralcem za točke, osvojene v jesenskem delu prvenstva (šlo naj bi za 120 milijonov starih dinarjev)?
»Kmalu, že čez teden dni. Igralci vedo, da trenutno nimamo od kje vzeti. Prihajajo težke tekme. Igralci vedo, da bodo dobili, kar jim pripada.«
Iz hrvaščine prevedel Miha Zupan.
