Polet, 1966
(Intervju je bil opravljen v začetku leta 1966, v zimskem premoru med sezono 1965/66, ko je Olimpija prvič po enajstih letih spet nastopila v prvi zvezni ligi.)
Ime Branka Elsnerja je tesno povezano s slovenskim nogometom. Pred leti, še kot aktivni igralec, zdaj pa trener, ki je slovenskemu nogometu prinesel mnogo veselih trenutkov.
Z nogometno žogo se je srečal že kot desetletni deček v »trikotniku« v Tivoliju in od takrat ji je ostal zvest. Razen z nogometom pa se je ukvarjal še s košarko, leta 1947 se je uvrstil med deset najboljših tekačev na 1500 m v Sloveniji, nastopal je kot namiznoteniški igralec in v moštvu rokometašev Odreda, ki so se borili za vstop v zvezno ligo.
Prvo tekmo za ligaško moštvo Odreda je odigral jeseni leta 1948. Maja 1951 je bil operiran na meniskusu in nato tri leta ni nastopal. Medtem je končal v Ljubljani Višjo pedagoško šolo, odšel na službeno mesto v Brežice ter igral za moštvo mariborskega Branika. Nato se je preselil v Maribor, od leta 1960 pa je spet v Ljubljani, najprej pri Slovanu, kjer je še aktivno nastopal, nato pa je prišel k Olimpiji avgusta 1962, bil najprej tehnični direktor in nato trener.
Danes sedemintridesetletni trener Elsner si je pridobil bogate izkušnje, mnogo mu je pri tem pomagala strokovna literatura in v razgovoru z njim smo hoteli izvedeti nekaj »receptov« za njegove uspehe.
Od tiste generacije sem edini, ki je ostal med nogometaši, saj je večina prenehala z igranjem, nekaj pa jih je šlo igrat v manjše klube.
Leta 1947 ste nastopali v mladinskem moštvu Enotnosti, ki je bilo zares odlično. Znano pa je, da takrat nismo imeli dobrega prvega moštva. Ali danes veste vzroke?
Takrat sem menil, da smo bili, tako moštvo kot posamezniki, zapostavljeni in da nismo imeli perspektive. Danes te stvari ocenjujem drugače. Dober mladinec je lahko celo podpovprečen igralec, ko pride med člane. Moji generaciji je manjkalo več vztrajnosti, bilo pa je pri tedanji Enotnosti oziroma Odredu precej igralcev, ki so bili zelo mladi in so se mlajši težko vključevali. Od tiste generacije sem edini, ki je ostal med nogometaši, saj je večina prenehala z igranjem, nekaj pa jih je šlo igrat v manjše klube.
Vaši spomini na nastope pri Odredu?
Marsikateri igralec tistega moštva bi našel mesto tudi v današnjem moštvu Olimpije. Seveda, če bi se podredil zahtevam današnjega treninga.
Vaš študij na visoki šoli za telesno kulturo se približuje koncu?
Praktično sem res že pri koncu. Kot izreden študent sem moral v mojih delovnih pogojih vložiti zares mnogo truda. Moram pa priznati, da sem v zadnjem letu popustil in zadnjih dveh izpitov ne morem »spraviti z mrtve točke«.
Kaj pa diploma?
Razumljivo bo posvečena nogometu. To bo priročnik za nogometne trenerje, saj v Sloveniji takšne publikacije še nimamo.
Medtem tudi že predavate na visoki šoli za telesno kulturo?
Da! Odkar sem v Ljubljani, sem strokovni sodelavec na visoki šoli, predmet pa je seveda nogomet.
Kaj sodite o poklicu nogometnega trenerja?
Zelo razgiban je. Zahteva zelo veliko prizadevanja, prireja izredne občutke veselja in žalosti. Uspel pa bo seveda le tisti, ki ima, razen ustreznega znanja, tudi izredno trdo kožo in hrbtenico.
Za zdaj so uspehi, ki ste jih dosegli kot trener zelo pomembni. Kje sodite, da so vzroki zanje?
Uspeh, ki ga človek kjerkoli doseže, je nujno plod vztrajnega dela. Pri Olimpiji bi brez pomoči vseh faktorjev ne bilo uspehov in zato menim, da v takšnem primeru ni utemeljeno kazati le na posameznika, ker gre za kolektivni uspeh.
Morda se strokovnjaki vseh zvrsti premalo zavedamo, kako nam razprave s strokovnjaki sorodnih področij koristijo pri pridobivanju znanja.
Kako ste si pridobili največ znanja na nogometnem področju?
Samo z literaturo in morda z večjo prakso v šoli, saj sem delal z vsemi skupinami od osnovne, vajeniške šole, gimnazije, pa do visoke šole. Morda se strokovnjaki vseh zvrsti premalo zavedamo, kako nam razprave s strokovnjaki sorodnih področij koristijo pri pridobivanju znanja. Moram priznati, da so razprave, ki jih imamo na Visoki šoli med odmori, včasih koristnejše kot kakšno predavanje ali knjiga.
V Ljubljani je bilo že precej znanih trenerjev, pa vendar ni nihče dosegel takšnega uspeha kot vi. Ali nam zaupate recept?
Res je, v Ljubljani je bilo precej trenerjev, vendar moji predhodniki niso imeli priložnosti delati v takšnih pogojih. Spet moram ponoviti tisto, kar sem že omenil, da je za uspeh potrebno sodelovanje vseh faktorjev. Eden vzrokov je morda tudi ta, da kot domačin kljub vsemu nekoliko drugače gledam na naš nogomet.
Katerega srednjega napadalca bi želeli imeti v svojem moštvu?
Skoblarja za sistem 4-2-4.
(Elsner misli Josipa Skoblarja, hrvaškega napadalca, ki je v času intervjuja igral za Marseille.)
In vratarja?
Šoškića! Sicer pa zame velja pravilo, da želim v moštvu vsakega nogometaša, ki je voljan delati.
(Elsner misli Milutina Šoškića, legendarnega vratarja Partizana in jugoslovanske reprezentance.)
Videli ste več nogometnih tekem doma, pa tudi na tujem. Kateri nogometaš je napravil največji vtis na vas?
Res je, precej tekem sem gledal, žal največ po televiziji. Ne morem pa mimo Del Sola, ki me je s svojo neumornostjo zares presenetil. Upam si trditi, da je on eden inspiratorjev za usmerjanje treninga v mojem moštvu. Tudi sam si namreč prizadevam, da bi dosegel čim večje gibanje vsega moštva.
(Elsner govori o španskemu vezistu Luisu del Solu, ki je igral v obdobju 1953-73. V času intervjuja je bil član Juventusa.)
Glavne karakteristike modernega nogometa so?
Hitrost, hitrost, hitrost …
Ali je med enajstimi igralci v moštvu lahko mesto, ki je bolj odgovorno od ostalih?
Mislim, da takšnega mesta ni.
Do kdaj nameravate ostati pri Olimpiji?
Dokler me bodo potrebovali.
Kaj pa strokovno izpopolnjevanje?
Možnost strokovnega izpopolnjevanja je bil osnovni pogoj, da sem se leta 1962 odločil za prestop med profesionalne trenerje. Zato upam, da mi bo to tudi slej ko prej omogočeno.
Kaj pa potem?
Od nogometa se ne nameravam posloviti!
Vaš poklic zahteva velike psihične obremenitve. Kako se obnašate v kritičnih trenutkih?
Na zunaj spreminjajoče. Poskušam se zadržati, kolikor je največ mogoče in mi to moj temperament dovoljuje. Seveda pa mi je za vsak izbruh, ki se ga zavedam, pozneje neugodno.
Kako pa sprejemate uspehe?
Sam pri sebi.
Dobro poznate svoje nogometaše. Povejte nam nekaj značilnosti o njih?
ŽABJEK je v prvem delu jesenskega tekmovanja branil spremenljivo in seveda neprimerno slabše kot v drugem delu, ko se je uvrstil med elito jugoslovanskih vratarjev. Za prvi del so bili objektivni vzroki, saj ga je poškodovana rama močno ovirala. Zanj je značilno, da pride nekoliko težje v polno formo – vzrok pa je v tem, ker ne more trenirati s takšnim naporom, saj je redno zaposlen.
SOMBOLAC se je našim gledalcem predstavil v najboljši luči in je na nekaterih tekmah igral zares odlično. Povpreček kvalitete pa bo v naslednji sezoni zanesljivo še boljši, saj bodo urejene družinske razmere in pa prilagoditve na novo okolje pustile le ugodne posledice. Žal bo moral jeseni oditi na odsluženje roka v JLA.
JOVIČEVIĆ je po stažu eden najstarejših igralcev Olimpije, letos pa je prav gotovo dosegel polno afirmacijo. Razen morda na eni ali dveh tekmah, je igral zelo solidno, čeprav je imel mnogo težje delo kot njegov kolega na nasprotni strani. Desna krila so pri nas namreč neprimerno boljša.
ĐORLEV je vstopil v moštvo po poškodbi Sombolca in je pokazal nekaj odličnih kvalitet, predvsem pa odločnost in dobro hitrost. Primanjkuje pa mu izkušenj, saj je na trenutke zaigral nekoliko zmedeno in je v taktičnem pogledu napravil večkrat usodne napake, ki jih povprečni gledalec ni opazil. Če bo te napake odpravil, si bo seveda lahko zagotovil mesto v moštvu.
Povsod tam, kjer ga ne poznajo so ocene o njegovih kvalitetah negativne, vendar pa po moji oceni za moštvo Olimpije izredno veliko pomeni.
Še nekaj besed o krilcih?
KULENOVIĆ se je po zares dolgi odsotnosti spet uveljavil v moštvu in je na tekmah, ki jih je igral, zadovoljivo opravil svojo nalogo. Slabši je bil le v prvem delu na tekmi z Radničkim v Beogradu.
ŠOŠKIĆ je bil v našem moštvu od vseh v najbolj stalni formi. Njegova igra ni atraktivna, vendar za moštvo izredno koristna. Povsod tam, kjer ga ne poznajo so ocene o njegovih kvalitetah negativne, vendar pa po moji oceni za moštvo Olimpije izredno veliko pomeni.
KOKOT je izredno čvrst, včasih celo nekoliko preveč. Odigral je vse tekme v jesenskem delu in je razen v Sarajevo s »Sarajevom«, ko je bil popolnoma nerazpoložen, dobival laskave ocene. Svoje delo opravlja zanesljivo in natančno.
Kaj pa napadalci?
Želje gledalcev in njihova priporočila za FRANČEŠKINA – češ »Franček naprej«, so le delno opravičljiva. Njegova igra je takšna, kot si jo kot trener zamišljam in je njegova naloga, da pomaga obrambi. Moja želja pa je, da bi bil v zaključnih akcijah v napadu nekoliko prodornejši. Te zahteve pa so izredno velike in sem prepričan, da bo s še boljšo pripravo postal eno naših najmodernejših kril.
SRBU je najstarejši igralec v našem klubu, saj je član Olimpije od ustanovitve. Čeprav je po narodnosti Romun, je postal pravi Ljubljančan. Njegov način igre je takšen, da svojo polno vrednost lahko pokaže le na suhem igrišču in se tako prav takrat, ko je bil v polni formi, ni uvrstil v moštvo. Prepričan sem, da bo spomladanska sezona spet »njegova«.
Nad ČEHOM so nepoučeni gledalci obupavali in dvomili v njegove kvalitete. Res je, da je šele ob koncu sezone prišel v zadovoljivo formo in pokazal svoje sposobnosti. S tem je potrdil zaupanje in naše analize o vzrokih krize. Izredna vzdržljivost in moč ter ostra, zares moška igra, so njegove največje odlike.
Naj mi Joško ZAGORC oprosti, toda kaže, da mu rezervna klop včasih izredno pomaga. Njegov odlični občutek za dosego gola, dober udarec z obema nogama, so sicer velike odlike, toda prepričan sem, da so ambicije Zagorca večje in zato mora biti pri njegovem delu več prizadevanja.
Samo dobre igre so pri naših gledalcih ustvarile zaupanje v NIKOLIĆA. Uspešni nastopi pred gledalci, ki mu niso bili naklonjeni, so odkrili tudi njegove karakterne kvalitete. Manjka pa mu več odločnosti pred vrati in zaupanja v realizatorske sposobnosti.
Čeprav delava skupaj že štiri leta, moram priznati, da popolnega kontakta nisva dobila še do danes.
Jesenska sezona je bila za ARSLANAGIĆA popolna afirmacija. Ne le, da se je uvrstil v državno reprezentanco, ampak je z izredno spretnostjo in prisebnostjo navduševal gledalce. Naj povem še to, da je bilo njegovo zdravstveno stanje v zadnjem času slabo, saj je poškodovano koleno zdravil od nedelje do nedelje. Prav zaradi tega zasluži še naše posebne čestitke.
CORN je bil v prejšnji sezoni eden naših najboljših napadalcev. Pri nastopih v prvi ligi pa ni imel preveč sreče. Čeprav je njegova želja za igro izredno velika, pa je bil njegov doprinos k igri zelo različen. Čeprav delava skupaj že štiri leta, moram priznati, da popolnega kontakta nisva dobila še do danes. Najin zadnji in prvi »dvoboj« pa mi je verjetno odkril pot, da bo Corn, če se bo odločil za nadaljevanje kariere v našem klubu – spomladi mu poteče pogodba – našel samega sebe in obogatil slovenski nogomet.
In za zaključek še vaša želja za spomladanski del prvenstva?
Obstanek v ligi.
Kako pa kažejo računi?
Da se nam bo želja izpolnila!
Marjan Gogala
