Prvič objavljeno v Slovenskem domu, ponedeljski izdaji Slovenca, 7. junija 1938
Pred zadnjim krogom sezone 1937/38 se je SK Ljubljana krčevito borila za obstanek v nacionalni ligi. Na zadnji tekmi, doma proti slovitemu beograjskemu BSK, je potrebovala vsaj točko, da ostane nad zadnjeuvrščeno zagrebško Concordio, ki je medtem gostovala v Sarajevu pri Slaviji. BSK pa je nujno potreboval zmago v boju za naslov prvaka z zagrebškim HAŠK-om. Dramatična tekma za Bežigradom se je končala z 2:2, tako da so Ljubljančani obstali v ligi, BSK pa je ostal brez naslova. (M.Z.)
Potrt popotnik rahle židovske fiziognomije je s potovalnim kovčegom v rokah urnih krač izginil po tekmi med BSK-om in Ljubljano v mračni rov pod tribuno. Njegov iz »Politike« znani obraz je imel lastnika v BSK-ovem trenerju »herju Nemešu«. In za tem žalostnim vodnikom se je zgrnila brez glasu velika čreda preplašenih bitij v beloplavih oblačilih. Kakor zapuščen morski svetilnik mračni – pa tudi visoki – Stevovićev Ivanček iz Belgrada je imel še solze v očeh od pretresljivega joka, ki a je bil uprizoril ljubljanski publiki potem, ko je z veliko spretnostjo zabil lastnemu vratarju usodno pomembni gol. V tej trumici ni bilo nič ošabnosti, nič velemestne ‘otmenosti’ in važne samozavesti, bili so le še dobri, preprosti, sočutja vzbujajoči bratje z jugovzhoda.
Pa so mislili učenjaki, da bodo brez težave brezobzirno na tej poti povozili slovenskega ligaša, ki je kakor rob pod stopnicami bedno stokal prav spodaj na ligaški lestvici!
Ta hip je že bilo jasno, da BSK ni postal prvak države. In takile ljubljanski krompirjevci so nogometnim učenjakom prekrižali prelepo pot do cilja!? Pa so mislili učenjaki, da bodo brez težave brezobzirno na tej poti povozili slovenskega ligaša, ki je kakor rob pod stopnicami bedno stokal prav spodaj na ligaški lestvici! Povozili bi svojega prijatelja, čeprav jim je dajal vsa leta zvesto svoje glasovalne zaupnice, povozili bi ga bili meni nič tebi nič ter ga vrgli iz ligaške hiše ven v podzvezno grmovje, kjer bi bil jok in škripanje z napredovanjem. Kar na mah bi bili uničeni dolgoletni napori naših ljudi, ki so s sijajno zvestobo neprestano delali v stiskah in pomanjkanju na to, da bi dvignili kvalitetno stopnjo slovenskega nogometa.
Star, sicer nekoliko hrapav pregovor pravi, da v sili hudič še muhe žre – in za ljubljansko lakoto je moral biti v nedeljo tečen tudi slonokoščeno trdi BSK. Ta čas pa so nam v Sarajevu naši Bosanci za boljši apetit zmešali krasen aperitiv, ki so mu dali ime »Clades Concordiae«. Konkordije ni mogel rešiti niti »ubežni uskok« Zemljič.
Kaj bi vam navajal še enkrat potek, katerega gorečneži znate že skoraj na izust iz raznih časopisov, ki že ponoči zagledajo luč dneva! Dovolj bo, da ponovimo le, kako je bila hegemonija na terenu v glavnem porazdeljena. V prvih minutah je pritisnil BSK, potem pa je zagodla nejevoljno Ljubljana, ki je bila v premoči dobrih dvajset minut. Nato je za pet minut spet prevzel glavno besedo BSK, ki pa je moral prepustiti iniciativo malo manj kot do konca polčasa Ljubljani.
V drugem polčasu sta bila dobrih deset minut nasprotnika enakopravna, potem pa je postala Ljubljana presneto sitna ter je napadala dobre četrt ure. Zadnje četrt ure pa so se Belgrajčani skoraj usidrali pred ljubljanska vrata in šele v zadnjih minutah si je Ljubljana opomogla toliko, da je prevzela iniciativo večkrat prav nevarno v roke.
Prvi gol je v 11. minuti prvega polčasa zabil iz prostega strela Lah – 1:0. Izenačil je Podhraški v 34. minuti istega polčasa po sijajni kombinaciji, ki je šla od Radovanovića do nasprotnega šestnajsterca, kjer je postala kar baročno bujna in natančna kakor sekundni kazalec. Z noge na nogo je šla žoga, z glave na glavo: od Radovanovića do Lehnerja, od Lehnerja do Božovića in spet nazaj k Valjareviću, ki je dvignil k Podhraškemu. Podhraški je udaril odlično in bilo je 1:1. Toda veselje BSK-ovcev in pridnih belgrajskih podžigačev ni bilo dolgotrajno. Že dve minuti pozneje, v 36. minuti, je Stevović prekrasno porinil žogo mimo Puharja v lastno lopo. In bilo je 2:1 za Ljubljano. V drugem polčasu je dobil od Moše žogo Valjarević, ki je stal v offsideu. Toda nič ni pomišljal, ampak počil neubranljivo 2:2. Obe strani, posebno pa še BSK-ovci, sta po tem golu poskušali za vsako ceno zmagati, toda usoda je hotela drugače.
Stari mornar Bertoncljev Stane in njegov zvesti kompanjon Luce Žitnikov sta bila strah in trepet vsem BSK-ovcem, ki so v šestnajsterec priletavali s temnimi nameni. Kakor dva leva sta razdirala, neustrašno skakala v največje gneče ter odbijala v polje, da je bilo veselje. Kdo bo boljši, sta si porazdelila po bratovsko: vsak en polčas. Ob koncu sta bila oba v težkih trenutkih tako dobra in tako neugnano pogumna kakor že zlepa ne kdaj kak slovenski branilski par.
Nogomet je danes činitelj, ki reprezentira posamezna mesta, dežele in države nadvse vidno. Povsod se dobe uvidevni Ljudje, ki športnikom, kateri večajo s svojimi uspehi krajevni ugled, preskrbe službo. Zadnji čas je že, da se tudi v Ljubljani v tem oziru razmere obrnejo na boljše. Igralec, ki je leta in leta tako pogumno tvegal in se tako požrtvovalno boril za ugled mestnega in slovenskega reprezentativnega kluba kot se je boril Bertoncelj Stanko, bi moral že zdavnaj dobiti primerno službo! Na igrišču so navdušeni nad igro in nad igralci vsi ljudje in med njimi so tudi možje, ki lahko založe odločilno besedo na pravem kraju! Toda kaj, ko po tekmah navdušenje splahne in podžigači v privatnem življenju v junaku športne nedelje pri nas ne gledajo več igralca, ampak navadnega zemljana, ki mora za prozaični življenjski slog boj zastavljati prav tako do izčrpanosti vse svoje sile kot jih je bil njim v veselje in skupnosti v ugled zastavljal na tekmi.
Tu pa tam so se na nedeljski tekmi godile tudi prav zabavne stvari. Tako sta ob neki priliki Slapar in Knežević ob spopadu odletela na kolena ter pogrebla, ko sta iskala pod zeleno rušo skritih črvičkov, prav temeljit kos parcele. Marsikdo se je moral namuzniti Stevoviću, ki so mu po nesrečnem golu lile kakor lešniki debele solze po razžaloščenih licih. Dolgo ni mogel v njegovem srcu usahniti ta obilni izvirek plemenitega čustvovanja. Ljudje so se nekajkrat prav od srca nasmejali dolgopetemu, robatemu Radovanoviću, ki ga je na prekanjen način »sleparil« Erber. In ko se je v Valjarevića, ki je bil podrl Bertonclja Stanka, zakadil v sveti jezi Luce, podoben grmečemu Zevsu, so prisotni opazili, da je »Valjar« poizkušal odpreti usta, pa se mu je takoj zataknilo v grlu, ko je pogledal v Lucetov obraz. Če bi bil imel rep, bi ga bil takoj staknil med noge, tako pa se je samo pobral s sedemmiljskimi koraki proč od razsrjenega Ljubljančana. Neki najbolj ginjeni gledalci so po odmoru ukrotili svoja najnežnejša čustva s pivom, slivovko in »brizgancem«. Pravijo, da jim je šlo potem podžiganje bolj od rok!
Pred koncem igre je BSK zablestel v polnem sijaju, sicer samo dobrih deset minut, ampak tako slepeče, da je Logarju že kar jemalo vid. BSK-ov napad je sestavljen iz odličnih tehničarjev, dobro podkovanih v trikih, izborno disponiranih za presenetljive kombinacije, ki so jih izvajali z zares vzgledno natančnostjo. Opazili smo, da BSK, kadar igra tako, daleč prekaša Gradjanskega po virtuoznosti, soroden pa mu je po nevarnosti.
Ljubljana je tokrat prestala krst v ognju in žveplu, znebila pa se je hkrati tudi dušeče more, da mora z BSK-om vedno izgubiti. Enajstorica Ljubljane se je borila od prvega do zadnjega moža in od prvega do zadnjega hipa z neverjetno požrtvovalnostjo, pa tudi s solidnim znanjem. Po nedeljski tekmi sklepamo, da nas bo ta enajstorica v bodoče prav dobro zastopala.
