Povratek Enesa Rujovića v Olimpijo je minil mirno. Prva poletna lastovka je v zmajevo gnezdo priletela takoj, ko je bilo to mogoče. Enes je dolga leta, kot sam pravi, goltal prah Jame in se v Olimpiji naučil vseh svojih nogometnih veščin. Naravna nadarjenost pa seveda ni škodila. Po propadu stare Olimpije ga je pot odpeljala k Svobodi in kasneje Interblocku. Ko pa se je ponudila možnost za povratek v zeleno-beli tabor, ni odlašal niti za trenutek.

Enes, povej nam o svojih nogometnih začetkih …

Začel sem na Olimpiji z osmimi leti. V šoli smo bili vsi za nogomet, potem pa me je enkrat teta odpeljala na trening in me je potem leto dni vozila ona. Starša sta delala. Potem sem za Olimpijo igral do njenega propada in odšel za eno leto na Svobodo. Od tam pa na Interblock.

To so bile vedno moje sanje: igrati za Olimpijo s številko 10 na hrbtu.

Kako si doživljal propad kluba?

Bilo mi je zelo žal. Jokal sem. Nisem mogel verjeti, da se to lahko zgodi. Da propade Olimpija. Ne razumem, kako je to pustila javnost in Nogometna zveza Slovenije.

Kako je prišlo do tvojega odhoda k Interblocku?

Moj trener iz Svobode je šel na Interblock, potem pa je Sanel Konjević poklical še mene. Dali so mi štipendijo in smo se dogovorili. Leto dni sem najprej igral za mladince. Potem je na eno od tekem prišel Skočić. Odigral sem zelo dobro, premagali smo Triglav s 5:1. In me je povabil na treninge članske ekipe, podpisal pa sem dveletno pogodbo. Računal sem, da se bo takrat Olimpija vrnila v prvo ligo (smeh).


Na tekmah Interblocka ni nekega posebnega vzdušja. Kako ste igralci to doživljali?

Sam sem vedno hodil na tekme Olimpije in užival. Ravno zaradi navijačev. Na tekmah Interblocka posebnega vzdušja ni bilo. Kaj naj rečem? Navadiš se. V Interblocku mi je bilo najprej lepo, v zadnjem letu pa precej težko. Tako je, ko ne igraš. Vendar ne čutim nobenih zamer.  

Zdaj bo drugače …

To je za igralca pomembno, to ti da dodatno moč in energijo. Za Olimpijo navijam od malega, skupaj z bivšim soigralcem Darkom Zecom sva vedno pobirala žoge. Tudi ko sem igral za Interblock, sem imel v avtu zadaj vselej šal Olimpije. Nikdar nisem skrival, da je to moj klub. Enkrat sem tudi na avtobusu, ko smo se vračali z gostovanja, pel Olimpijino himno. Komaj čakam, da bom igral ob podpori navijaške skupine Green Dragons. Dragonsi so najboljši navijači!

Interblock ti je ponujal novo pogodbo, a nisi podpisal.

Nisem bil zadovoljen s ponujenimi pogoji. Malo sem se tudi spogledoval z odhodom k Olimpiji. V zadnjih mesecih sem se že pogovarjal z direktorjem Alešem Remihom in bivšim športnim direktorjem Miranom Pavlinom. Z Olimpijo sem bil vseskozi v stikih in sem vselej hodil na tekme. Že v drugi ligi bi se lahko vrnil, pa me Interblock ni pustil.

Kakšni so prvi občutki ob delu z Branetom Oblakom?

Mislim, da bo dobro. Bil je vrhunski igralec, igral za velike klube in igralci čutimo spoštovanje do njega. Je legenda Olimpije, kar je zelo pomembno.

Soigralce si že spoznal. Kateri so igralsko zanimivi?

Dober je Ibraimi, tudi Kašnik in Filipovič. Verjetno potrebujemo še pet ali šest igralcev. Kolikor vem, športni direktor Simon Sešlar dela na tem. Najbrž bo še kar nekaj sprememb. Rad bi še dodal, da se zelo veselim igranja z legendama kot sta Sebastijan Cimerotič in Mladen Rudonja.

Žreb za novo sezono je opravljen. V prvem krogu tekma s tvojim bivšim klubom. Kaj ti to osebno pomeni?

Pomembna je Olimpija. Upam, da bomo zmagali in dokazali, da smo glavni v Ljubljani.

V četrtem krogu nas čaka Maribor.

Že pri mlajših je rivalstvo goreče, vendar je seveda v članski konkurenci to nekaj povsem drugega. Derbija se izredno veselim. Komaj čakam.

Bojda si zelo želiš igrati s številko deset na hrbtu …

Res je. V mlajših selekcijah sem vselej nosil desetko. To so bile vedno moje sanje: igrati za Olimpijo s številko 10 na hrbtu.

Izvirnik intervjuja je bil objavljen na nkolimpija.com 27. junija 2009. Objavljamo ga v celoti in brez sprememb. Pogovarjala se je Katja.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.