Prvič objavljeno na nkolimpija.com 25. septembra 2001
Vili Ameršek. Šestnajst sezon v Olimpiji. Dolgoletni kapetan moštva. Eden najboljših igralcev Olimpije vseh časov. Del trisa Ameršek-Oblak-Popivoda, ki je še dandanes Olimpijin zaščitni znak. Ko je Vili dobil žogo, je bila na varnem. Jasno, za ekipo v kateri je igral. Tisti iz drugih ekip pa so delali vse mogoče in nemogoče, da bi mu jo vzeli. Najpogosteje pri tem niso izbirali sredstev. Vili pa, gospod od glave do peta, se niti ozrl ni nanje – le dve stvari je videl: svojega soigralca in gol. Njegove žoge so ‘imele oči’ – znal je podati hitro, natančno, na pravo mesto in v pravem trenutku. A znal je tudi pošteno ‘kresniti’ po žogi, ‘taku, malo za počrjez’, bi rekel šjor Iztok. In žoga, je šla pač tja, kamor jo je usmeril – v mrežo ali v noge kolegu, za priložnost. Kako lahkotno zveni tole, kajne. Kot da je vse tako preprosto. Prav tak vtis si dobil, ko si gledal njegovo igro. Lahkotno, preprosto. Da bi človek še sam zmogel ponoviti enako! Samo geniji delajo stvari s tako lahkoto, da dobiš občutek (svete) preprostosti. In Vili je, brez debate, – genij.
O vaših igrah v dresu Olimpije je znano veliko, manj pa o vaših začetkih. Kdo vas je navdušil za nogomet?
“Pravzaprav sem se za nogomet navdušil sam. V Trbovljah smo plavali, igrali odbojko in seveda nogomet – in jaz sem se navdušil za nogomet. Pionirske in mladinske selekcije sem odigral v Trbovljah, nato pa me je pri osemnajstih letih trener Olimpije, takrat eno leto že prvoligaša, Brane Elsner, leta 1966 pripeljal v Ljubljano. Eno leto sem pri Olimpiji samo treniral, leta 1967 pa pričel tudi igrati.”
Katero šolo ste končali?
“Končal sem srednjo orodjarsko šolo. Ko sem prišel v Ljubljano, sem se vpisal na ‘DIF’, toda potem, ko sem zašel v profesionalni nogomet, ki je takrat izgledal tako, da smo bili v petek po pravilu že v karanteni, če ne celo že v četrtek, časa seveda ni bilo …”
Potem se je pa v karanteni ravno tako dolgočasilo, zahajalo ven po lokalih, enako kot bi se sicer.
Zakaj v karanteni?
“Eh, trenerji iz bivše Jugoslavije, ki so bili tu v Ljubljani sami, brez družine, so bili pod kožo krvavi, tako kot vsi mi, in ker za konec tedna niso imeli kaj početi, so odredili karanteno. Potem se je pa v karanteni ravno tako dolgočasilo, zahajalo ven po lokalih, enako kot bi se sicer. Fantje so kartali – česar jaz sicer nisem počel – in tako naprej. Osebe, ki bi vse skupaj kontrolirala in prepovedala takšno ali drugačno ravnanje, ni bilo.”
Karantene torej ne podpirate?
“Je ne, je nikoli nisem in je nikoli ne bom. Igralec se na tekmo najbolje pripravi v okolju, ki ga najbolje pozna. Doma.”
Ste imeli nogometnega vzornika?
“V bistvu ne. Morda se v zvezi s tem spominjam, da mi je tehnični direktor Olimpije Obradović nekoč dejal, da spominjam na Milanovega nogometaša Rivero in je bilo nekaj govora o tem, da bi me enkrat peljal gledat njegovo igro v Italijo, a potem iz tega ni bilo nič. Sicer pa vzornika nisem imel; morda na nek način v omenjenem Riveri, morda malo v Cruijffu, sicer pa ne.”
Kaj počnete danes?
“Vodim dva lokala, enega v Ljubljani, drugega v Kranjski gori. Tega pravzaprav vodi žena.”
Kateri šport vam danes zapolnjuje prosti čas?
“Tenis. Predvsem tenis!”
Podatke o vaši igralski karieri poznamo. Ste se kdaj poskusili tudi kot trener?
“Nisem, kakor tudi nisem razmišljal, da bi se. Preveč dobro poznam trenerski posel, da bi se odločil za kaj takega. Trenerja ponavadi ocenjuje nekdo, ki z nogometom nima prave zveze – direktor, ki je v klub zašel kot predstavnik sponzorja. Takšna kontrola ni zame.”
Na tekmah ste navduševali z izjemno tehniko, po telesni zgradbi pa ste bili pravo nasprotje brata Petra. Ali mislite, da je tehnična ‘podkovanost’ igralcev v modernem nogometu pomembnejša od njihove telesne zgradbe in fizične pripravljenosti?
“Da in ne. Fizično mora biti danes pripravljen vsak igralec. Kdor ni sposoben odteči 90, po potrebi 120 minut, nima v nogometu kaj iskati. Bi pa rekel, da so danes razlike med igralci v smislu njihovih izrednih sposobnosti manjše. Bolj pomembna je univerzalnost. Nekoč je imela vsaka ekipa nekaj igralcev, ki so odstopali od ostalih. Na primer: Olimpija Popivodo in Oblaka, Crvena zvezda Džajića, Aćimovića in tako naprej. Danes tega ni več v takem obsegu. Kdo je najboljši igralec v Evropi? Za ta naslov lahko enakovredno kandidira vsaj 50 imen. Resda lahko izpostavimo tiste, ki so za prestop dobili največ denarja, pa tiste, ki so poročeni s pevkami … A po drugi strani Beckham realno ni nič boljši od Keana. To želim poudariti: danes mora vsakdo znati vse.”
Včasih so igralci ‘ubijali’. Jaz sem doživel zlom noge, poškodbi obeh meniskusov – vse to je bilo nesankcionirano.
Hipotetično vprašanje: kako bi se končala tekma ekipe Olimpije iz leta 1975 z današnjo ekipo?
“Take primerjave so vedno nehvaležne in bi na to vprašanje težko odgovoril. Glede razlik med nogometom takrat in danes pa: meni osebno bi bilo danes veliko lažje igrati, saj je sodniški kriterij strožji. Ni več ostrih štartov. Včasih so igralci ‘ubijali’. Jaz sem doživel zlom noge, poškodbi obeh meniskusov – vse to je bilo nesankcionirano. Slovenske razmere so bile v mojih časih tudi povsem neprimerljive z današnjimi – igrala se je drugačna liga z drugačnimi klubi, in v tej ligi je pol Slovenije hodilo na tekme Olimpije, na štadionu je bilo po 25.000 ljudi. Drugačen je danes dostop do Evrope, do tekmovanj evropske zveze. Ta je bil nekoč za slovenske klube, torej predvsem za Olimpijo, skoraj nemogoč.”
Imate nekdanji soigralci kakšne medsebojne stike?
“Nekoč smo vsako leto odigrali nekaj tekem veteranske ekipe, zadnje leto in pol pa je tega zelo malo. Igralci preprosto ne pridejo. To je nek svojevrsten negativni fenomen Olimpije; nekdanji igralci Maribora se na primer redno zbirajo in družijo, mi pa ne. Pred časom smo se dogovarjali, da bi se, če že ne na igrišču, dobivali vsaj na pivu, a prišla sta dva ali trije.”
Spremljate dogajanje v NK Olimpija?
“Vse, kar izvem, izvem iz časopisa.”
Se vas kdaj spomnijo iz kluba? Pošljejo na primer čestitko za novo leto?
“Ne, kje pa. Če bom šel v četrtek na tekmo (preložena tekma z Brondbyem – op.), bom moral kupiti karto. Mislim sicer, da če bi šel na klub in zahteval karto, bi jo dobil, vendar tega seveda ne mislim narediti. Nasploh klub nima stikov z nekdanjimi igralci, najbrž iz strahu vodilnih za moč in vpliv.”
V klubu sem bil tri leta, in uvidel, da je stanje kot nekak Kitajski zid, ki se ga ne da premakniti, karkoli že počneš, zato sem se čez noč odločil in ga zapustil.
Vas je kdo iz kluba kadarkoli povabil h kakršnemukoli sodelovanju?
“Pred približno šestimi leti, ko je bil moj brat Peter direktor kluba, sem bil v klubu tudi sam. Takratni predsednik Zidar me je povabil k sodelovanju, bil naj bi tehnični direktor kluba. Ta funkcija mi ni dišala, zato sem bil mož za stike z javnostjo. Zagovarjal sem dolgoročno načrtovanje ekipe, a ostal v tem osamljen. Vsi so mislili le na jutri, dobesedno samo na jutri, in uživali v navideznih ‘lepotah’ trenutka, ko je Olimpiji še šlo. V klubu sem bil tri leta, in uvidel, da je stanje kot nekak Kitajski zid, ki se ga ne da premakniti, karkoli že počneš, zato sem se čez noč odločil in ga zapustil. Pri tem me nihče ni vprašal, zakaj. Opomnil bi, da podobno napako delajo vsi slovenski klubi – nihče ne pomisli, kaj bo jutri.”
Odkar ste zaključili aktivno kariero, katere stvari so se spremenile v organizaciji kluba?
“Delo z mladimi se je zagotovo spremenilo in to na slabše. Včasih se je z mladimi delalo veliko – danes nič. Hočem reči, vanje se je vlagalo. Zdaj pa velja razmišljanje, da je vlaganje v mlajše kategorije metanje denarja skozi okno in da je najboljše kupiti ‘narejenega’ igralca. Zato so se izven kluba pojavile nogometne šole – moja v Litiji, Trbovljah in Zagorju, Oblakova v Ljubljani, pa Slovanova šola in tako naprej, saj se v prvoligaških klubih z vzgojo mladih igralcev resno ne ukvarja nihče več. Glede štadiona se, vemo vsi, ni spremenilo nič. Res je, da se zadnje čase stvari navidezno premikajo, a dokler na ta novi štadion ne stopim, ne verjamem ničesar.”
Omenili ste nogometno šolo, pa tudi to, da nikoli niste bili trener. Ste ji torej le posodili ime?
“Nikoli nisem bil trener, seveda pa sem pomagal pri organizaciji. Ko je vse skupaj steklo, sem se nekoliko umaknil in vodenje prepustil ljudem, ki jim zaupam. Če me potrebujejo, vedno priskočim na pomoč. Šola sicer krasno deluje, kljub v Sloveniji vseprisotnim težavam z denarjem.”
Trening ali tekme, kaj je boljša šola za mlade?
“Definitivno tekme. To je pravilo, ki pa ima v Sloveniji eno ogromno izjemo: našo reprezentanco. Bil sem skeptičen do nje zaradi dejstva, da ogromno igralcev v svojih klubih ne igra, toda vedno znova me presenečajo. Vendar je to specifika reprezentančnega nogometa, kjer je tekem malo in so redkejše.”
Navijači Olimpije, ki jih je v Sloveniji še vedno veliko, želijo, da bi bil to klub, ki bi bil v vrhu v Sloveniji in konkurenčen vsaj v srednjeevropskem prostoru. Kaj so po vašem mnenju prvi koraki, ki bi jih bilo treba storiti na poti do tega cilja?
“Bojim se, da smo mi za evropsko konkurenčnost premajhni. Klub s 5 milijoni DEM proračuna se ne more primerjati s klubom s 50 milijoni.”
In če bi finance uredili? Kaj bi bilo potem treba storiti?
“Saj to je bistvo problema. Urediti finance in to od A do Ž, to je bistvo vsega.”
Sponzorstvo pomeni naslednje: če da podjetje klubu 10.000 DEM za reklamo, mora imeti od tega 12.000 DEM koristi. Tega pri nas še ni, delno zato, ker je Slovenija večja vas, v kateri vsi poznamo vse in je donatorski način zbiranja financ po sistemu zvez in poznanstev še vedno možen.
Kako potemtakem privabiti sponzorje?
“Z možnostmi donosa. Pri nas je v športu še vedno predvsem donatorstvo, ne sponzorstvo. Sponzorstvo pomeni naslednje: če da podjetje klubu 10.000 DEM za reklamo, mora imeti od tega 12.000 DEM koristi. Tega pri nas še ni, delno zato, ker je Slovenija večja vas, v kateri vsi poznamo vse in je donatorski način zbiranja financ po sistemu zvez in poznanstev še vedno možen. Nogomet je v svetu posel, vzgoja in prodaja mladega igralca prineseta lastnikom kluba dobiček, se obrestujeta. Pri nas se ne. Nogomet torej ni posel. To je začaran krog. V spominu imam transfer Maradone v Napoli, saj sem poznal njegovega menedžerja. Kdo je plačal Maradono, kdo je plačal njegov prihod s helikopterjem na neko tekmo? To ni bilo vodstvo kluba. Plačali so sponzorji – zato, ker so njim plačali njihovi kupci.”
Ko smo pri Maradoni, njegov prihod je tudi mimo rezultatov že sam povečal obisk …
“Seveda. In ko Union Olimpija kupi ameriškega košarkarja, ravno tako. Ali ko je SCT Olimpija kupila Brazilca Lopesa, ravno tako. In to vse ne poveča samo obiska, ampak povzroči tudi to, da je reklama (če se vrnem k primeru Napolija), ki je bila včeraj vredna milijon lir, danes vredna pet milijonov. Toda če nimaš od kje vzeti, nimaš kam vlagati. Začaran krog.”
Kako je bilo pri Olimpiji z načrtovanjem proračuna, ko ste bili vi v klubu? Kako ste določili višino proračuna?
“Ga nismo! Vse je bilo nekako naključno. Kolikor denarja so dali sponzorji – in to je bil skoraj samo SCT – toliko ga je pač bilo. Če je prišel še kak izreden zaslužek, kakor je bila na primer tekma z Milanom, toliko boljše. Sistematičnega načrtovanja ni bilo. Vse skupaj je bilo odvisno od dobrega ali slabega razpoloženja določenih ljudi.”
Kakšen proračun pa danes v Sloveniji zagotavlja naslov prvaka?
“Noben, tudi 50 milijonov DEM ne. V športu noben proračun ne zagotavlja uspeha.”
Zakaj ima Olimpija doma tako slab obisk?
“Odgovor ni enostaven. Denimo, da so se gledalci, ki so Olimpijo bodrili v jugoslovanski ligi, sedaj enakomerno razdelili na dvanajst prvoligašev. V tem primeru se številke kar izidejo. Ampak stvar ni tako preprosta. Bistveno je, da lahko danes vsakdo na različnih TV programih spremlja najboljši evropski nogomet. Tega pred leti ni bilo in gledalci so danes mnogo bolj zahtevni.”
Je razlog tudi slab štadion?
“Nov, pokrit in udoben štadion bi gotovo privabil nekaj več gledalcev, ni pa to bistvo problema. Če ponovim, bistvo je v kvaliteti predstav. Če plačam v gostilni za kosilo 2.000 tolarjev, doma pa ga lahko dobim za 500, ne bom ravno pogosto zahajal v gostilno. Če moram za tekmo plačati 1.500 tolarjev, doma pa lahko boljši nogomet gledam po TV zastonj, me ne bo pogosto na štadion. Zakaj ima reprezentanca polne tribune? Zato, ker kvalitetno igra in vsi komaj čakamo, da jo vidimo igrati. Zakaj ima Union Olimpija na evropskih tekmah polno dvorano in v domačem prvenstvu prazno? Odgovor je v kvaliteti iger, v spektaklih, ki jih ponujajo take tekme. Gledalci zahtevajo predvsem kvaliteto. Če je film slab, niti kokice, bomboni in klimatizirana dvorana ne pomagajo. Spektakel je pogoj za obisk! Enako kot na primer v kulturi, v zasebnem življenju: kam se boš napotil? Tja, kjer veš, da boš za svoj denar dobil ustrezno uslugo.”
Se sploh da z domačimi igralci iz slovenskega prostora ustvariti kvalitetno ekipo?
“Pa saj drugih igralcev, kot so domači, ni! Vsaj dokler nismo članica EU, drugih ne smemo imeti – razen po tri na tekmo. In tudi ko bomo članica EU, bomo ena revnejših članic in ne bomo mogli kupiti desetih Nizozemcev. Vprašanje torej sploh ni, ali se da ali ne. Vprašanje je, kako jih kupiti.”
Kam gre slovenski klubski nogomet v evropskem prostoru?
“Po številu prebivalcev, številu nogometašev in ekonomski moči se z nekaterimi državami nikoli ne bomo primerjali, zato tudi naši klubi ne bodo evropski velikani. Vseeno imamo skoraj vsako leto en klub, ki je v danem trenutku organiziran malce, poudarjam, malce bolje od ostalih in mu uspejo določeni rezultati. A vse to so prebliski. Kluba, ki bi resnično delal na dolgi rok, pa ne vidim. Drugačna zgodba je reprezentanca. Dovolj pove dejstvo, da velika večina reprezentantov igra v tujini, ki je, nogometno vzeto, drug svet. In šele v tujini se resnično izkaže, iz kakšnega testa je igralec.”
Kaj se bo izkazalo na primer za Sebastjana Cimirotića?
“Bojim se, da v Italiji ne bo veliko igral. Tu je bil prvi zvezdnik, showman, gledalci so ga oboževali. Toda že tekma z Romunijo je nakazala, zakaj bo v Italiji imel težave. Klubi italijanske lige so za njegov način igre še manj primerni od reprezentance Romunije. Pa da ne bo pomote: želim mu vse najboljše in lepo bi bilo, če bi nas pozitivno presenetil.”
Kako pa komentirate kariero Zlatka Zahovića, pri čemer predvsem mislim na njegove težave, ki jih je imel ob selitvah po Evropi?
“Osebno ga sicer ne poznam. V Portu je imel vsekakor fantastične dosežke. Zdi pa se mi, da se je takrat zelo dobro zavedal, kolikšna je njegova vrednost in kje so njegove meje. V Grčiji in še zlasti v Španiji pa je morda pričakoval preveliko. Nekoč so imele ekipe 16 igralcev: 11 v prvi postavi in 5 na klopi. Danes jih imajo skoraj dvakrat toliko, saj je tudi tekem skoraj dvakrat več. Logično je, da vsi ne igrajo vedno. Normalna stvar je, da trener pred pomembno tekmo prvo ekipo spočije in odigra z drugo. Ko je Bajević tako Zlatka iz povsem razumljivih razlogov začasno oddaljil iz ekipe, so se začele njegove težave. Nenadoma mu ni bil všeč trener, niso mu bili všeč soigralci, niso mu bili všeč navijači in tako naprej. Takrat sem sam vedel, da je z njegovo grško kariero konec. Podobna je morala biti španska zgodba. In tudi reprezentančni zaplet s Katancem je verjetno imel podobne korenine, vsaj deloma. Trenerjeva beseda mora biti zakon. Če trener zahteva, da so ob enajstih vsi pri počitku, velja to za vse – od prvega zvezdnika ekipe do zadnjega mladinca enako.”
Dajva za konec malce napovedovati. Katero mesto bo letos osvojila Olimpija?
“Bo v zgornjem delu lestvice, mesto pa je zelo nehvaležno napovedati. Lani smo bili vsi pesimisti, pa se je skoraj končalo z naslovom prvaka, resda z večinsko zaslugo Cimirotića in Rakovića. Letošnja uvrstitev … (premislek) … je neznanka.”
Brondby?
“Danci nasploh igrajo trd nogomet, Brondbyeve ekipe pa ne poznam. Bomo videli.”
Za napovedovanje Olimpijinih rezultatov torej niste najbolj navdušeni. Kaj pa reprezentanca? Načrtujete pot na Japonsko?
“(smeh) Ne. Pa ne zato, ker bi mislil, da reprezentanci ne bo uspelo, temveč zato, ker nisem navdušen nad potovanji. Ni me bilo tudi na Nizozemskem, niti v Beogradu.”
Pogovarjal se je Boris Škraban
