Prvič objavljeno v SN reviji, jeseni 1975
Igrišče na katerem Olimpija igra svoje prvoligaške tekme nima niti najosnovnejših higienskih in sanitarnih pogojev, zgrajeno pa je bilo – v verske namene!
V eni od prejšnjih številk SN revije smo objavili pogovor s predsednikom edinega slovenskega nogometnega prvoligaša, Olimpije iz Ljubljane, Egonom Conradijem in z generalnim tajnikom Petrom Žagarjem. Razpredalo se je o aktualnem stanju pri Olimpiji, ko je Conradi pripomnil: »In mi govorimo o velikem klubu, igrišče na katerem tekmujemo v najvišjem razredu in kjer tudi treniramo, pa nima niti najbolj osnovnih pogojev. Bežigrad je sramota športne Ljubljane. Bojimo se, da bi vsak sanitarni inšpektor, v katerem koli trenutku, lahko našel sto razlogov, da prepove nadaljnjo uporabo.«
Tako smo dobili povod za današnjo temo o starem in odsluženem terenu, ki že dolgo čaka na prenovo, o njej pa ne duha ne sluha, ker je edina in največja prepreka – denar.
Naš sogovornik je Peter Žagar, dinamični in moderni športni delavec – profesionalec, hvaležen sogovornik za novinarje, ker so njegovi odgovori jedrnati in zadenejo bistvo.
Koliko je star vaš, če ga lahko tako imenujem, starec?
»Mlajša generacija gotovo ne ve, da je bilo igrišče postavljeno iz verskih razlogov. Tako je. Ko je Ljubljana sprejela organizacijo Evharističnega kongresa, je bilo potrebno postaviti zbirno mesto, ki bo sprejelo maso ljudi. Torej: ne zaradi športa. Gradnja se je pričela leta 1933, končana pa je bila leta 1935. Zaradi tega teren, gledano iz nogometne perspektive, ni pravilno postavljen. Namesto da bi bil, kot velevajo pravila, postavljen v smeri sever-jug, leži v smeri zahod-vzhod. Na tribuni je bila kapela, obrnjena proti zahodu … Moram povedati, da je bilo to delo slovitega arhitekta Jožeta Plečnika, v času otvoritve pravi nacionalni ponos … Kdo je takrat razmišljal, da se bodo Slovenci zagreli za nogomet! Veselili so se športniki, ker so računali, da bodo dobili atletsko igrišče in mesto za sokolske vadbe.«
Predsednik Conradi je s strahom omenil sanitarno inšpekcijo …
»Slačilnice so pod vsako kritiko, notri je vonj po vlagi in plesni … Konec koncev za gledalce ni sanitarnih prostorov … stranišč … Oprostite, ampak moram povedati, da svoje fiziološke potrebe opravljajo za tribunami. In poleg tega, če malo obrnem ploščo, ona še vedno igra na isti valovni dolžini, za Bežigradom ni električne razsvetljave za nočne tekme, tako da je Ljubljana prikrajšana za spektakularne prireditve. Ne moremo kandidirati za kakšno močnejšo mednarodno reprezentančno tekmo, da ne bo izpadli smešni v očeh naših nasprotnikov.«
Ste kaj storili, da bi prepričali mestne in republiške očete, da je potrebno zgraditi nov štadion?
»Boj za štadion v Ljubljani traja že 15 let. Lani smo se skupaj z atleti Olimpije obrnili na SOFK, da bi nas uvrstili v srednjeročni plan gradnje. Predali smo dokumentacijo, poleg tega pa smo navedli, da je objekt pomemben za vse mesto in da mora imeti prioriteto pri financiranju. V iniciativni odbor so se vključile vse strukture, toda …«
Kje se je ustavilo?
»Odobren je bil naš projekt za obnovo in modernizacijo Bežigrada, z novimi, razširjenimi tribunami in razsvetljavo. Vsi so se strinjali, ugovarjalo je le Društvo za zaščito kulturnih spomenikov. Vzrok: pokrite tribune bi spremenile ambient, kot ga je začrtal in si ga zamislil arhitekt Plečnik …«
Če bi v Stožicah postavili povsem nov objekt za 40.000 gledalcev, bi to stalo okoli 12 milijard starih dinarjev. Jasno je, da tega denarja ni in ga nikoli ne bo.
Ali se razmišlja o tem, da bi se kje drugje postavilo takšen objekt? Kot na primer razmišljajo v Splitu.
»Bežigrad sprejme 20.000 ljudi, če stojijo. Toliko jih je bilo na tekmi Olimpija : reprezentanca Jugoslavije, čeprav je bil delovni dan, več tisoč pa jih ni prišlo, da se ne bi stiskali kot sardine, ali pa so ostali brez kart. Po prvi različici bi mi radi povečali kapaciteto na okoli 30.000 ljudi. To bi stalo, po trenutnih izračunih, okoli šest milijard starih dinarjev. In če odgovorim na vaše vprašanje. Če bi v Stožicah postavili povsem nov objekt za 40.000 gledalcev, bi to stalo okoli 12 milijard starih dinarjev. Jasno je, da tega denarja ni in ga nikoli ne bo. Naš klub, ki že od leta 1965 nastopa v prvi ligi, ni uspel prepričati športno in ostalo Ljubljano, da je njegova vloga pri dvigovanju standarda – ker razvedrilo je del standarda – velika. Govorimo v prazno. Nas je publika sprejela, ker so naši gledalci brez vikendic in avtov, mi smo, če se lahko tako izrazim, klub malega človeka … Žal nam je, ko vidimo, da nekatera mesta, kot na primer Kruševac, Split, Mostar, Zagreb in ostali, živijo za svoje klube, mi pa smo prepuščeni sami sebi …«
Kaj bi bilo, če bi se Bežigrad obnavljal? Kam bi se Olimpija preselila?
»Igrišče bi moralo biti popravljeno v smeri sever-jug, da vratarju sonce se sije v oči. Medtem bi mi odšli v Šiško, kjer je kapaciteta okoli 15.000 ljudi. Res da ima Šiška neprimerno lokacijo, ker je med dvema progama, ampak druge izbire ni …«
Torej?
»Ne vem. Bežigrad ali novi štadion bi moral postati objekt splošnega interesa, podobno kot Planica. Ko se združijo složni ljudje, uspeh ne more izostati.«
Pri Olimpiji so se navadili čakati. Torej …
P. Z.
Iz hrvaščine prevedel Miha Zupan
