Prvič objavljeno na nkolimpija.com, 28. oktobra 2001
Senad Tiganj, 26 let. Jeseničan. Poročen, ima sina Ervina. Najboljši strelec Olimpije v letošnji sezoni in član slovenske reprezentance. Gre za nogometaša, ki je “začel z nule”, pred prihodom v Olimpijo pa igral v treh slovenskih prvoligaših, v Belgiji in Izraelu. Ko odgovarja na vprašanja, je povsem enak, kot v normalnem pogovoru – sproščen in iskren. Uradno je enako neuradnemu; Senad ima tisto zdravo dozo “flegmatičnosti”, da je lahko uspešen nogometaš. Na to, kar počne, gleda kot na posel, s katerim si želi ustvariti eksistenco. Vseeno ne skriva, da je mnogo lažje igrati pred polnimi štadioni, z občutkom, da ljudem ni vseeno.
Pogovarjala sva se v eni ljubljanskih kavarn po sredini tekmi z Domžalami.
Kaj nam lahko poveš o sebi in svojih začetkih?
“Za nogomet sem se navdušil že na domačih Jesenicah kot zelo mlad pobič, kot sedemletnik, ko nas je cela družba odšla na trening nogometa. Na dva trenerja imam še posebno lep spomin: Niko Dobrijević, ki me vadil pri Slovanu in Darko Klinc, ki me je vadil pri Triglavu in me kasneje odpeljal k Slovanu, poleg tega pa me je usmeril k bolj profesionalnemu ukvarjanju z nogometom. V prvi postavi članske ekipe sem pod vodstvom Dušana Poljanška zaigral v ljubljanskem oziroma viškem Optimizmu (danes Svoboda – op.). Vse skupaj sem imel v svojem igranju nogometa kar veliko trenerjev, celo v posameznem klubu se jih je zamenjalo vsaj nekaj. Vsak je imel neko svojo filozofijo in od vsakega se je dalo kaj naučiti. Kar se izobrazbe tiče, sem na Jesenicah končal srednjo strojno šolo.”
Kako si prišel v Olimpijo?
“Letos sem prišel v Olimpijo iz Mure, kjer sem igral kot posojeni igralec, pogodbo pa sem imel v resnici sklenjeno z belgijskim Lommlom. Olimpija in Lommel sta se dogovorila in zdaj sem v Ljubljani. Odškodnina je bila kar precejšnja, toda klub je že moral imeti nek interes, da smo sklenili pogodbo. Z Olimpijo imam pogodbo 1+1, kar pomeni, da po letu dni lahko odidem v drug klub, če se Olimpija s tem strinja. V Ljubljano sem prišel, ker je Olimpija še vedno prepoznaven klub in si lažje priskrbiš pogodbo v tujini.”
Si se le zato odločil, da prideš v Ljubljano?
“Pri odločanju so vselej najbolj pomembni profesionalni kriteriji. Hočeš-nočeš, denar igra pomembno vlogo. Ne sicer povsem odločilno, pomembno pa vsekakor. Delovna doba nogometaša je kratka in še za njenega trajanja si moraš zagotoviti nadaljnjo eksistenco. Pomembno je tudi okolje, kvalitetni nivo v državi, kjer boš igral. Na veliko stvari moraš biti pozoren. ‘Kombinirati’ moraš slabo kvaliteto in velik denar ali pa, če je denar majhen, da je okolje dovolj kvalitetno, da boš lahko našel boljšo ponudbo. Redkim se posreči prestopiti za velik denar v kvalitetno okolje.”
Je Izrael takšno okolje?
“Je, kar se denarja tiče. Tam sem igral v drugi ligi, pri Kfar Sabi. Kar nekaj naših igralcev je igralo tam ali pa še igra. V Izraelu se da res dobro zaslužiti.”
Vzornik?
“Van Basten. In je še zmeraj, čeprav ne igra več. Igral je z neko eleganco, nič ni delal na silo. Znal je tudi odigrati kakšno žogo za soigralca, mu servirati, ne samo zabiti gol.”
Si bil zmeraj napadalec?
“Bolj ali manj od nekdaj. To mi odgovarja, bodisi da igram sam, v paru, kot napadalec iz ozadja ali klasični napadalec. Lažje je igrati v paru, čeprav v slovenski ligi, zaradi prevladujočega ‘bunkerja’, tudi dva napadalca ne zagotavljata uspeha. Seveda je igra napadalcev povsem odvisna od igre zvezne vrste, brez njene pomoči je vsak napadalec ‘mrtev’.
Hobi?
“Z mlajšim bratom igrava tenis. Mlajši brat tudi igra nogomet, na Jesenicah, starejši pa ga igra v Avstriji. Cela družina je posvečena nogometu. Prostega časa pravzaprav nimam veliko, obveznosti so precejšnje, a kolikor ga že je, ga najraje preživljam doma, z družino.”
Sami nogometaši, in to v hokejskem mestu?
“(smeh) Takrat, ko sem začenjal, so bili drugačni časi. Hokej je drag šport, posebej za nas, ki smo prišli ‘od spodaj’. Preveč denarja je bilo potrebno dati za hokejsko opremo, drsalke, palice … za nogomet pa … žogo si dobil v klubu, kupil si še kopačke in lahko si začel igrati. Tako sem pristal v nogometu.”
Pa ti kaj oponesejo doma na Jesenicah, ker igraš v Ljubljani?
“Ne, kje pa. Pomembni so rezultati – če jih imaš, potem so ljudje zadovoljni. Noben se ne obremenjuje z mojim igranjem pri Olimpiji. Da bi omenjal igranje za žabarje ali kaj podobnega. Saj si na to mislil, ne? (smeh)”
Si kdaj igral proti Olimpiji?
“Pred leti sem s Korotanom igral proti Olimpiji v finalu pokalnega tekmovanja in ji na Prevaljah zabil dva gola. Kadarkoli sem igral proti Olimpiji, sem igral dobro. Olimpija igra napadalno, odprto in potem ima tudi nasprotni napadalec in nasprotno moštvo dovolj prostora za svojo igro.”
Bi ocenil trenerja Mihajla Petrovića?
“Vsi trenerji imajo svoje dobre in slabe lastnosti, Petrović ima veliko dobrih. Vem, da mu ni lahko. Ni si izbral ravno najugodnejšega trenutka za svoj prihod v Ljubljano. Saj veš, finance kluba, pa odhodi najboljših, pa to. Situacija ni najbolj rožnata. Prepričan pa sem, da se bomo skupaj potrudili in dosegli karseda dobre rezultate. Igralci trenerja ne bomo pustili na cedilu.”
Kako je s plačilno disciplino kluba? Imaš svojega zastopnika?
“Za zdaj v redu. So določeni problemi, imamo pa zagotovila, da se bo vse dobro uredilo. Svojega pooblaščenca imam. To je hrvaški menedžer Milutinović.”
Kaj pričakuješ od sezone?
“Z dirko za naslov najboljšega strelca se ne obremenjujem. Najbolje je igrati sproščen, si želeti dati gol, predvsem pa si želeti uspeha cele ekipe in potem najpogosteje stvari same pridejo na svoje mesto. Slabo bi bilo, če bi se na vsak način silil dati gol, pa četudi ekipa potem izgubi tekmo. Vsa ekipa mora igrati dobro, saj je takrat napadalcu lažje doseči zadetek. Glede razvrstitve je trenutno gledano precej odvisno od našega zaključka sezone in ukrepov uprave med zimsko pavzo. V klub sta med drugimi resda prišla tudi Žlogar in Komac, ki sta odlična igralca, a na pomlad bomo potrebovali še kakšno okrepitev. Zahteve v Ljubljani so drugačne kot drugod, kriteriji so tudi strožji. Vsi bi radi proti Olimpiji pokazali kar največ. Zato je bolj naporno … več je utrujenosti, več je možnosti poškodb. Gledalci pa so bolj ali manj povsod enaki, nikjer v Sloveniji ni lahko igrati nekomu, ki ga publika dobi ‘v zobe’.”
Najljubši soigralci?
“Težko vprašanje. Recimo … z Jolićem sva se v Korotanu dobro ujela, nasploh so bili tisti časi v Korotanu enkratni. Tudi z Agićem zelo rad igram, on je dober igralec, zna odigrati vse, je mojster malega nogometa, ampak Amir je v igri na velikem igrišču malce nesproščen. Prav tako rad igram skupaj s Kosićem. S kom sem rad igral v Belgiji in Izraelu ti ne bi našteval, ker verjetno teh igralcev niti ne poznaš. V reprezentanci sta me najbolj navdušila Milinović in Knavs. Ob tem, da sta fizično močna, imata tudi nivo tehnike neprimerno višji kot večina srednjih branilcev. S Cimirotićem sva igrala skupaj na Slovanu. Cime je ‘igračina’, umetnik, z žogo lahko naredi vse, nisem pa prepričan, da venomer koristi moštvu. To govorim zaradi tega, ker sem sam njegovo nasprotje. Nisem kot on, on lahko žogo dobesedno poje, čeprav ‘s tehniko tudi nisem skregan’. A če mi uspe dribling – prav, če pa ne – pa tudi prav … pomembneje mi je, da zabijem gol.”
Rekel si, da kak igralec igra nesproščen. Je samozavest zelo pomembna?
“Ne moreš si misliti, koliko. Recimo … Cime, ko sva ga že omenjala. Njega forsirajo, Cime je obenem že strašno eksploziven ob štartu, je fantastičen tehnik in zato mu veliko uspeva. Problem je, ko ena teh komponent manjka. Ali če ti manjka malce flegmatizma. Da se ne sekiraš preveč, če kakšno žogo izgubiš. Samozavest, psihična stabilnost je 70% uspeha. Ampak kvaliteten pač moraš biti. Če tega ni, potem ti tudi perfektna samozavest ne pomaga. (smeh)”
Ti se znaš obvladati?
“Na igrišču se znam. (smeh) Na terenu je neobvladovanje škodljivo zate in za ekipo. Tisti pa, ki me poznajo tudi v privatnem življenju, pa vedo, da je včasih izven igrišča tudi drugače.”
Kako si doživel debi v reprezentanci?
“Enkratno! Kar se mi je zgodilo, je nekaj fantastičnega. Kot bi se še enkrat rodil! (smeh) Super. Tega se ne da opisati, to moraš sam doživeti. Že uro in pol (!) pred tekmo je bil štadion poln. Na tribunah je bilo 10.000 ljudi. Navijaško razpoloženih in glasnih. Meni so šle vse dlake pokonci! Prvi polčas sem bil na klopi, drugi polčas je bil pravljičen. Upam, da bom še kdaj v reprezentanci. Poskrbel bom za to, da bom dobro igral in da me bo selektor imel razlog znova vpoklicati.”
… potem je Senad malce zastal in nadaljeval …
“Žalosten sem le zaradi tega, ker sem se potem, po nekaj dnevih, moral spustiti na realna tla. Na tekmi Olimpije z Rudarjem, za Bežigradom, sem potem igral pred 500 gledalci. Ne vem, ta slab obisk je že kar ljubljanska tradicija. Recimo, z Brondbyjem v Ljubljani je bilo manj kot 1.000 ljudi, na Brondbyjevi tekmi v Kobenhavnu pa jih je prišlo 10.000, čeprav je bilo že vse odločeno, mi pa nismo nek strašno atraktiven tekmec. Po moje se je gledalstvo naveličalo povprečja. V Ljubljani ni več take kvalitete, ljudje niso ravno navdušeni nad našo ligo. Pridejo na tekme reprezentance in to je to. Tudi če bi prišla Barcelona ali ne vem kdo, bi bilo enako. Prišli bi zaradi Barcelone, ne pa zaradi Olimpije.”
Prvak, njegovi konkurenti in glavni kandidati za izpad?
“Proti izpadu se bo najverjetneje bojevalo moštvo Domžal, pa tudi Korotan in Triglav utegneta imeti težave. Prvak bo Olimpija, jasno. Protikandidat je Maribor, Primorje počasi drsi proti realni poziciji, ki bo na koncu 4. ali 5. mesto, Koper pa bi moral tudi kmalu ‘kihniti’ – na vrhu bodo torej le Koper, Maribor in Olimpija.”
Tvoje ambicije?
“Skromne. (smeh). Dati še kakšen gol več in to sezono izpeljati brez poškodb. Potem bomo pa že videli. Ostanek v Ljubljani ali odhod v tujino.”
Samo Avstrije ali Nemčije ne! Samo ‘kampfa’ ne! Francoska liga bi bila primerna.
Kam bi šel, če bi lahko izbiral?
“Samo ne kam, kjer se veliko teče. (smeh) Samo Avstrije ali Nemčije ne! Samo ‘kampfa’ ne! (smeh) Francoska liga bi bila primerna. No, pa saj je vseeno. Če bi lahko igral stalno in uspešno, bi lahko prestopal iz kluba v klub in iz države v državo.”
Bi kaj dodal? Sporočilo navijačem?
“Ma, kaj jim bom sporočal!? Obljubljal? Obljubim jim lahko marsikaj, pa jih ne bo prišlo nič več. Lagal se jim pa ne bom. Navijači, pridite v čim večjem številu in nas spodbujajte. Če se le da. Če pa ne, bomo pa prav tako še naprej igrali nogomet.”
Pogovarjal se je Aleš Selan
