Luka Marinšek
Navijači Olimpije smo vajeni živeti v popolnem nogometnem kaosu. Pričakujemo nepričakovano, živimo na robu, iz danes na jutri in še marsikateri kliše zelo dobro opisuje delovanje Olimpije. Obstajajo pa določeni igralci, ki s svojo zvestobo, kvaliteto in vsenavzočnostjo razbijejo to rutino in nam dajo vpogled v malo resnejši nogometni svet. Obstajajo igralci, ki so se zapisali v Olimpijino folkloro in katerih imena bodo še dolgo odmevala na tribunah, forumih, lokalih, podkastih in vsepovsod, kjer je tema pogovora Olimpija. Eden izmed teh igralcev je zagotovo Marcel Ratnik.
K nam je prišel kot štirinajstletni Prekmurec, ki je ravno preživel manj kot bleščečo sezono pri našem največjem tekmecu, onkraj Trojan. V Ljubljani se mu je ponujala priložnost, ki je ni izpustil iz rok. Vztrajno je napredoval in si 25. julija 2021 prislužil debi v članskem nogometu. Sveti dres si je prvič nadel proti Radomljam, kjer pa ni vstopil v zadnjih minutah, kot bi bilo pričakovano za sedemnajstletnika, temveč mu je trener Savo Milošević zaupal mesto v prvi enajsterici.
Takšna prekomerna odgovornost za svoja leta ga je v Olimpiji spremljala na vsakem koraku. Celo kariero igra proti starejšim in izkušenejšim od sebe, vendar se to, na terenu, nikoli ne opazi. Navijači smo takoj videli, da gre za igralca neizmernega potenciala. Ratnik je prototip modernega osrednjega branilca, ki ga Olimpija v novejšem obdobju, vsaj po mojem mnenju, še ni imela.
Naš zunanji dopisnik Boštjan Videmšek ga je, v enem izmed naših rednih zasedanj, primerjal z nekdanjim slovenskim reprezentantom Aleksandrom Knavsom. Nekateri smo, žal (ali pa tudi ne), premladi, da bi Sandija gledali v živo. Imeli pa smo privilegij štiri leta spremljati Ratnika v svetem dresu. Štoper z neverjetnim smislom za igro. Z žogo imata izredno zdrav in ljubezni poln odnos. On jo konstantno išče, ona pa brez oklevanja skoči v njegov objem (pred njegove noge). Z vsakim dotikom jo spravi točno tja, kamor hoče in kjer jo ekipa potrebuje.
Njegov pregled nad igro ekipi daje popolnoma drugo dimenzijo in omogoča nemoteno izgradnjo napada. Včasih se zdi, da tekmo gleda iz ptičje perspektive. Ima izredno sposobnost predvidevanja, kar je tudi ena izmed njegovih najboljših lastnosti. Vedno se zdi, da je tri korake pred nasprotniki, kar mu omogoča, da se izogne nepotrebnim dvobojem in večino nevarnih situacij zatre v kali. Naj pa vas njegova nogometna inteligenca ne prelisiči, ko je treba je izredno robusten in agresiven, v slogu svojega priimka in enega izmed svojih mentorjev Đorđeja Crnomarkovića.
Dvojec Ratnik-Crnomarković je bil eden ključnih elementov tiste šampionske ekipe v sezoni 2022/23. Takoj je bilo jasno, da bo Ratnik ključen za izpeljavo vseh taktičnih zamisli tedanjega trenerja Alberta Riere. Takrat je na terenu deloval tiho in se je nerad spuščal v konflikte z nasprotniki, pravo nasprotje svojega srbskega partnerja v obrambi. Kljub temu pa je svojo vlogo odigral v popolnosti in v Ljubljano prinesel dvojno krono. Po koncu sezone se je Crnomarković preselil v Vojvodino, Ratnik pa je bil pripravljen, da prevzame vlogo vodje obrambne linije.
Za novega partnerja je dobil visokega Avstrijca Ahmeta Muhamedbegovića, ki je po svojih karakteristikah podoben svojemu predhodniku. Sezona 2023/24 je bila kljub zgodovinski uvrstitvi v skupinski del konferenčne lige veliko razočaranje. Prvenstvo smo zaključili na tretjem mestu, iz pokala pa smo izpadli že v četrtfinalu. Ratnik pa je bil, poleg Raula, ena izmed redkih svetlih točk. Postal je vodja, ob odsotnosti Elšnika je nosil tudi kapetanski trak. Spet primer ogromne odgovornosti za svoja leta, ki pa se je ni ustrašil, ampak jo je tretiral kot priložnost, da se ponovno izkaže in naredi nov korak v svoji karieri. Tako je postal najmlajši kapetan Olimpije po Janu Oblaku.
Ratnik je bil poglavar naše zadnje linije. Začenjal je naše napade in ustavljal nasprotnikove, oboje v enaki meri.
V pretekli sezoni pa je Ratnik doživel svoj karierni crescendo. Postal je gonilna sila Olimpije. Naš uspeh je bil neposredno pogojen z njegovo prisotnostjo. Victor Sanchez je zgradil obrambo, ki je v jesenskem delu ligaškega prvenstva prejela zgolj šest zadetkov, na vseh evropskih tekmah pa je klonila vsega devetkrat. Ratnik je bil poglavar naše zadnje linije. Začenjal je naše napade in ustavljal nasprotnikove, oboje v enaki meri. S soigralci je v Ljubljano vrnil državno krono in odigral zgodovinsko sezono v konferenčni ligi.
Ratnik je za Olimpijo zbral 148 nastopov. Osvojil je tri lovorike (dvakrat liga, enkrat pokal). Dvakrat je igral v skupinskem delu konferenčne lige. Postal je najmlajši igralec, ki je stokrat oblekel sveti dres, in igralec z največjim številom mednarodnih tekem v zgodovini Olimpije. ”Brojke ne lažu”, Ratnik si je v Olimpiji priigral zavidljiv statistični izkupiček.
Vendar je njegova zapuščina nekaj veliko več od tega. Zvestoba, ki jo je izkazal Olimpiji, bo navijačem za vedno ostala v spominu. Debitiral je še v času vladavine sončnega kralja Mandarića, odrastel med menjavo vodstva kluba in nogometno dozorel pod novo hrvaško-nemško »diktaturo«. Ratnikova najboljša lastnost je enostavno njegova prezenca. Njegova vsenavzočnost, ki se je ne da meriti in zapisati s pomočjo številk. Bil je konstanta v klubu, kjer vladajo spremenljivke. Mirnost, zbranost in samozavest, ki jo daje ekipi je nepogrešljiva in jo bomo izredno težko nadomestili.
Zdaj se je, v lovu na zagotavljanje svoje eksistence, preselil na Bližnji vzhod. S prestopom v Al Ain je Olimpiji prinesel več kot dva milijona evrov. Tudi njegova zadnja poteza je bila storjena v prid Olimpije. Odlična prispodoba za njegovo kariero v svetem klubu. Veliko ljudi je skeptičnih do njegove izbire novega delodajalca. Vsi navijači pa mu zagotovo želimo zgolj vse najboljše. Če mu v Emiratih ne uspe, pa je seveda vedno dobrodošel v Ljubljani, ki bo – vsaj nogometno – vedno njegov dom.
Rata, kapetan, hvala ti!
