Jizah Dafunk
Verjetno navijanja za neko ekipo marsikdo ne razume. Še manj odnosa klub – navijač. Ko me je foter vozil po tekmah v času prve, druge in tretje lige v bivši državi, sem videl vse, kar me je kot otroka zanimalo. Emocije in rokovanje z njimi, reakcije, ekstazo ob golih, negodovanje, preklinjanje ob napakah. Vse to v najbolj prvinskem, vulgarnem in neracionalnem okolju specifičnih momentov.
Da gre za najbolj prvinske, neopisljive emocije sem hitro dojel, ko sem v zgodnjih najstniških letih gledal gol Dinka Vrabca proti Crveni zvezdi, prvič videl na delu specialno policijsko enoto in ko je Olimpija zmagala po enajstmetrovkah, ki so se jih takrat domislili čelniki Nogometne zveze Jugoslavije ob neodločenih rezultatih, je bila verjetno to prva izkušnja resnične ekstaze v mojem življenju.
Obkrožen z 20.000 in več ljudmi, si se v gneči, ki je bila nepredstavljiva – če pretiravam so odrasli hodili drug čez drugega – premikal skozi ozke vhode Plečnikovega stadiona, da bi na koncu ugledal sveto travo in si izboril svoj prostor na večkrat prežarčenem betonu. In to tri ure prej. Ljudje zraven so jedli piščance in kosila, pili in tri ure stoje čakali na tekmo, ki je potem trajala še dve uri. Počutil si se kot stisnjena sardela v konzervi in slišal si vse mogoče in nemogoče kletvice. Nihče se ni pritoževal, da ni okoli parkirnega prostora, nogomet je bil tisto nekaj več. Tisti trenutek, ko pozabiš na vse.
Po Jugo ligi je nogomet zame malce umrl. Iz polnih stadionov, asov svetovnega formata tipa Stojković, Savičević, Boban, Prosinečki, Šuker, Vujović, Hadžibegić, Katanec, Pančev, Jarni si naenkrat prešaltal na tekme z Medvodami, Steklarjem, Beltinci, Jadranom iz Dekanov, Naklim, kjer je sosed preluknjal žogo, ki je priletela iz stadiona in podobnimi. Šok po katerem se zares nisem pobral. Prazne tribune, derbi pa je postal tekma z Mariborom.
Če Olimpija takrat ne bi igrala s slovitim večkratnim evropskim prvakom Milanom in odigrala še nekaj fascinantnih tekem v Evropi proti Eintrachtu, Espanyolu, AEK-ju pa tudi Aarhusu, Levskemu, Rodi in kasneje Liverpoolu in če ne bi zaradi nje v nekaj letih štirikrat obiskal Aten, bi se verjetno najin odnos še bolj skrhal, a se na srečo nikoli ni.
Tvoj klub postane tvoje življenje. Koliko racionalnosti je v tem, verjetno ne ve nihče od nas. S temi klubi živimo in skorajda umiramo.
Za vse, ki tega zapisa ne razumete, ga nočete ali ne znate razumeti, bom stvari orisal še malce drugače. Tvoj klub postane tvoje življenje. Koliko racionalnosti je v tem, verjetno ne ve nihče od nas. S temi klubi živimo in skorajda umiramo. Ti klubi nam prinašajo gore razočaranja in kanček veselja. Z njim se soočamo z lastnim emocionalnim vrtiljakom, včasih celo večkrat znotraj iste tekme. Stvari, ki se nam čez 20 minut zdijo skrajno banalne so med tekmo smrtno resne. Za napako igralca, ki je povsem človeška, izrečemo vse mogoče kletvice, čeprav čez nekaj ur ali minut vemo, da je to najbolj človeško, da vsi delamo napake. V tistih sekundah napake se nam zdi, da je neka banalna napaka na fuzbal tekmi konec sveta. Ne to ni kruha in iger, to je poistovetenje z nečim kar te spremlja celo življenje in česar si verjetno celo nisi izbral, temveč je nekako prišlo do tebe in te zasvojilo.
To je zate izbral oče, mati, okolje, verjetno mesto ali nek trenutek v tvoji mladosti ali kasnejšem obdobju, ko si se v neko ekipo ali igralca iz povsem neracionalnega vidika »zaljubil«. Postal je tvoj. Če bi iskal tega igralca za časa mojega odraščanja je bil to Splitčan Ive Šeparović. Zanj ni bilo izgubljene žoge, hkrati pa je bil razposajen šminker, ki je naredil tudi kako potezo za gledalce. Po njegovem odhodu iz Olimpije zanj praktično nisem več slišal, ampak zame je ravno on najbolj poosebljal Olimpijo, če je ne bi on, bi jo zelo verjetno nekdo drug. In klub, klub je svetinja. Večja od prijateljstva. Mogoče celo večja od družine, žene, otrok, česarkoli.
Naposlušal sem se vseh mogočih »slovenskih« opazk, poniževanj in negodovanj o njem. Vsak šport s katerim se ukvarja nekaj posebnežev je imel v slovenskih očeh mnogih večjo težo. Da je fuzbal »balkanski šport« je ena večjih debilnosti, ki sem jih slišal. Angleži, Španci, Italijani, Francozi, Južnoameričani, Nemci – sami Balkanci. Ko sem se naposlušal tovrstnih kretenijad, se mi nogomet naenkrat ni zdel tako zelo neracionalen, navijaštvo in pripadnost nekemu klubu pa še manj. Ravno zaradi kluba sem osvojil koncept pripadnosti in lojalnosti določenim stvarem in ljudem. Ko nekdo najbolj globalen šport označi za balkanski, se zdim samemu sebi pameten, da česa takega ne izustim.
Nekoč sem v odgovor nekomu povedal, da je pripadnost klubu, s katerim ti nimaš nič, razen tega, da zanj plačuješ vstopnice (in še kaj) večja kot do otrok ali žena. Ko njemu ne gre ga ne zapustiš – z njim preprosto si. Tvoj je, čeprav seveda nisi njegov lastnik. In nisi ti edini, ki si ga lastiš. Tudi večina okrog tebe si ga. Z njim biješ bitke, trpiš finančne težave, medijske fiaske, izgubljene vojne, medijske napade, iščeš informacijo več, se sekiraš in nenazadnje s kombijem potuješ 15 ur, si cel dan (in še pot nazaj) na avtobusu, se furaš z vlaki, kdaj celo z avioni in vse to »pretrpiš« za svoj omiljeni klub. Jebene vikende si na stadionu in zapravljaš gore denarja in dopustov. Zaradi njega jemlješ dopust. Skratka, čisti nebogljen mazohizem … in vse to ti da klub.
V prevodu to seveda pomeni cel kup trpljenja. Olimpijo sem videl kot otrok v vrtcu izpasti v tretjo ligo. Potem sem videl njen preboj do prve Jugo lige, razpad Jugo lige in tekme po vaseh. Ker ni bilo prenosov smo poslušali radijsko komentiranje iz stadionov po jugoslovanski drugi ligi. Ko se je zdelo, da nekaj iz tega bo, je klub osvojil nekaj naslovov, razpadel in odšel še enkrat v peto ligo ter iz nje ponovno vstal iz pepela kot prvič, z direktnimi (s)prehodi iz pete v prvo ligo. In to tako suvereno, da se za več kot tekoče leto ni zadržal v ligi. Pa potem menjave šarlatanskih lastnikov, poslušanje novinarjev, ki bi radi zagrenjeni furali lastno naracijo in so namerno ali škodoželjno pisali neke stvari, ki niso držale in furali svojo agendo. Še večji mazohizem. O svojem klubu sem bral le najhujše. Sami šakali, nesposobneži so bili vedno okoli njega. Moje »sovraštvo« do teh kritikov iz domačih naslonjačev, ki so se naslajali nad neuspehi in smolami, je postajalo vsak dan večje, kakšne deplasirane informacije pa so izbile sodu dno. Vsi bi imeli velik in organiziran klub, nihče pa ne bi hodil na tekme in kupoval vstopnic in ko malo zadiši po mini uspehu se klub poimenuje »umeten«. Ko si želiš organiziran klub se vrneš v sentiment, »da je klub kot tvoja družina nekaj posebnega«, da je enostavno del tebe, tvojega vsakdana.
V trenutkih, ko ženi, punci, možu, otroku, staršem ne gre, si z njimi. Lahko si kritičen, lahko opozarjaš na napake, ampak želiš nekaj najboljšega, stojiš jim ob strani ob težavah in boleznih, z njimi si, ko jim vse gre in ko jim nič ne gre. Absolutna predanost. Zamenjajmo žene, punce, može in otroke za besedo Olimpija. Tako jo jaz dojemam. Lahko izgubljamo 6:1, ampak bom po koncu tekme zaploskal in ostal na tribuni do konca, ker le to je spoštovanje. Lahko bo sneg ali dež, vročina ali mraz, jaz bom, če je le mogoče, tam. Nič drugače ne bo, ko bomo zmagali ali izgubili. Mazohizem ne pozna meja. Tako kot bom stal frendom do konca ob strani bom tudi klubu, čeprav bom nad njihovimi potezami večkrat nezadovoljen in bom ob kaki »smešni« okrepitvi sprožal rafale nelagodja. Osnovno spoštovanje je, da si tam, na tribuni, ko klubu ne gre in ko mu gre. Da ostaneš do konca, četudi je šlo vse narobe. Popolna predanost in iracionalnost.
Zakaj bi gledal Rogaško Slatino? Saj je ne rabiš, gledaš Olimpijo, ker je tvoja. Tako kot bi gledal svojega otroka, ker je tvoj …
Vedno sem preziral ljudi, ki so na tekme prišli le, ko je bil derbi. Za vse ostalo so našli kup izgovorov. Zakaj bi gledal Rogaško Slatino? Saj je ne rabiš, gledaš Olimpijo, ker je tvoja. Tako kot bi gledal svojega otroka, ker je tvoj, čeprav ti ne bo všeč, ko bo domov prišel s tremi tatuji, piercingi in antipatično spremljevalko ali ne bo odigral dobre tekme. Zakaj bi šel na tekmo, liga je slaba? Res je slaba, ampak slabo je tudi iti na avtocesto, ki bo zabasana in boš na njej ždel ure, pa greš, slabe je cel kup hrane in pijače po jo skonzumiraš. Slabo je marsikaj pa si še vedno tam.
Klub je pač tvoj, ti navijaš zanj in želiš mu vse najboljše, ker navsezadnje hočeš od njega te pozitivne emocije ob slavjih in zmagah. Ob vsem tem se pa hkrati zavedam, da na Rogaško Slatino nihče ne bo prišel iz dopusta ali morja, na Ludogorec pa se je folk v Stožice vozil iz štiri, pet, šest ur oddaljenih krajev. Celo ljudje, ki so ravno pričeli svoje dopuste so po dveh dneh prišli nazaj, za en večer in eno tekmo. Zgodovinsko tekmo.
Kako zgodovinsko? Pred meseci je bil v Ljubljani koncert Rancidov, ki sem si ga ogledal bolj iz zanimivosti kot kaj drugega. Tam sem srečal neke “nore Bolgare”. Navijače CSKA-ja iz Sofije, ki so se drli Olimpija pred Rancid koncertom. Vse mi je bilo jasno. Olimpija je dvakrat izločila takrat favoriziranega bolgarskega prvaka Levskega iz Sofije, z reprezentanti, ki so igrali polfinale svetovnega prvenstva. V Ljubljano je prišel nek »vesoljec« Sirakov pa mu to ni dosti pomagalo, ker je na pol pripravljena okrepitev, Albanec Dosti zabil na svojem debiju tri komade in Olimpija je odšla v naslednji krog. In ta Dosti je prvič prispel v Ljubljano le nekaj ur pred tekmo. Obakrat je bil Levski favorit. Navijači CSKA-ja so nekaj let Levskemu kot provokacijo skandirali Olimpija in ga zbadali celo s pesmijo o Olimpiji. Tip me je spraševal, kje lahko kupi drese in šale od Olimpije, da bo šel v bar navijačev Levskega v njem. Kot šalo je takrat pribil, prosim, premagajte še Ludogorec. Takrat seveda o Ludogorcu ni bilo ne duha ne sluha, žreba za Evropo še ni bilo. Pa sem se nasmihal. Ta bo pa težka sem si mislil. Na koncu se je izkazalo, da je ta jebeni Ludogorec tretji bolgarski skalp, ki ga je Olimpija izločila kot outsider. Vse tri zmage proti bolgarskim ekipam imajo stično točko. Vedno je bila Olimpija preprosto boljša in vedno so bile njene možnosti za napredovanje na papirju precej manjše od možnosti nasprotnikov.
Pred tekmo sem bil optimist. Občutek sem imel, da bo tokrat uspelo. Nisem mislil, da bo uspelo, ker bomo boljši, temveč zato, ker se bo »nekako izšlo«. Zmotil sem se. Olimpija je bila boljša. Pokazala je srce in karakter. Če bi izgubila ji ne bi zameril. Veliko smole je bilo zadnja leta v tej Evropi, ampak tokrat je stal čvrst kolektiv nasproti Ludogorca, ki so ga krasili boljši posamezniki. Vse je bilo pripravljeno za spektakel, ki to (še) ni bil, a so bili tu njegovi izjemno vidni in jasni nastavki.
Ljudje so prihajali z dopustov, skoraj vsi optimistični in nasmihajočega duha. Uspelo nam bo. Tokrat pa res. Počutiš se kot nakriziran džanki, ki si govori, sedaj se bom pa spravil iz te godlje droge in si to vedno ponavlja pa mu ne uspe. No, tokrat je bil občutek, da mu bo. In mu je. Maestralno. Na stadionu polno obrazov, za katere si vesel, da jih vidiš, a jim še petke nimaš časa stisnit. Kot reunion nekih starin, kjer si ti s parimi ljudmi ostal na tribuni, njih pa večinoma iz takih in drugačnih razlogov ni, spremljajo pa stvari vestno. Vse živo je na stadionu, stare face in neki novi mulci. V zraku je specifična tenzija kot da vsi nekako verjamejo.
Česa takega še nisem doživel, večino tekme sem bil umirjen kot da bi vedel, da bo uspelo. Pri vodstvu Bolgarov, sem bil popolnoma miren. Ob izenačujočem golu Olimpije prvi delirij. Pa potem rdeči karton in novi delirij. Pa pogled žoge Bolgarov, ki gre v vratnico ti pa si govoriš »pa ne že speeeeeet, to ni res« in na srečo »ni res«. Pa potem gol Olimpije v podaljšku tekme, ko smo prevladovali. Ekstaza. Radost. Neopisljivi občutki. Cel dan sem bil odklopljen od sveta in se pripravljal na trenutek, ki ga sploh nisem poznal. Tisti trenutek, ko ti je najbolj vseeno za dež, za tornado v Ilirski Bistrici, za Janšo, Goloba in Jenulla, za to, da dobiš policijsko kazen, ker se sprehajaš po Celju in ne narediš nič, za počeno gumo na bajku, za prazno denarnico, za vse. Za to koliko dela boš imel jutri v službi in kako se boš kloniral, da boš naredil vse stvari. Enostavno živiš tisti delček sekunde. In potem šok.
Enajstmetrovka za Ludogorec. Jebena drama. Kot najbolj zajeban scenarij. Ko si mislil, da je sodnik že odpiskal, je pogledal VAR in dosodil penal. In spet tisto jebeno upanje. Vida bo branil. In spet se ti zdi, da vsi okoli sebe verjamejo v to in Vida res brani. Evforija. Emocije. Nepopisno veselje. Katarza za vsa leta nazaj. Stojiš na vratih paradiža, čeprav je le neka »brezvezna« tekma. Neverjeten scenarij. Od 0:1 do 2:1 v podaljšku in potem enajstmetrovka v praktično zadnji sekundi. Objemajo te gromozanski prešvicani tipi, derejo se ti na ušesa, ne veš sploh kaj točno se dogaja. Vsak je v svojem svetu. Relativizirati vse to bi bilo utopično in nemogoče. Od vsega veselja te dvigujejo v zrak in nesrečno odlomijo očala, folk meče cunje v zrak, polivajo vse okrog sebe s pivom in gledaš dol in si rečeš »pizda, zakaj so vsi na terenu, stadion nam bodo zaprli še za bolj pomembno tekmo, pofukani diletantni nevzgojeni, kreteni kaj počnete tam, saj je prav, da slavimo, da je zanos, da nas nosijo čustva, ampak ne na stadion, no«. Po drugi strani jih pa povsem razumeš, še kako jih. Leta frustracij, zatrtih emocij in sedaj pravljični, skoraj fantazijski svet. Sproščeni ventili. Apokalipsa. Še deževat preneha.
Pol ure po koncu ždiš na stadionu in zreš v ljudi na zelenici in zbiraš svoje misli. Kot da v nekaj kar si verjel nekaj dni, sploh ne verjameš. A sanjam? Je vse to res? Dajte mi tri zaušnice. Greš v bližnji lokal in ludnica, greš v mesto in vse kar poje Olimpija. Turisti gledajo kakšen živalski vrt je to, eden od njih te vpraša kaj za vraga se je zgodilo in ko mu poveš, je še on vesel. Kar naenkrat vsi vse štekajo. Naenkrat nogomet ni več »balkanski šport«, naenkrat so vsi navijači Olimpije.
In kaj mi je pri točno tej včerajšnji Olimpiji najbolj všeč? Da znova vidim na krilu igralca, ki je presežek, igralca, ki ga Slovenija nima. Igralca, ki razume jebeno igro, ki šteka, kdaj bo nasprotnik zamenjal težišče napada in ki zna igrati ena na ena in podajati. Ima tipa, ki razume v Jorgeju Silvi. Kako je on prišel v to Olimpijo mi ni jasno. Olimpija ima boga Doffa. Naj nekdo odpre peticijo, da mu postavimo kip. Tudi trg Agustina Doffa med vsemi bizarnimi imeni trgov, ne zveni slabo. Tako pronicljivega, borbenega igralca, garača prvega razreda Olimpija ni imela nikoli. Mimo njega ne gre nihče, če gre žoga, igralec ne gre, neverjeten »timing« in sposobnost kraje žog, vrhunsko branje nasprotnika in opažanje miniaturnih napak nasprotnikov. Argentinska šola. Čvrsta sredina, ki pa premore tudi lucidnost. Elšnik je eden tistih, v katerega zares nikoli nisem verjel. Pri njem sem verjel v karakter in v osebnost, ne pa v nogometne veščine. Vedno se mi je zdel dober »box to box« igralec, a hkrati na njem nikoli nisem našel dodatne vrednosti. In če kaj ima ta fant je to karakter, ima samozavest, ima to emocijo in ima ta trenutek pomembnih tekem. In predvsem je pravi lider. Blesti, ko ga najbolj potrebuješ. Mož velikih tekem. In včeraj je odigral najboljšo partijo v dresu Olimpije. Videl je vse, obrambno je oddelal.
Olimpija je dobila tekmo na sredini. Kar nam manjka je resen napadalec in boljši Ratnik, ki spet ni imel tekme. Igralski mozaik je končno premišljen. Imaš garače, imaš igralce, ki upajo ena na ena, imaš igralce, ki odigrajo preprosto, ko je treba in ki si upajo. Imaš pa tudi igralce, ki z eno potezo rešijo vse. Rui Pedro je tekel in tekel in tekel, ni se dal. Avstrijec z najdaljšim priimkom je pokazal jajca, ko jih je moral imeti. Ko se zavedaš, da klub, za katerega navijaš finančno nikoli ne bo tam kot drugi, so pa kompaktni in si zaupajo, jim ne moreš nič zameriti. Pametni prekrški. Osem njih, od tega pet rumenih kartonov. Posest v korist Olimpije, več kotov, več strelov in več golov je rezultat kolektivne igre. In nogometa ne igra posameznik. Igra ga kolektiv. Olimpija je igrala zrelo, na podajo več in ni se ustrašila Ludogorca. Samozavest in kolektivnost sta bili na nivoju, vzdušje tudi, čeravno je še nekaj prostora za izboljšavo. Tekma, kjer se je zdelo, da dajejo vsi 110%, kjer osebna statistika ni pomembna, kjer je pomembna zgolj skupna zmaga in napredovanje. Epska tekma vrhunskega scenarističnega loka, ki je večino na stadionu za nekaj minut, ur ali celo dni spravila v raj in rajanja dolgo v noč.
Hkrati pa ob konstruktivnem koraku nazaj obstaja tiha analiza. Vse s(m)o naredili prav. Trener je bil z ekipo kompletne priprave, poznal pa jih je že od prej. Pušča jim več svobode od predhodnika, igralce je poznal in videl že pod prejšnjim trenerjem in pustil jedro nedotaknjeno. Razume stvar in deluje nekako bolj intuitivno, nekaj okrepitev pa je očitno zadetek v polno. Izjemno pokončno, samozavestno, željno, voljno, nič prestrašeno, ambiciozno in na trenutke čvrsto so tole odigrali. Brez bunkerja in nepotrebnih paničnih izpadov.
Ko prideš domov sredi noči, utrujen in se ti zdi, da so kar naenkrat izginili vsi problemi. Ko se ti zdi, da je ves mazohizem poplačan in da se je izplačalo trpeti za ta večer, da je to prelom, nek nov list v zgodovini kluba. Ko si v lokalu, kjer vsi pijejo in še enkrat gledajo tekmo, ki so jo itak videli. No, to so stvari, ki je nek navaden smrtnik, ki ni privržen, ki ne gleda mučenj žoge proti raznoraznim Bravom, nikoli ne bo razumel. Spomniš se kako 10.000 grl poje Malo teraso, kako vse doni. Spomniš se tega, kako si sanjal, da je možno v prvi polovici avgusta, ko ni nikjer nikogar, v mestu pa so glavni frajerji turisti, na tekmo privleči 10.000 ljudi pa ne zaradi nasprotnika, marveč zaradi Olimpije. Pravi navijač ima svoj klub za celo življenje. V dobrem in slabem. Igralci pridejo in gredo, prava duša kluba pa so navijači. Tisti, ki pustijo glas, veselje, čustveni naboj, ki eksplodirajo na takih tekmah. Emocije igralcev, ki nekaj osvojijo so po mojem povečini manjše od čustev »pravih« navijačev, ki stvari jemljemo bolj obsesivno. Preden greš spat nanizaš kup spominov izpred nekaj ur. Kako glavna tribuna nori, kako je vsak v svojem svetu ob golu Elšnika in ubranjeni enajstmetrovki, kako nihče noče domov. Vsi hočemo biti del tega zgodovinskega trenutka, epske drame, po epskem dvoboju in vrhunski borbi in potem, ko smo gledali najboljšo Olimpijino predstavo desetletja, sploh ne bi odšli domov. Triumfalno.
Za to smo živeli in tukaj je, ampak kako za vraga bom našel čas in denar za vse to. Hočem biti zraven, karkoli že bo.
In najhuje je to, da to ni konec. Prepričan sem, da bo naslednji krog ne glede na nasprotnika razprodan. Da bo prihodnji teden v Stožicah še precej več ljudi in še huje je to, da si rečeš, jebem ti, rabil bom 15 dni dopusta, vsaj še pet gostovanj je. Za to smo živeli in tukaj je, ampak kako za vraga bom našel čas in denar za vse to. Hočem biti zraven, karkoli že bo. Bolj za šalo kot zares mi je v deliriju po zmagi nekdo rekel, kar Kickstarter kampanijo odpri in bolj za šalo kot zares, sem jo res. V kaj bo to eskaliralo ne vem, verjetno v nikakršne cifre pa v koga, ki si bo to predstavljal kot res slabo potezo, ampak po drugi strani boste pa lahko za to prebrali veliko traparij. V času, ko ljudje čakajo na linijah, da jih ropajo vedeževalci Blaži, Herte iz Biostila in vam Facebooki ponujajo brezvezne reklame in podobne traparije, lahko denar donirate v dober namen, ha ha.
Jizahu lahko pomagate na sledečem naslovu:
