Boris Škraban
Prvič objavljeno na nkolimpija.com leta 2008.
Gradnja moštva je proces, ki se ne neha, vse dokler to moštvo obstaja. Med pogosto povsem različnimi posamezniki mora priti do medsebojne interakcije, ki ji rečemo »kemija moštva« in ki je predpogoj za uspešnost in učinkovitost moštva. To posebno stanje pa ni plod naključij, ampak posledica premišljenega sestavljanja moštva – torej selekcioniranja igralcev. Zakaj to stanje ni naključno? Ker obstajajo trenerji, pri katerih imamo občutek, da ta (pozitivna) kemija »potuje« z njimi. Ne glede katero moštvo trenirajo, je to moštvo zmeraj uspešno. Spet drugi trenerji menjavajo igralce in moštva kot po tekočem traku (in na koncu uprava zamenja še njih, tudi kot po tekočem traku) in ni in ni uspešnega rezultata, za njihovo neuspešnost pa so vedno »krivi« neki zunanji vzroki: materialni pogoji, igrišča, sodniki, uprava, smola in tako in tako naprej.
Kako je lahko neko moštvo uspešno? Eden izmed odgovorov je, da morajo biti igralci prijatelji na in izven terena. Toda obstajajo moštva, ki so, kljub stalnim in vročim sporom med njenimi člani (igralci se izven igrišča niti ne pogledajo!), izredno uspešna. Torej graditev moštva ni odvisna zgolj od ustvarjanja »klape« oziroma zmanjševanja konfliktov, ustvarjanja moštvenega duha in podobnega. Prijateljstvo med člani sicer zviša verjetnost, da bo moštvo uspešno, a tega ne zagotavlja. Trenerjeva naloga je, da opazi, kako je njegovo moštvo nastrojeno in če imajo igralci stališče, da ne bodo pokazali vsega, kar znajo, ker ne želijo igrati v »neidealnih pogojih« (kjer se igralci med seboj ne marajo), da poskrbi, da izostanek idealnih pogojev na njih ne vpliva negativno. Predvsem se klape in prijateljstva ne ustvarja umetno. Klubi in starši poizkušajo to stanje doseči s pomočjo identifikacijskih pesmi, vzklikov, enotnih oblačil in tako naprej, vendar so to le zunanji znaki enotnosti, ki pa to enotnost ustvarjajo le v manjši meri.
Naloga moštva je, da je uspešno. Po koncu sezone se vsi lotimo ocenjevanja uspešnosti. Vendar takoj naletimo na prvo oviro: kakšna so naša izhodišča za ocenjevanje uspešnosti sezone? Je izraz uspešnosti preštevanje števila zmag in porazov ter primerjanje tega z osebnimi pričakovanji? Je ta kriterij uvrstitev na lestvici? Je kriterij vse to in še temu dodan pogled skozi prizmo kvalitete lastnega in nasprotnih moštev? Vsi ti kriteriji so sicer legitimni, niso pa zadostni. Boljši indikator uspešnosti moštva je ocena nastopa moštva. Ugotavljamo, kako je bilo uspešno moštvo v izvajanju konkretnih nalog, ki si jih je zadalo pred tekmo (je uspelo zvišati posest žoge; je hitreje prehajalo iz obrambe v napad itn). Glede učinkovitosti pa lahko uporabimo kar splošno načelo, ki pravi: učinkovitost je razmerje med »vloženim« (na začetku nekega procesa) in »dobljenim« (na koncu istega procesa). Učinkovitost moštva je teoretično najboljši možni nastop moštva glede na potenciale, ki jih ima (igralske, mentalne, trenažne, materialne, finančne, vodstvene itn).
Trenerji pod procesom treniranja običajno mislijo na tehnično, taktično in kondicijsko pripravo. Toda, ker delajo s posamezniki v skupini, se izkaže, da je enako pomembno imeti sposobnost komuniciranja, koordiniranja in interakcije. Če to zanemarimo, je zelo verjetno, da moštvo ne bo igralo v skladu s svojimi potenciali. Znano reklo v športu je, da šampionsko moštvo pogosto premaga moštvo šampionov. Drugače povedano: moštvo, ki zna izkoristiti svoje potenciale, je uspešnejše od tistega, ki jih ne zna, pa čeprav gre za še toliko kvalitetnejše moštvo. Toda praksa kaže, da ti primeri niso pogosti oziroma da gre bolj za presenečenja. Moštvo slabših posameznikov zanesljivo ne more v serijah premagovati moštev s kvalitetnejšimi igralci.
Res je, da se presenečenja dogajajo, a po pravilu lovorike na največjih tekmovanjih osvajajo tiste športne velesile, ki so že zdavnaj spoznale, kaj je pomembno in kaj ne. V igri dveh enakovrednih moštev pač zmaga tisto, kjer igralci med seboj boljše sodelujejo, imajo manj medsebojnih sporov, so bolj motivirani, bolj verjamejo v skupni uspeh in so zanj pripravljeni vložiti več energije. V absolutni nogometni konkurenci se razlike čedalje bolj manjšajo, to velja tako za moštva pri vrhu kot pri repu razpredelnice, se pravi, da jih je veliko takih, ki so potencialno enako učinkovite (produktivne). Zaradi te izenačenosti je zato čedalje bolj pomemben proces (pa ne samo treniranja in igranja!). Naloga trenerja je, da poskrbi, da njegova ekipa med procesom ne izgubi svojih potencialov, ampak da jih izkoristi na najbolj možen učinkovit način. Zmožnost kontinuiranega zmagovanja imajo le moštva z visoko potencialno učinkovitostjo, toda izmed njih uspe le tistim, ki imajo manjše izgube zaradi pomanjkljivega procesa.
