Za poslušalce Nogometnega antikvariata, ki bi jih morda zanimalo malo več o sporu znotraj ASK Primorja v avgustu 1933, ki smo ga omenjali v 13. epizodi, smo se odločili na Porumenelih straneh objaviti celotno pismo takrat že bivšega trenerja in vodje nogometne sekcije pri bežigrajskemu klubu, dr. Zvonka Buljevića.
Prvič objavljeno v Jutru, 24. decembra 1933
Koncem avgusta je izstopila iz ASK Primorja skupina 19 nogometašev. Večina se je po kratki dobi vrnila v klub, sedmorica, med njimi 5 igralcev liginega tima, pa je vztrajala pri izstopu. O vzrokih konflikta in o nadaljnjem razvoju zadeve nam piše g. dr. Zvonko Buljević, bivši dolgoletni tehnični vodja nogometne sekcije ASK Primorja:
Ljubljana, 22. decembra
O sporu, ki je nastal koncem avgusta t. l. v nogometni sekciji ASK Primorja, sem se doslej vzdržal vsake izjave, da ne bi z javnim razpravljanjem klubskega spora slabil njegovih vrst med težkimi tekmami v državni ligi. V tej dobi pa se je spor predočil javnosti netočno in pomanjkljivo, tako da se je nepoučena publika opredelila, še predno je spoznala resnične okolnosti in dejstva. Pričakoval sem, da mi bo klub, ki me je javno obtožil, da sem grobo prekršil klubska pravila, dal tudi priliko, da se branim. Danes, ko zaradi izteka obligatnih prijavnih rokov ni več te možnosti, mi preostaja samo še pot javnega pojasnila.
V svojem dolgotrajnem sportnem delovanju sem prišel do prepričanja, da bi mogel ASK Primorje uspešno voditi slovenski sport, ako bi ne bile njegove pretenzije v skrajnem nesorazmerju s sredstvi, ki so bila na razpolago. Krivda na tem, da klub za svoje cilje ni našel v Ljubljani bolj plodnega polja za razmah ter več podpore in razumevanja za svoje težnje, je po moji sodbi z ene strani ekskluzivno klubsko ime z druge strani pa nekoliko merodajnih članov, ki so vzdrževali vse preveč osebno borbo v medklubskih odnošajih.
Po ponesrečenem poskusu, da bi združili ljubljanska rivala, sem sprejel nadaljnje sodelovanje v Primorju samo na obljubo, da bo vodstvo na jesen podvzelo vse, da stopi klub na nove poti. Proti temu pa je obstojala že od začetka opozicija, ki so jo tvorili baš ljudje, o katerih sem vedno trdil, da so prinesli v naš sport preveč osebni ton. V tem je bil najgloblji razlog poznejših sporov v klubu.
Fuzija s Svobodo je razdrla prislovično enodušnost v naših vrstah. S pomočjo prišlecev iz Svobode se je vzdržal v upravi kluba še dalje oni režim, ki nikakor ni ustrezal željam celokupnega članstva. Prihod novih igralcev preko Svobode in Zg. Kašlja je uničil staro moralo, ki je imela svoj temelj v brezprimerni ljubezni do kluba in v skrajni požrtvovalnosti. Razen tega so novi igralci občutno obremenili sekcijsko blagajno in povzročili polno novih skrbi. Zaradi mnogih ugodnosti, ki so jih bili deležni »novi«, so se »stari« upravičeno čutili zapostavljene. Na ta način so bili igralci ločeni v dve skupini: stare, nenagrajene ter nove, nagrajene.
V klubu, ki ga je bremenila previsoka režija ob vse prej ko idealni organizaciji in ob novem poslabšanju medklubskih odnošajev, ki so jo zakrivile osebe iz naših lastnih vrst, a se je greh pripisoval klubu, me je še posebno skrbela razdvojenost v vrstah aktivnega članstva. V taki situaciji sem v soglasju z 90 odst. aktivnega članstva nogometne sekcije zahteval spremembe na izredni sekcijski skupščini. Nadaljnji dogodki so se vrstili v naslednjem vrstnem redu:
Dne 18. avgusta sem lojalo in odkrito sporočil vodstvu program opozicije, ki je imel za cilj, da se vzpostavi ravnotežje v financah, reorganizira in spremeni vodstvo, privede v medklubske odnošaje več tolerantnosti ter vrne sekciji prejšnja odlična morala in enakopravnost vsega članstva.
Dne 19. avgusta (po čudnem slučaju!) so bile banski upravi v Ljubljani predložene v potrditev spremembe klubskih pravil, med njimi novela 19. člena o sekcijskem direktoriju.
Dne 20. avgusta je bila sporedno s tem odgodena izredna skupščina nogometne sekcije.
Dne 24. avgusta je stopila sekcijska uprava pred izredno skupščino z dekretom centralne uprave ASK Primorja, s katerim se je zabranila članstvu kritika, in zahtevala od mene – namesto, da bi se izpolnile stare obljube – da se odrečem vplivu na klubsko politiko in se postavila z diktatom namesto z glasovanjem! – stara sekcijska uprava, ki se je skrila na zunaj za imena treh odličnih ljubljanskih oseb. Pred celim občnim zborom sem tedaj izjavil, da so bila ta moja prizadevanja zadnji korak, ki sem ga storil za ASK Primorje.
Dne 25. avgusta sem solidarnostno z 18 člani izvajal konsekvence in s formalnim pismom javil izstop iz kluba.
Dne 27. avgusta sem čital v »Jutru« klubski suspenz nad seboj, motiviran s trditvijo, da sem grobo prekršil klubska pravila.
Do tu bi se moglo za opisane dogodke reči vsaj to, da so med seboj v gotovi vzročni zvezi. Od tu pa je bila naenkrat potegnjena pred vse nepredorna zavesa. Ne samo, da klub ni izpolnil svoje najelementarnejše dolžnosti do mene s tem, da bi me pozval na odgovor, ko me je že javno obtožil – nego ni storil do danes niti enega koraka, da bi demantiral gorostasne govorice, ki so jih o meni in o teh dogodkih širili celo sami klubski odborniki.
Eno pa je, kar pade v oči: V svojem postopanju dela Primorje razliko med menoj, ki sem označen kot glavni krivec, in med onimi, ki niso storili drugega, kakor da so izjavili, da je pravica na moji strani. Razlika pa je obratna kakor bi človek pričakoval, kajti samo slednji se trdovratno preganjajo. Dočim je bila izrečena nad tremi od njih zaradi opravičenega nesodelovanja na trening-tekmi olimpijskega dne drakonska kazen štirimesečne zabrane igranja (to pač ne v cilju, da se jim omogoči nastop v težkih igrah drž. prvenstva!), so obtoževali mene – da sem jih odvedel iz moštva z namenom, da škodujem klubu … Njihova kazen poteče 3. januarja. (Med tem jo je skupščina JNS znižala do 3. novembra.) Toda klub se je med tem pobrigal za novo obtožbo; sumim ne brez razlogov, da se jim namerava naložiti nova kazen.
Pri vsem tem pa ne dvomim niti malo, da bi vsaka objektivna preiskava v tem procesu napravila iz okrivljenih tožnike in iz tožnikov krivce. Za svojo osebo sem pripravljen podvreči se še danes vsakemu objektivnemu forumu, ki bi hotel preiskati ta spor.
Zelo obžalujem ta spor, a ne morem prikriti ogorčenja nad dejstvom, da je dal neposreden povod zanj neobičajen in nesporten korak, baziran na protipravilnem, torej tudi protipravnem diktatu. Vse drugo mirno prepuščam sodbi sportne javnosti.
Zahvaljujem se Vam, gospod urednik, za gostoljubnost, ki ste mi jo dovolili v svojem listu in ostajam z odličnim spoštovanjem udani
Dr. Zvonko Buljević
