(Prvič objavljeno na nkolimpija.com aprila 2003)

Boris Škraban

V tokratnem komentarju bi radi izpostavili odnos kluba do svojih mladih, doma vzgojenih igralcev in posledično do lastne igralske “šole”.

Od srede sedemdesetih let, ko se je, po (brez pretiravanja!) katastrofalnih posledicah znanih portoroških sklepov, obnovilo mladinsko šolo Olimpije pa vse do srede devetdesetih, se je veliko mladih igralcev Olimpije uveljavilo v prvem moštvu. Proti koncu tega obdobja je zelo znana generacija igralcev, ki se je izpolnila ne samo v slovenski ligi, ampak tudi na mednarodnem prizorišču – generacija, v kateri so igrali Gruškovnjak, Jančič, Židan, Ubavić, Komočar, Gliha, Granov, Horvat, Pate, Grešak, Strajnar, Čerimović, Dončić, Usnik itn. Generacija, ki je tvorila osnovo moštva, ki je prineslo Olimpiji nekaj zaporednih naslovov državnega prvaka v začetku devetdesetih.

Zato niti ne čudi posebej, da se je največja kriza kluba pojavila ravno v letih, ko se je odstopilo od ustaljene prakse in se je angažiralo igralce od tu in tam, predvsem pa iz drugih klubov, obenem pa skrajno zanemarjalo “proizvode” lastne igralske šole – torej v obdobju nekako od srede pa vse do konca devetdesetih let (čeprav so se zametki negativnega trenda začeli pojavljati že v začetku omenjenega desetletja).

Končno šele v novem stoletju zasledimo prve, a sramežljive poizkuse, kako zopet priključiti lastne mladinske igralce članskemu moštvu.

Konec devetdesetih tako sledi odhod ideologa in “spiritusa movensa” igralske šole, Radoslava Bečejca, iz kluba – v sicer uradno še vedno nepojasnjenih, a docela razumljivih okoliščinah. Končno šele v novem stoletju zasledimo prve, a sramežljive poizkuse, kako zopet priključiti lastne mladinske igralce prvemu, članskemu moštvu. Ta proces poteka počasi, se zatika, zaustavi, ponovno požene, se ponovno zaustavi, se opoteka, a kljub vsemu vendarle poteka.

Radoslav Bečejac

Kljub temu, da iz zadnjih štirih (4!) let premoremo kar dva (2!) naslova mladinskih državnih prvakov, pa na prste ene roke lahko naštejemo igralce, ki so pripomogli tem uspehom in so obenem dandanes vsaj v konkurenci za “prvih 11 pri članih”, skupaj s Žlogarjem, Prosinečkim, Mavričem, Pavlinom ali Rudonjo.

V spodnjih nekaj vrsticah za omenjeno obdobje navajamo podatke o mladinskih moštvih Olimpije kot so uvrstitev v državnem prvenstvu ter omenjamo najbolj izstopajoče igralce (strelce z vsaj 2 zadetki; v oklepaju je število zadetkov), vi pa si oglejte, koliko igralcev se je uspelo prebiti v višjo kategorijo – h članom.

Sezona 1998/99 (1. mesto v DP):

Bingo (12), Štrbac (9), Jurca (8), Suljanović (7), Pate (5), Grabić in Ivanušec (4), Balažič (2).

Sezona 1999/2000 (3. mesto v DP):

Zavrl (12), Jurca in Pate (8), Režonja (5), Vujović (4), Orehek in Štrbac (3), Abrić, Čaušević, Hanžič, Mešić in Najdenov (2).

Sezona 2000/01 (5. mesto v DP):

Abrić in Zavrl (7), Čaušević (6), Silić (5), Erbida in Ilić (3), Plešinac, Terplan in Jere (2).

Sezona 2001/02 (1. mesto v DP):

Jovanović (10), Marić in Stevanović (7), Poplašen (6), Perić in Ilić (5), Bajc in Osmanagić (3).

Gotovo bi se našlo, namesto za neznane “mimoidoče”, mesto na terenu še vsaj za kakega mladinca Olimpije.

Če so iz zadnjih let igralsko (pogojno rečeno) napredovali v prvo moštvo le Grabić, Zavrl in Štrbac, potem s tem “rezultatom” nikakor ne moremo biti zadovoljni. Namreč, v teh letih je prišlo in odšlo v in iz Olimpije vsaj 50 igralcev, če ne še precej več. Mnogim od njih danes niti imena več ne vemo, saj so redki zapustili globlji vtis. Gotovo bi se našlo, namesto za neznane “mimoidoče”, mesto na terenu še vsaj za kakega mladinca Olimpije. Če že ne zaradi drugega, pa vsaj zaradi vtisa, da igralska šola Olimpije ni le sama sebi namen in da ima staršem nek smisel voditi svoje otroke za Bežigrad, ne pa kamorkoli drugam. V tujini je razmerje “mladinci : ostali” v članskem moštvu večinoma 1:3, v Olimpiji pa je to razmerje precej bolj v škodo mladincem, saj znaša kar 1:7.

Dalibor Stevanović

Upamo, da se bo neslavna tradicija Olimpije prekinila, po možnosti že to sezono. V (naključno izbrani!) lanskoletni zasedbi mladincev, prvakov države, so bili najbolj izstopajoči igralci (strelci) v podobnem igralskem razmerju kot dandanes velja v sodobnih igralskih sistemih: od 8 igralcev sta po dva napadalca in branilca in štirje zvezni igralci – to pa je tudi razmerje (1:2:1), ki ga bomo najbrž upoštevali pri angažiranju novih igralcev do začetka spomladanskega dela sezone.

Napredek se kaže že v tem, da smo polovico teh nadarjenih igralcev poslali v klube, kjer smo se poprej dogovorili za njihovo konstantno igranje (čeprav, po drugi strani, resda nimamo neposrednega nadzora nad njihovim napredkom), druga polovica pa še “drgne domače mladinske klopi” (in so pod neposrednim strokovnim nadzorom). Gre za naslednje igralce: Stevanović (Domžale), Ilić (GPG Grosuplje), Jovanović in Osmanagić (Svoboda Ljubljana) ter Poplašen, Marić, Perić in Bajc (še mladinci).

Branko Ilić

Postavljamo naslednje vprašanje: če kupujemo neznane, nepreizkušene in mlade igralce od drugod – čemu najprej ne “pobrskamo po domačih policah”? So naši mladinci kaj slabši od mladincev iz drugih klubov? Mladi so res, a ker so “proizvod” lastne igralske šole, niso niti (igralsko) neznani niti (igralsko) nepreizkušeni. Oziroma takole: so natanko toliko neznani in nepreizkušeni kot katerikoli drugi mladi igralec iz Slovenije. Slabši pa niso, saj bi bil drugače lani mladinski državni prvak nekdo drug kot prav mladinsko moštvo Olimpije.

Upamo, da bo kdo končno le “pobrskal po domačih policah”.

Reklama za omenjene igralce? Pritisk na trenerje in upravo? Srčno upamo. Ker upamo, da bo kdo končno le “pobrskal po domačih policah”. In občinstvu na Plečnikovem štadionu ponudil “domači proizvod”. Proizvod, s katerim se bo zmoglo to občinstvo docela poistovetiti. Ja, poistovetiti – z vsemi možnimi konotativnimi pomeni.

To je bil tudi namen tega zapisa.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.