Prvič objavljeno 18. maja 1928 v Jutru.
ASK Primorje prvak ljubljanskega okrožja. Tipična prvenstvena borba. 2000 gledalcev.
Borba za prvenstvo ljubljanskega okrožja je zaključena. Skoraj mesec dni je bila ljubljanska sportna publika v stalni nervozi, ki je dosegla višek, ko je LNP razpisal za danes ponovno tekmo med Ilirijo in Primorjem, ki naj določi ono moštvo, ki se mora še boriti z moštvom SK Maribora za nogometno prvenstvo Slovenije.
Prva prvenstvena tekma med glavnima rivaloma Ilirijo in Primorjem ni razčistila situacije. Primorje je sicer zmagalo, toda moralo je igrati še s Slovanom; v tej tekmi se mu ni posrečilo doseči takega rezultata, da bi imelo boljšo diferenco golov kakor Ilirija. Zabilo je Slovanu tri gole in s tem doseglo isto število točk in isti količnik v diferenci golov kakor ga je imela Ilirija.
Znano je tudi, da je Jugoslovanski nogometni savez v Zagrebu kot vrhovna instanca razsodil tako, da sta bila Ilirija in Primorje po točkah in količniku enaka in se je morala zato tekma med njima ponoviti
Znano je, da se je o tem vodila za zelenimi mizami dolga in srdita borba, pri kateri je šlo za to, ali naj se verificira tekma med Ilirijo in Slavijo s 7:1 ali pa s 7:0. Znano je tudi, da je Jugoslovanski nogometni savez v Zagrebu kot vrhovna instanca razsodil tako, da sta bila Ilirija in Primorje po točkah in količniku enaka in se je morala zato tekma med njima ponoviti, da se odloči, komu pripade prvenstvo ljubljanskega okrožja.
Nočemo na tem mestu razpravljati o upravičenosti enega ali drugega stališča, brez dvoma pa je, da je javnost po ogromni večini pozdravila vest, da bosta oba kluba razčistila situacijo z novo sportno tekmo na zelenem polju, kjer naj določita letošnjega prvaka znanje in sreča, oba glavna faktorja v nogometnem sportu.
Publika
Zanimanje za današnjo tekmo je bilo zaradi te njene predzgodovine seveda še večje, kakor je že itak za vse tekme med Ilirijo in Primorjem. Obisk je bil zato za naše razmere skoro rekorden in zbralo se je na igrišču Ilirije do 2000 gledalcev. Da je bila velika večina med njimi precej nervozna in temperamentna, je pač umevno in tudi opravičljivo.
Primorjanski drukarji so se zbrali z veliko zastavo v črno-beli klubovi barvi na vzhodni strani igrišča, del svojih pristašev pa so poslali kot nekako protiutež na zapadno stran med ilirijanske navijače. Seveda se tudi ti niso omejili samo na to stran, temveč okupirali tudi druge postojanke okrog igrišča. Obe stranki sta podžigali s klici svoje igralce in poskušali ob enem znižati borbenost nasprotnikov, obe skupaj pa sta složno udrihali po sodniku pri vsaki odločitvi, ki se sportnim veščakom med publiko ni zdela prvilna in morda tudi res ni bila.
Tako je bilo na igrišču obe uri med tekmo izredno živahno, da so prišli v polni meri na svoj račun tudi oni, ki so plačali vstopnino le zaradi »heca«. Sicer pa je bilo razpoloženje tako napeto, da je bilo nevtralcev vedno manj in so se polagoma vsi opredelili ali za črnobele ali za belozelene. Treba pa je priznati, da je publika kljub razburjenosti dajala svojim čustvom duška le na način, ki ga pri sličnih prilikah pač ne gre obsojati.
Obe moštvi
Par minut po pol petih sta se javili zagrebškemu sodniku g. Boškoviću moštvi v naslednjih postavah: PRIMORJE: Jančigaj – Svetic, Pečnik – Zemljak, Slamič, Pišek – Jug, Erman, Čebohin, Buljević, Uršič. ILIRIJA: Kreč – Pleš, Janko – Volkar, Dekleva, Lado – Janez, Šiška, Oman, Verovšek, Doberlet.
Tekma sama na sebi ni nudila bogve kakega sportnega užitka. Bila je prava odločilna prvenstvena tekma, pri kateri je šlo obema strankama predvsem za to, da dosežeta vsaj en gol več kakor nasprotnik. Primorju so se pač poznali uspehi sistematičnega treninga v preteklem letu. Da je v dveh tekmah vzdržalo proti dosedanjemu prvaku, je brezdvomno v prvi vrsti zasluga njegovega trenerja g. Buljevića, ki je dvignil primorjansko moštvo na tako višino, da lahko konkurira z Ilirijo.
Ako upoštevamo, da je bila včerajšnja tekma v resnici borba a outrance, bi bilo skoraj odveč pisati kritiko o posameznih igralcih. Primorje ima svoj steber v srednjem krilcu Slamiču, kateremu zlasti v ofenzivnem oziru lepo sekundira Zemljak. V napadu sta bila Jug in Zemljak najplodnejša, Jančigaj je rešil več opasnih situacij.
Pri Iliriji je bil najboljši zopet Pleš. Opravljal je delo za dva, ker je Jenko odpovedal. V krilski vrsti je Lado opravil ogromno delo. Napad je dobro vodil Oman; Šiška pa se je odlikoval z izredno prodornostjo.
Kratek potek tekme
Začetkoma je Ilirija v ostri ofenzivi in premoči. Primorje pride šele v 5. minuti po prostem strelu pred gol Ilirije. Sledi nekaj prostih strelov proti Iliriji in Primorju. V 25. minuti zabije Erman prvi gol za Primorje. Del publike protestira proti priznanju tega gola zaradi off side. Menjajoči se napadi. V 40. minuti prezre sodnik hands Primorja v kazenskem prostoru. Priv polčas konča z Off sidom Uršiča.
V drugem polčasu je Ilirija bolj v premoči kakor Primorje, zlasti po drugem golu, ki ga zabije Erman v 21. minuti po lepi kombinaciji Slamič-Builjević-Čebohin-Erman. Eno kakor drugo moštvo pusti neizrabljenih nekaj prav lepih in ugodnih situacij. Nesporazumljenje primorjanske obrambe spretno izrabi Šiška in zabije v 24. minuti gol za Ilirijo, ki začne nato izredno pritiskati ter nekaj časa naravnost blokira vrata Primorja. V 35. minuti se nudi Ermanu, ki je prišel sam pred ilirijanski gol, prilika zvišati score na 3:1. Toda žogo zastrelja poleg gola. Primorje hoče držati rezultat in nekako sramežljivo zavlačuje tekmo. Rezultat se do konca ne menja.
Razmerje kornerjev 6:4 za Primorje.
Sodil je g. Bošković, ki je prišel iz Zagreba mesto prvotno napovedanega g. Fabrisa. Spregledal je po en hands Primorja in Ilirije v kazenskem prostoru, pa tudi glede foulov je napravil nekaj napak.
Ovacije in demonstracije
Kdo bi se čudil, da so navdušeni pristaši Primorja, ko je sodnik tekmo odžvižgal, navalili na igrišče in svoje junake odnesli na ramenih? Razvila se je improvizirana povorka, ki je med neprestanim vzklikanjem pospremila igralce Primorja skozi Tivoli in po Aleksandrovi cesti v mesto. V Šeleburgovi ulici so trčili na velike skupine pristašev Ilirije, ki so seveda vzklikali svojemu klubu. Do resnejših spopadov pa kljub velikemu hrušču in trušču ni prišlo in policija ni imela povoda intervenirati.
Bilo pa bi mnogo bolj v sportnem duhu, ako bi se klicem »Živelo Primorje!« in »Živela Ilirija!« ne družili tudi klici »Doli Primorje!« in »Doli Ilirija!« Uverjeni smo, da klubi sami ne odobravajo takega fanatizma, ki sportu samo škoduje.
T. Zobec
