Boris Škraban

Zadnje dogajanje okrog uglednega nogometnega kluba iz Ljubljane bi lahko povzeli z natančno istimi besedami velikega antičnega misleca Grunfa in kot je tudi naslov tega komentarja. Potem ko je bilo že v samem začetku decembra lani jasno, da isti ljudje, ki so voz porinili globoko v blato, le-tega iz njega ne bodo izvlekli, igralci pa so raje izvolili njim znane “nategovalce obljub” kot tiste, ki obljub sploh ne dajejo, je zadnje dneve modus vivendi in modus operandi uprave zgolj in samo še iskanje načina, kako se častno izvleči iz hude zadrege, v katero pa se je, roko na srce, pahnila sama. In to že pred davnimi leti. Da bo zadeva še bolj zapletena, se je reševanju pridružila še MNZ Ljubljana oziroma njen predsednik Simič. Kako je to, ko se upravljanja kluba lotijo upokojenci (takšne in drugačne sorte) skupaj v navezi s pravniki, pa si lahko ogledate še najbolj nazorno prav na primeru … Olimpije.

Vse akrobacije, vsa pogajanja ob prehodu v to in ono ligo, vsa igračkanja s prepisi in predpisi … so le še obupan način iskanja častnega umika pred očitkom o zafuranju vseh zafuranj.

Pot od Poncija do Pilata se torej po vseh teh zaman izgubljenih letih zaokrožuje natanko tam, kjer se ne bi smela. In sicer, spet pri nekomu drugemu kot pri Olimpiji. Kar je sicer že znana, stokrat ponovljena zgodba, saj je vodilnim v Olimpiji kriv vedno nekdo drug in mora tudi zadeve zato vedno znova reševati nekdo drug. Mesto, država, gospodarstvo, Zveza. Toda reševanja nasledstva SCT Olimpije se ni šlampasto lotil nekdo drug, prav tako se ni šlampasto lotil ustanavljanja NŠD Olimpija nekdo drug in tudi pogodbe s Schollmayerji ni šlampasto pregledal in podpisal nekdo drug … kot ravno isti ljudje, ki danes dajejo vtis vnetih reševalcev krize. Ki je, mimogrede, niti ne bi bilo, če njih ne bi bilo. Vse akrobacije, vsa pogajanja ob prehodu v to in ono ligo, vsa igračkanja s prepisi in predpisi … so le še obupan način iskanja častnega umika pred očitkom o “zafuranju vseh zafuranj”, pravzaprav kar o “materi vseh zafuranj”. Zadnji salto mortale, preskok s konsenzom v nižjo ligo od tiste, ki jo zahteva dejstvo, da gre za nov klub, je spet eno samo izmikanje. Pred resnico. Začetek je začetek je začetek.

Spoštovani gospodje predsednik, upravni odborniki, nadzorni odborniki, disciplinski komisarji in direktor!

Po vašem “dolgoletnem predanem delu in velikem odrekanju” vam je zdaj ostala samo še famozna blagovna znamka Olimpije. Težava nastane, ko upokojenci in pravniki začnejo interpretirati pomen blagovne znamke. Prvi jo enačijo s spomini na svojo udeležbo, drugi s predpisi, v katerih ponavadi iščejo luknje. Ne, blagovne znamke se ne da preprosto interpretirati. Če jo že moramo, potem lahko rečemo z neko gotovostjo edino to, da mora imeti blagovna znamka objektiven pomen, v primeru Olimpije pa ima le še subjektivnega. Namreč, objektiven pomen ima blagovna znamka, ko dobimo tisto mero kakovosti, ki jo od nje pričakujemo. Naprimer da pod blagovno znamko mercedez prejmemo udoben in zanesljiv avto, ki ga uporablja še nekaj generacij. Da je pomen Olimpijine blagovne znamke trenutno subjektiven, pa je prisoditi dejstvu, da nam že dolga leta ponujate pod imenom blagovne znamke mercedez nekaj, kar vsekakor sodi v razred razsutih yugotov, katrc in fičkotov. Ki si domišljajo, da so mercedezi in nas prepričujete, naj si tudi ostali tako domišljamo. In seveda, da naj vas tretirajo rangu blagovne znamke mercedez primerno! Blagovna znamka zagotavlja kakovost. Kakšno “kakovost” zagotavljate vi, je zdaj že vsem lepo razvidno.

Preostalo vam je le še, da plešete indijanski ples dežja in prosite za pomoč ali vsaj usmiljenje bogove zidarjev, ledenjakov, ključavnic in zemljaričev ter zvezd danic in rožice ivančice.

Kaj si v resnici mislijo drugi o vas in o vašem delu, so vam povedali – resda nekateri zelo potiho, a vendar še kako jasno in razločno – že vsi po vrsti, začenši od Mestne občine Ljubljana, Nogometne zveze Slovenije, obiskovalcev Bežigrada (ki jih pravzaprav niti ni – to je pač najglasnejši izraz mnenja, ki obstaja!) preko vseh tistih neštetih ponižanih in razžaljenih, ki so kadarkoli v togoti, srdu ali žalosti zaradi vas zapustili ta klub, predvsem pa vam je, na koncu, o vašem delu vse, kar je treba, povedalo gospodarstvo, ki vam je zelo nedvoumno dalo na znanje, kaj si misli o sodelovanju z vami. Preostalo vam je le še, da plešete indijanski ples dežja in prosite za pomoč ali vsaj usmiljenje bogove zidarjev, ledenjakov, ključavnic in zemljaričev ter zvezd danic in rožice ivančice. Jelen Rudolf pa vam je že sporočil, da tačas ne nosi milijonskih darov, pa če se božiček na glavo postavi. Razen (pa prav) zares zelo pridnim otrokom. In seveda vam je preostala “blagovna znamka”, da še naprej z njo opletate kot da vam v resnici nekaj pomeni.

Največja vrednost tega kluba niste ne vi, ne ta “vaš” štadion, ne ta “vaša” Jama in ne ta “vaša” blagovna znamka. Največji kapital tega kluba so ljudje. Nekoč so bili to funkcionarji, igralci in trenerji, ki so ponesli dobro ime Olimpija tudi izven naših meja, danes pa so to starši, njihovi otroci in njihovi trenerji, ki dosegajo – če primerjamo njihove pogoje s pogoji vrstnikov iz drugih držav (pa z drugimi upravami!) – naravnost fenomenalne rezultate. Ampak ne zaradi vašega dela in ne zaradi neke blagovne znamke, pač pa zaradi svojega dela, dela svojih otrok in dela njihovih trenerjev. In zaradi tistih nekaj navijačev. Kar jih je še ostalo. Ki jim (še) ni žal strastno “slediti svojim sanjam” za vsako ceno. Največja vrednost tega kluba je tisto, česar se vi še niste “dotaknili”. Ne tako ne drugače. Hvalabogu, da je tako.

Pred 50 leti so odborniki na približno vaših mestih, pa v predhodniku tega kluba, premogli toliko človeškega odnosa, ponosa, intelekta, poštenja in dostojanstva in priznali, da društvo ne izpolnjuje več svojega namena. In še nekaj zelo pomembnega – nekaj, kar je najbrž vsem nam najtežje storiti. Priznali so si, da sami več ne izpolnjujejo svojega namena. Odločili so se za časten umik raje kot pa za nečasten poraz. V kolikor ima vaše obupano brcanje naokoli le to funkcijo, da si olajšate vest, potem vedite, da vam tega zaradi nas ni treba počenjati. Dovolj ste že storili. Najbolje bi bilo, če sicer sploh ne bi začeli. A zdaj je, kar je.

Prosimo vas, takole na kolenih: nehajte že. Nehajte reševati ta klub, nehajte reševati te navijače, te trenerje, te starše in te igralce. Jamo, blagovno znamko, usodo ljubljanskega nogometa, svet in domovino. Vaše reševanje je … kot bi požar gasil z bencinom … kot bi utopljencu vlival vode v usta … kot bi si z drekom rit brisal. Skratka, nehajte. Ne izmikajte se več neizbežnemu, ker voz z vsako novo potezo potiskate vse globlje in globlje. Častno se umaknite, dokler je čas. S to potezo boste poželi več navdušenega odobravanja kot z vsem mišmašem zadnjih let in naredili več koristi nogometnemu klubu kot kadarkoli dosedaj. V imenu navijačev in ljubiteljev kluba vam zagotavljamo, da boste s svojim vedno predanim delom, trudom in odrekanjem večno ostali v našem spominu in kadarkoli boste prišli za Bežigrad, boste vselej primerno gostoljubno dočakani. Najmanj s pozdravom in kavico.

Izvirnik komentarja je bil obljavljen na nkolimpija.com v začetku leta 2005. Objavljamo ga v celoti in brez kakršnihkoli posegov.

Avtor komentarja je eden in edini Broj Jedan

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.