Ta hip se večina nogometnih navdušencev sprašuje ali bo Ronaldo nadaljeval kariero v Juventusu, kdo bo v finalu stresel koga, kje je bila letos forma Kyliana Mbappeja? Seveda tudi sam spremljam letošnje Evropsko prvenstvo v nogometu. Tako, kot vsako do sedaj od leta 1988 dalje. Kljub temu mi je ta hip bolj pomembno, veliko bolj pomembno dogajanje v domačem klubu.
Prijateljske tekme, prestopi, obeti in pričakovanja za novo sezono. Vrvež glede postave pred prvo evropsko tekmo, sploh pri Olimpiji, ko vsako leto začnemo znova. Kakšni bodo dresi v novi sezoni? Kako se bo odrezal trener Savo, bo Tomke spet kraljeval na sredini, kdo bo prvi golman ekipe, bo kateri od mlade garde stopil korak naprej in naredil, oziroma delal razliko?
Dogajanje okoli Olimpije sem vselej razumel in dojemal kot skorajda intimno. Mainstream mi ni nikoli dogajal. Preveč hrupa, luči, bleščanja in blefa.
Medtem, ko letošnje evropsko prvenstvo mestoma navdušuje, mestoma je nevarno blizu vodam reality showa, o katerem je pisal kolega Zupan, je dogajanje pri svetem klubu daleč stran od pozornosti ljudi. Njihov fokus se od evropskega prvenstva počasi usmerja na Tour in basket, nato pa bo nemara znova kakšna nova, denimo teniška zgodba, ki bo navdušila staro in mlado.
In tako mi je v resnici všeč.
Dogajanje okoli Olimpije sem vselej razumel in dojemal kot skorajda intimno. Mainstream mi ni nikoli dogajal. Preveč hrupa, luči, bleščanja in blefa. In seveda denarja, ki vedno znova ukrade dušo in značaj. Tu in tam me je celo strah, da bi se zadeve pri zeleno-belih uredile in da bi postali zgleden, urejen klub. Všeč sta mi kaos in nestanovitnost. Všeč negotovost, amaterski streli v prazno, poteze, ki jezijo ter občasni prebliski, ki jemljejo sapo in te pripravijo do primarnih odzivov.
V takšnem okolju se namreč rojevajo neponovljiva, svojstvena, včasih resda tudi povsem nepotrebna poglavja in zgodbe tako kluba, kot posameznih igralcev. Olimpija je živo pisan mozaik usod ljudi in dogodkov, ki domala vsako leto ponudi material za debate, tudi kakšno filmsko zgodbo in trajen spomin. Ter držanje za glavo in včasih dvom o zdravem razumu. Pri zmajih se namreč zdi, da se na napakah pač ne uči. Da, videti je, da se posameznih, tudi osnovnih nogometnih korakov, učimo vsako leto znova.
Pred časom smo se fantje iz Enotnosti dogovorili, da bomo pisali o slovenskem nogometu, oziroma o Olimpiji kot o subkulturi. Medtem, ko sem razmišljal, kako naj se lotim tokratne kolumne, se je, daleč od obče pozornosti, zgodil podpis med zmaji in Mustafo Nukićem. In moja naloga se je v trenutku na moč poenostavila.
Novi član namreč pooseblja tisto kar pri slovenski nogometni ligi tako zelo cenim. Igralce, garače, borce, zaljubljence v nogometno igro, ki že leta, iz tedna v teden brezkompromisno trenirajo, nastavljajo vezi in sklepe ostrim kopačkam nasprotnikov, okušajo travo domačih stadionov, doživljajo vzpone, padce, drame, natege menedžerjev, egotripe trenerjev in športnih direktorjev ter redke trenutke veselja.
Igrajo nogomet, ker jim je to način in dodana vrednost v življenju. Kljub temu, da verjetno nikoli ne bodo podpisali za velik tuj klub. Tudi srednje velik najbrž ne. In da plače zamujajo. Da ne bodo nikoli vpoklicani v reprezentanco in da bodo s svojimi klubi zelo verjetno izpadli v prvih predkrogih evropskega tekmovanja, če bodo do tja sploh prišli. Njihova imena ne bodo krasila serij dresov za navijače in zelo verjetno se jih čez pet let po koncu njihove kariere nihče več ne bo spomnil. No, skoraj nihče. Tukaj smo ljudje, ki našo prvo ligo spremljamo z mikroskopsko natančnostjo.
Ljudje, ki vemo, kdo je Mustafa Nukić.
Mustafa je nogomet začel igrati pri NK Svoboda. V Slovenijo je prišel kot begunec, tu se je ustalil, ustvaril družino in diplomiral iz ekonomije. Njegova nogometna kariera do pred nekaj leti ni obetala. Igranje v nižjeligaških klubih, tudi v Avstriji, vmes je bil pol leta celo brez kluba, hodil je v službo. Nogomet je igral za zabavo, iz ljubezni. A predano.
Zdi se, da mu je pristno življenje nogometnega gladiatorja in ščepec sreče, pri tridesetih prineslo priložnost.
Ko se je pridružil Bravu, se je začel njegov nogometni preporod. Trener Dejan Grabić je v njem očitno videl in tudi razpihal potencial “uličnega“ nogometaša. V letošnji sezoni je Mustafa postal najboljši podajalec lige in na koncu nje podpisal je za zeleno bele. Zdi se, da mu je pristno življenje nogometnega gladiatorja in ščepec sreče, pri tridesetih prineslo priložnost. Zanj si morda celo želim, da bi bila Olimpija urejen in zgleden klub. Predvsem zato, da bi se uspel dokazati in se na “stara leta“ prodati v katero izmed lig, ki bi poskrbele za življenje v nogometnem pokoju. Čeprav kolikor vem, Mustafa glede tega ostaja realen in stvaren.
Želim si zato, da bi njegovo zgodbo spoznalo in resnično doživelo čim več ljudi. Doživelo v globino, kajti tako bi nemara dojeli in razumeli značaj slovenske nogometne lige ter podobne zgodbe sto in sto nogometašev, ki so igrali in se dokazovali pred očmi predvsem zanesenjaške javnosti. Zgodbe posameznikov kot so Matej Vidović, Gjergji Dema, Dušan Kosić, Janez Žlak, Milan Zaviršek, Vlado Milošević, Bodgan Črnko, Marko Gruškovnjak, Matjaž Cvikl, Marijan Bakula, Marinko Šarkezi, Roland Njume Ntoko in mnoge druge.
Mustafi pred začetkom sezone želim čim manj poškodb in čim daljšo evropsko sezono. Želim mu čim manj nestanovitnega zeleno-belega vsakdana, poškodb in pa še kakšno podajo več, kot v minuli sezoni. Kdo ve, morda se ujameta z Vombijem in ustvarita navezo, o kateri bodo govorile nove navijaške pesmi in vzkliki. Želim mu, da ohrani predrznost in robatost, a tudi prefinjenost, ki jo je pridobil z leti igranja na igriščih, ki prej omogočajo trajne poškodbe, kot kakšno spektakularno potezo. Da se z ostrino subkulture prebije v mainstream, ampak zgolj zato, da za trenutek ali dva jebe mater nogometnim baletkam, petičnežem in šminkerjem. Tako na, kot ob igriščih.
Želim mu seveda tudi, da bi odločil derbi, osvojil prvenstvo in pokal. Jebi ga, Mustafa, neka pričakovanja in apetite vendarle imamo. Nestanovitnosti in kaosu navkljub.
