(*prosti prevod: jebene stranke)
Valjal?! Seveda sem se valjal. Model, v svojih vrstah smo imeli sedem novincev, če se ne motim. Sedem! Ja, to je lahko tudi pravljično število, ampak v primeru Olimpije je s temi pravljičnimi zadevami tako, da praviloma ne veljajo. Oziroma, da smo navijači zeleno-belih vajeni bolj dram, tudi tragedij in tragikomedij, kot pravljic. Ampak tokrat se je izšlo. Jebemu mast, Bošti, še Nejca ni bilo na golu. Nejca, kapetana in edine stalnice članske ekipe v zadnjih letih. Edinega, ki smo ga od članov Olimpije lahko povabili na radio, ker je imel karizmo, znal je kaj povedat in ljudje so vsaj približno vedeli, kam ga dat.
Ko sem med tekmo gledal postavi obeh ekip, sem si pri sebi rekel, pizda, a je to tekma dveh tujih ekip, ki se zaradi dane epidemiološke situacije igra na nevtral-nem terenu? Saj od naših ne poznam praktično nikogar! Prvih 15 minut sem potreboval, da sem na transfermarktu preveril kdo za vraga so Caimacov, Bagarić, Blagaić, Lyaskov, Bosić, Frelih … Okej, za Freliha bi nemara moral vedeti kdo je, ampak ob množici vseh teh novincev mi najbrž ne gre zameriti.
Ja resno, samo pri Olimpiji smo lahko takšni debili, da gremo prvo tekmo evropske sezone igrat s praktično novo ekipo. S trenerjem, ki je, ne pozabimo, v naše vrste tudi uletel pred vsega nekaj meseci. Z nekaterimi igralci, ki so bili bodisi poškodovani, so povratniki ali pa so se Olimpiji pridružili v zadnjem letu. Z vsem spoštovanjem do njih seveda. Ampak tako ti, kot jaz veva, da se vsaka resna ekipa gradi in sestavlja nekaj časa. Da igralci potrebujejo zaslombo v koli-kor toliko stabilnem in normalnem klubu. Kar pa Olimpija zadnjih nekaj let zagotovo ni.
Ja, samo Olimpija je zmožna iti takole na juriš na prvo evropsko tekmo. Dejstvo je, da bi jih lahko tudi konkretno kasirali in se poslovili že v prvem krogu. In zelo vesel sem, da temu ni bilo tako. Sam sem namreč izrazit fen tega uvodnega dela v novo nogometno sezono. Tudi in predvsem zaradi začetka evropskih tekmovanj. Sam veš, da tripam na najbolj bizarne evropske klube in da precej časa preživim ob preučevanju parov prvih predkrogov ter raziskovanju največjih nogometnih bizark. Na primer na katerih stadionih igrajo klubi kot so Suduva, Fola Esch, Drita, Sheriff Tiraspol, Ararat, Floriana, Coleraine … Kakšna je njihova zgodovina, kdo je trener, njihove različne statistike, kariere igralcev, vrednost … Bolj ko se zadeva oži in kvalifikacije krčijo, manj me tovrstno tekmovanje zanima. Za finale lige prvakov bi mi težko bilo bolj vseeno.
Pri njih začutim resnični karakter svete igre, brez odvečne marketinško–menedžersko–sponzorske navlake. Ta značaj usodno zaznamuje bitka za preživetje. Igralci tam grizejo travo in se iz tedna v teden borijo za nov dan. Tako na igrišču, kot zunaj njega.
Ko razmišljam, zakaj je temu tako, vidim dva mogoča odgovora. Eden je zagotovo ta, da underdog klubi zame predstavljajo samo srž nogometa. Pri njih začutim resnični karakter svete igre, brez odvečne marketinško–menedžersko–sponzorske navlake. Ta značaj usodno zaznamuje bitka za preživetje. Igralci tam grizejo travo in se iz tedna v teden borijo za nov dan. Tako na igrišču, kot zunaj njega. Nekateri to počnejo celo ob rednih službah. Morda so tehnično omejeni, a to nadomeščajo s srcem, borbenostjo in nepopustljivostjo. In to je tisto, kar rad vidim na igrišču. Fiziko pred finesami. Garanje pred tehniko. Fajt pred glumo.
Drugi mogoči odgovor je, da v tej kategoriji zagotovo vidim tudi Olimpijo. Zeleno-beli smo, govorim za mednarodno okolje, doma je Olimpija brez vsakega dvoma institucija, underdogi. To je dejstvo. Smo člani ‘elitne’ skupine ekip, ki kolobarijo v predkrogih in tam iščejo svoj trenutek, da zažarijo, opozorijo nase in pomahajo ostalemu, precej razvitejšemu, a tudi fejk nogometnemu svetu. V smislu, tukaj smo, mi tudi brcamo in nekaj štejemo.
Moj naj spomin z zeleno-belimi iz tega obdobja je zagotovo Milan, tam smo bili blizu katastrofe, a kakšno presenečenje je to bilo. Olimpija na San Siru proti zvezdniški zasedbi, neponovljiva znanstvena fantastika. In povratna v dežju. Pa leto 1995, ko smo preko Apollona (dol smo na stadionu AEK-ja izgubili 1:0, doma zmagali 3:1) napredovali v naslednji krog. Okej, potem je uletela Roda in nam dala lekcijo, ampak Apollon, najprej gostovanje v Atenah in nato preobrat ter norenje na tribuni svetega štadiona in kasneje v mestu.
In seveda Liverpool in 1:1 za Bežigradom. Na tej tekmi smo bili skupaj, a se spomniš? Kako se nam je mešalo, kot je Tonči zabil za 1:0. In to na novinarski tribuni, kjer to morda ni bilo najbolj primerno. Ko sva ravno pri Liverpoolu in Premier League, model, kako lahko navijaš za Gunnerse? To mi ne bo nikoli jasno. Jebo te Bergkamp, maneken. Vsaj Andresa Limparja, Paula Mersona ali pa nemara pomorščaka Davida bi lahko navedel kot razlog, zakaj trzaš na te razvajene baletke.
In ko smo že mislili, da smo videli vse, uleti letošnje leto in nadaljevanje zeleno-bele drame. S sedmimi novinci. Tukaj je Olimpiji treba priznati, da zna celo v kategoriji underdogov postaviti nove standarde. In se nekako izvleči. No, vsaj do naslednjega kroga. Resnično upam, tako kot vsako leto, da se bo zgodba letos nadaljevala in da bo trajala kakšen krog več, kot sicer. Hej, morda se zgodi celo skupinski del in z njim dobimo hrbtenico nove ekipe, ki bo skupaj dlje časa in bo j*bala mater ekipam v domačem prvenstvu ter bo bila resen nasprotnik tujim ekipam v novih evropskih sezonah. Tudi to si želim vsako leto. Ampak zakaj ne bi Fink, Frelih, Elšnik, Ostrc postali novi Pejkovići, Filekovići, Kitići, Pokorni ali morda celo svetinje kot so Vrabci, Varvodići, Šeprarovići, Pateti, Čehi, Englaroti, Aćimovići, Kosići … ?!
Žal poznam tudi odgovor na to vprašanje. V tem trenutku bi to bil preveč pravljični scenarij. Navijači Olimpije pa smo pač veliko bolj kot pravljic vajeni dram, tragedij in tragikomedij.
