Žiga X Gombač

Našla sva ga v kafiču. Zakajenem, prastarem kafiču. Takšnem klasičnem Jugo kafiču, kot so bile nekdaj pri nas Mercatorjeve beznice. Našla sva ga v predmestju Beograda, streljaj stran od legendarnih Banjic, stadiona NK Rad. Postaran in osivel je s kolegi ob prvi jutranji kavici in šilcu žganega zatopljeno klepetal o nogometu. Od upokojenega nogometnega sodnika bi težko pričakoval kaj drugega. K mizi sva pristopila tako, kot velevajo ulična pravila. Vsak sva se postavila na eno stran mize, tako da sva imela pod kontrolo vse štiri za mizo sedeče možakarje. Hkrati pa bi si lahko z drobnim premikom, oziroma korakom, pokrila hrbta, če bi bilo treba. Vnaprej sva imela določeno pot umika.

“Sudija Avramović?” je vprašal prvi.

“Da”? je odgovoril.

“Tole vam še pripada za sojenje na tekmi Vardar : Olimpija v Skopju, 6. avgusta 1989.“

“Tisto, pred 30. leti.“

Od vsakega je prejel pošteno okoli ušes. Z dlanjo, ne premočno, a  vzgojno. Razlika v letih je bila med nami prevelika, da bi šla na polno. Ostati sva morala vsaj približno fer. Ostali trije možakarji so bili preveč presenečeni, da bi odreagirali, midva pa tudi nisva počakala, da bi kdo postal preveč pogumen ali razposajen. Mirno in nadzorovano sva se umaknila in z zadoščenjem izginila na ulicah velemesta.

Tekma, ki je vzela nedolžnost in pustila brazgotino. Globoko brazgotino.

Zgornji dogodek se v resnici seveda ni zgodil. Gre za popolnoma izmišljeno zgodbo, ki pa bi se prav res lahko zgodila, čeprav je od omenjene tekme minilo več kot 30 let. A za nekatere navijače Olimpije, kot sem sam, je bila to prelomna, tudi usodna tekma. Tekma, ki je, vsaj zame, pomenila konec romantičnega dojemanja nogometa. Tekma, ki je vzela nedolžnost in pustila brazgotino. Globoko brazgotino. Tekma, ki še danes pogreje in zaradi katere bi se marsikateri navijač Olimpije usedel v avto, se podal v Beograd in sodniku, ki je tedaj več kot očitno oškodoval Olimpijo, navil ušesa. Govorimo o tekmi drugega kroga prve nogometne jugoslovanske lige, sezona 1989/90, ko se je Olimpija po prepričljivi domači zmagi proti Vojvodini z 2:0 (hvala Opta Žabarju za ta in za vse ostale podatke), odpravila na gostovanje v Skopje in sicer k ekipi, ki je ob koncu te sezone izpadla v drugo zvezno nogometno ligo, Olimpija pa je prvenstvo končala kot osmouvrščena. Na tekmi, ki se je pred 3000 gledalci igrala na starem mestnem stadionu, je prišlo do več kot očitne sodniške kraje glavnega sodnika, ki je zmajem razveljavil regularen gol (stranski sodnik ob tem ni dvignil zastavice) in samovoljno podaljšal tekmo, dokler nogometaši Vardarja niso izenačili na 3:3. Zmagovalca, domače moštvo, so dale enajstmetrovke. Končni rezultat je bil 8:7.

Sam ne bom nikoli pozabil, kako prizadeto sem se počutil ob spremljanju te tekme. Natanko kot takrat, ko me je zavrnila prva simpatija. In kot takrat, ko sem izpadel iz šolske košarkarske ekipe. Do solz je šlo.

Delo, 7.8.1989

Bil je vroč poletni večer in tisti dan smo se vrnili iz morja. Prvo tekmo z Bežigradom sem zamudil, te nisem smel niti slučajno. Televizijskega prenosa seveda ni bilo, računalniki z internetom so se pojavil čez slabo desetletje, vse kar smo imeli kot navijači sveže pečenega prvoligaša, so bili radijski prenosi z legendarnim Alešem Varogo. Njegov glas je izpolnjeval nedeljske popoldneve, ki smo jih preživeli prilepljeni na zvočnike. Tudi če je bil naslednji dan test iz matematike, tudi če bi morali pospravljati stanovanje ali pomiti posodo, tudi če so prišli obiski, tudi če si moral na družinski rojstni dan in tudi, če smo bili v gledališču. Kot radijcu mi je tudi danes jasno, da boljšega radijskega reporterja nismo imeli ne prej, ne potem. Njegov glas je bil tako živ, barvit in zgovoren, da si se kot poslušalec počutil, da si na tekmi, kjer v živo vidiš in spremljaš vsako potezo, situacijo, akcijo in dogodek. Izjave, kot so “v višini kazenskega prostora“, “gol-avt“ ter lucidno branje priimkov nogometašev iz celotnega ozemlja nekdanje skupne države, toplo odmevajo še danes.

Njegov glas se je na koncu tekme proti Vardarju tresel. Čeprav tega ni neposredno pokazal ali povedal, je z glasom jasno razodeval kaj se je zgodilo.

Dinko Vrabac je imel pregled nad igro kot Michael Laudrup, Jani Pate je streljal kot Ronald Koeman, Gordan Mohor je branil kot Rinat Dasajev.

Da se je končalo neko lepo in tudi brezskrbno obdobje, ko smo domači klub na poti iz nižjih lig, spremljali in tudi spremili v prvo ligo. Ko smo se mulci, z nekaterimi smo kolegi še danes, spoznavali na kultnem Bežigradu in se spraševali ali nam bo uspelo ali ne. Ko smo verjeli, da je mogoče zmage dosegati zgolj tako, da na igrišču pustiš srce in grizeš travo. Ko smo domače nogometaše dojemali kot največje zvezdnike tega sveta in jih brez kančka dvoma postavljali ob bok velikanom svetovnega nogometa. Tiste, ki smo jih tedaj poznali iz sličic Euro 88. Dinko Vrabac je imel pregled nad igro kot Michael Laudrup, Jani Pate je streljal kot Ronald Koeman, Gordan Mohor je branil kot Rinat Dasajev.

Tekma v Skopju je bil reality check, ki sem ga težko prenesel. Kot mladi navijač iz Novih Jarš sem ob koncu tekme, poleg iskanja odgovora na vprašanja kako je to mogoče, ali bo pravici zadoščeno ali sodniki niso pošteni in fer, iskal izgovor, kako očetu razložiti uničenje njegove prenosne radijske postaje z in-ear slušalkami vred. Kar je bila tedaj precejšnja redkost, uvožena iz Trsta. Slednja je na vso moč poletela v steno in se nepopravljivo raztreščila.

Tako iz sebe nisem bil nikoli več. Čeprav je bilo vsa ta leta kar nekaj priložnosti za to. Spominjam se, denimo tekme proti Gorici, ko smo zaradi neprijavljenega igralca kasneje izgubili prvenstvo. To tekmo sem kot predstavnik kluba celo doživel v živo. Spomnim se zadnje tekme Olimpije v prvi ligi leta 2005, ko smo po tekmi v Celju, za katerega je tedaj igral celo Cime, medtem ko je bil njegov brat Kristjan rezervni vratar pri Olimpiji, pristali v peti ligi. Spominjam se skoraj vseh golov Pekićev, malih Zahotov, Tavaresov, Barnabasov, Poznićev in ostalih vijoličnih igralcev, ki so nam jemali mero doma in v gosteh. Pa evropskih tekem, ko smo bili blizu presenečenjem, tudi senzacijam. A se ni izšlo. Espanyol, Eintracht, Austria. Sploh Austria, ko se je Ljubljani prikazovala nogometna renesansa in bi prijatelju, legendi zeleno belih Duletu Kosiću, iz srca privoščil odmevnejši mednarodni rezultat.

Zdi se, da zeleno bela barka stalno pluje po razburkanih morjih in viharjih. Tudi takšnih, ki jih velikokrat ustvari kar sama.

Vmes, med temi dogodki, se Olimpiji redno dogajajo spodrsljaji vseh vrst in oblik. Lastniški, trenerski, tudi igralski. Zdi se, da zeleno bela barka stalno pluje po razburkanih morjih in viharjih. Tudi takšnih, ki jih velikokrat ustvari kar sama. In tako konstantno preizkuša potrpljenje ter vdanost svojih navijačev. Tudi v letošnjem letu ni bilo čisto nič drugače. Izgubljeno prvenstvo, nepotreben remont ekipe, vnovično iskanje identitete in negotova prihodnost. A nekateri smo kljub temu še vedno tu. Vztrajamo ob eni redkih konstant v naših življenjih. Polni vzponov in padcev ter sladko grenkih spoznanj. Seveda nam je jasno, da gre za najbolj nepomembno stvar na svetu, a vseeno si ne moremo pomagati, da ob koncu tedna, ko se igra redni krog, tudi po vseh teh letih ne bi vznemirjeno pogledali, s kom ter kdaj in kje igramo.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.