Besede, ki ostanejo za človekom, ko odide, razkrivajo njegovo veličino. (Neznan avtor)
Zapis o Suljotu, o mojem najljubšem trenerju Olimpije in tudi sicer
Pisala se je 78. minuta, stali smo na, mislim da edinole takrat nabito polni »press« tribuni legendarnega bežigrajskega štadiona in mali Michael Owen je po velemojstrski podaji norveškega reprezentanta Johna Arneja Riiseja – na ta dan je imel rojstni dan – zabil izenačujoč gol Liverpoola na, vsaj zame, ponarodeli tekmi prvega kroga pokala UEFA Olimpija : Liverpool.
Oseba poleg mene je z neverjetno jezo in silo ob tla vrgla svojo plastenko vode. Ta se je v presenetljivo velikem loku odbila preko ograje in pristala nedaleč stran od klopi z domačimi igralci. K sreči tega ni opazil nihče, kajti Suljota bi zagotovo nemudoma vrgli iz štadiona. Tako kot so ga nekaj minut prej, zaradi ugovarjanja sodniku – če se ne motim, ga je ob nekaj ostrih besedah tudi prijel za nadlaket – odstranili z igrišča. Začudil sem se od kod vendar ta bes in jeza, ko pa je zvezdniški Liverpool proti nekoliko manj zvezdniški Olimpiji komajda izenačil. Spraševal raje nisem nič, kajti legendarni, pronicljivi, inteligentni, zviti in meni z naskokom najljubši trener vseh časov, trener zeleno-belih, Suad Beširević, je k ograji poklical svojega pomočnika in mu v zgolj enem stavku pojasnil strategijo, ki se je ekipa mora držati do konca tekme. Od takrat je minilo 18 let, a kljub temu se natančno spomnim besed, ki jih je uporabil. Ob tem ni bila uporabljena niti ena kletvica ali kakšna druga žalitev.
In tudi če bi bila, komu v resnici mar?
Preklinjal, kričal in zmerjal bi nedvomno vsakdo izmed nas. Okoliščine so bile namreč epsko nevsakdanje in edinstvene. Olimpija je vodila z 1:0, Liverpool je bil zrel za poraz. Bil je tik na tem, da jih dobi po naduti angleški pički. Pred nabito polnim stadionom se mu je uspešno jebalo vse po spisku. Zmaji so jim iz minute v minuto in z razgaljenim srcem kazali, kako se boriti za svoj klub. Kako se zoperstaviti velikim, tudi največjim v Evropi. Ne pozabimo, Liverpool je v naslednji sezoni v Istanbulu, v spektakularni tekmi proti Milanu, po zaostanku s 3:0, osvojil Evropo.
Ja, zeleno beli so se borili za vsak centimeter svojega igrišča. To so počeli tudi za ceno svojih glav – dragi Enes, te tvoje poteze ne bom nikoli pozabil – in svojih gležnjev. Olimpija je po komaj 30 minutah ostala brez svoje najčvrstejše obrambne linije, Suljo je moral že v prvem polčasu opraviti vse tri menjave. Ampak to jih ni ustavilo. Fantje so prikazali eno najboljših predstav Olimpije kadarkoli za Bežigradom. V času največjega naleta Liverpoola je grande Tonči zabil za 1:0. Čas se je ustavil, v zrak je letelo vse živo.
Objem Boštija na tribuni je bil tako močan, da je skoraj počilo rebro. Brez izrečene besede nama je bilo jasno, da sva priči nepozabni in veličastni nogometni predstavi. Da je igra Suljotovih varovancev skorajda popolna. Seveda ne v tehničnem smislu, temveč v tistih prvinah, ki resnično štejejo. V tistih, ki se jih ne da naučiti ali kupiti. Bodisi jih imaš ali ne, oziroma misliš, da jih nimaš in jih nekdo poišče in najde, tudi globoko v tebi, če je treba. Jih zagrabi, kot bi te zagrabil za čreva, jih iztrga in vrže na tla, pred teboj. Nato si v njih obriše čevlje in reče – pezde, zdaj bova začela znova. In začneta znova.
Ampak vredno bo poizkusiti, vredno se bo predati ter brez vprašanj in ugovorov slediti človeku, ki to zahteva od tebe.
Brez vprašanj in na glavo skočiš v objem svojega odrešitelja. Čeprav veš, da bo bolelo, da bodo na poti preseganja meja sledile rane in brazgotine. In da boš imel za uresničitev na voljo le nekaj trenutkov in priložnosti. In da se to povsem mogoče to tudi ne bo zgodilo. Ampak vredno bo poizkusiti, vredno se bo predati ter brez vprašanj in ugovorov slediti človeku, ki to zahteva od tebe. Človeku, za katerega veš, da je pot do nogometnega pekla in nazaj prehodil nekajkrat in da jo pozna, tako kot pozna tvoje potenciale in vsekakor tudi vse tvoje šibkosti, ki stojijo na poti. Za človeka, ki mu zaradi tega – zaupaš.
Suljo je takrat, po izenačenju Redsov, svojemu pomočniku rekel: »Če dobimo še en gol je bilo vse zaman.«
V hipu sem dojel sem, da ta stavek premore neslutene globine. Da je nedvomno tisočkrat bolj učinkovit kot vse kletvice in bleferski motivacijski bulšit tega sveta. Kljub tisočerim zvokom, ki so tisti trenutek parali ozračje na tribunah in na igrišču je bilo jasno, da je to stavek, ki povzema ne zgolj vse njihove priprave na to tekmo. Na tekmo njihovih življenj, na tekmo, za katero so trenirali, odkar so se prvič dotaknili nogometne žoge. Da, to je bil stavek, ki je povzemal in razgalil njihove kariere do tistega trenutka. In to ne zgolj kariere igralcev, ampak tudi in predvsem trenerja, ki ga je izrekel. Tisti hip ga ni zanimalo, kolikšna je premija za zmago, kaj bodo jutri pisali časopisi in kaj lahko ta zmaga prinese njegovi trenerski poti. Ta stavek je bil krik trenutka, ki je vzklil na podlagi izkušenj in spoznanj, vzponov in padcev ter nasmehov in solza. Ta stavek je porodilo življenje.
Sporočilo iz tribune je bilo prenešeno na igrišče, o izrečenem pa sem razmišljal še dolgo časa po tekmi. To je bil ultimativni povzetek, stejtment, ki je v svoji popolnosti zaživel 14 dni kasneje, na večer pred povratno tekmo, v avli nekega liverpoolskega hotela, ko smo se za isto mizo znašli Suljo, jaz – takrat sem bil piarovec kluba – in dva novinarska kolega in ko je »igralec številka 99« pred nami razgrnil svojo dotedanjo živopisno življenjsko zgodbo.
Kako je začel igrati nogomet v ljubljanski Svobodi, nato prestopil k Slovanu in zelo hitro postal eden najboljših mladih igralcev v mestu. Kako so se igralci nasprotnih ekip že vnaprej predali, ko so izvedeli, da bodo zaigrali proti moštvu, kjer v napadu dominira visokorasli Suljo. (Tega Suljo seveda ni povedal sam, ampak sta to dodala prisotna novinarja).
Kako je leta 1984 prestopil k Borcu iz Banja Luke, namesto, da bi zaigral za Olimpijo, katere štipendist je bil. Kako je bilo igrati v drugi jugoslovanski ligi, kjer je bilo mogoče tudi to, da te je obrambni igralec nasprotne ekipe, v igri ena na ena, vsem na očeh nokavtiral in preprečil protinapad, rdeč karton pa si dobil ti. Kako je bilo v finalu jugoslovanskega pokala premagati Crveno zvezdo z vsemi tedanjimi zvezdniki (Prosinečki, Stojković, Binić) in postati legenda kluba, ki ga še danes ohranja v izbranem spominu.
Kako se je podal na Rijeko in nato dalje, na Ciper. Kako se je na Cipru uveljavil kot vrhunski napadalec in kako so z ekipo osvojili naslov državnih prvakov.
Kako je na Cipru storil edino stvar, ki je ne bi smel.
Kako se je vrnil nazaj v Slovenijo, kjer se je znašel med izbrisanimi in kot tujec, s starim jugoslovanskim potnim listom, zaigral za celjski Publikum.
Kako je leta 1996 zaključil svojo profesionalno pot in se podal med nogometne trenerje.
Kako je prišel v Olimpijo, kjer je imel uradno funkcijo rezervnega igralca s številko 99, ker ni imel ustrezne licence.
Kako je bil besen kot bivol, ker v prvi tekmi niso premagali Liverpoola.
Kako je Suad Beširević pravzaprav poosebljenje nogometa in življenja kot takšnega. (To slednje sem dodal jaz)
»Imeli smo jih,« je dejal na svoj lagodno zadržani, morda celo zasanjani način, kot da bi mu bilo malce nerodno. »Zato nikakor nisem zadovoljen z neodločenim rezultatom. Igralci, s katerimi sem začel tekmo v Ljubljani, so jih bili zmožni premagati in to se je videlo. Liverpool nas je podcenjeval, zgodnje tekme vplivajo na motivacijo velikih, tudi naše igrišče je šlo bolj v prid nam, kot njim. Poleg tega so igralci na tej tekmi dali od sebe vse in še več. Uresničili so svoje potenciale. Tudi tiste, za katere niso vedeli, da jih imajo. Upam, da so to dojeli in da jim bo to pomagalo na njihovi nadaljnji nogometni poti.«
Po tem stavku, po tej misli je za mizo nastala krajša tišina. Sam sem se zamislil nad veličino in globino izrečenega. Suljotov stavek »če dobimo še en gol, je bilo vse zaman« je dobil popoln smisel in si ga danes, po 18 letih, še vedno tu in tam, z globokim spoštovanjem do avtorja, izrečem sam pri sebi. Ko se znajdem na življenjskem razpotju, pred težkim izzivom, pred vprašanjem ali vztrajati ali ne. Oplemeniten s spominom na nasičene in intenzivne okoliščine, ko je bil izrečen ter na osebo, ki ga je izrekla, deluje motivacijsko, prepričljivo in na moč celostno.
S Suadom sva ostala v stikih tudi ko je zapustil Olimpijo. Precej redno sva si dopisovala preko družabnih omrežij, si čestitala ob pomembnejših dogodkih, komentirala obstoječe stanje, se spominjala dogodkov in trenutkov, ki smo jih doživeli skupaj ter se na meji cinizma šalila o tem in onem. Večkrat sem se mu hotel zahvaliti za njegov stavek in presežno misel, ampak za to nisem našel primernega trenutka. Bodisi je debata krenila v drugo smer ali pa sem si rekel – itak sva na vezi, bom naslednjič. No, če bi to storil, bi se Suljo zagotovo nasmehnil in zabrundal: »Mali, se ti to zajebavaš ali se … zajebavaš?«
