Žiga X Gombač
trénd -a m (ẹ̑) (značilnost pojava glede na spreminjanje v daljšem časovnem obdobju)
Pamtim to, kao da je bilo danas.
Pisal se je 7. september leta 1994 in dan prej sem se vrnil z maturantskega izleta. Precej sproščeno smo se klatili in družili po južnem delu Italije. Poleg spominov sem se domov vrnil z novim dresom Palerma, ki sem ga, povsem po naključju, zamenjal z nekim domačinom med pohajkovanjem po ulicah tega sicilskega mesta.
Začenjalo se je maturitetno šolsko leto in slovenska nogometna reprezentanca je po enajstih bolj ali manj uspešno odigranih prijateljskih tekmah v Mariboru, da v tistem Mariboru, ki se mu godi večna krivica, odigrala svojo prvo uradno kvalifikacijsko tekmo. Proti Italiji. Proti tedanjim aktualnim svetovnim podprvakom so se naši udarili v uvodni tekmi kvalifikacij za evropsko prvenstvo 1996 v Angliji.
Zdelo se je, da se je, potem, ko se je nekaj časa iskalo identiteto ter značaj moštva in igre, proti zahodnim sosedom, igrala prva resna tekma naše reprezentance. Da je bil naš nogomet, tudi reprezentančni, tedaj še v konkretnih povojih ter daleč od tega, da bi bil trend, priča obisk same tekme. Na tribunah domnevno najbolj nogometnega mesta v državi se kljub dostojnemu nasprotniku, ki je taistega leta igral v finalu svetovnega prvenstva, zbralo komaj 6000 ljudi. Bojda zaradi drage cene vstopnic. No, verjetneje zaradi tedanjega splošnega odnosa do nogometa v državi.
Sam si dovolim misliti, da je bilo za slab obisk krivih več dejavnikov. Nogometna reprezentanca tedaj enostavno še ni bila trend. Ni bila mainstream. V ospredju so bili drugi športi, ljudje so svoje junake iskali ob ostalih igriščih. Domača liga se je igrala na komaj štadionih, večjih mednarodnih uspehov, tako na klubski, kot reprezentančni ravni še ni bilo. No, manjkal je tudi kakšen odmeven prestop domačega igralca v tuji klub. Zdelo se je, kot da ljudem enostavno ni bilo mar, da pri nas gostuje ena najboljših reprezentanc na svetu. Kot da ne bi verjeli, da pridejo res tisti, ta pravi. Kot da so pričakovali polom in križanje naših amaterjev. Kar bi se konec koncev tudi lahko zgodilo.
Ja, nogomet še ni bil trend, bil je subkultura. Bil je, po mojem mnenju, natanko tam, kjer je moral biti. Na obrobju. Bil je stvar pozornosti resničnih navdušencev. Tistih, ki smo leta izrezovali, zbirali in urejali zapiske in rezultate tekem iz časopisov. Tistih, ki smo zbirali sličice svetovnih in evropskih prvenstev. Tistih, ki smo na svojih potovanjih in izletih namesto znamenitosti fotografirali stadione in menjavali drese z domačini. Tisti, ki smo sami, ker še ni bilo Opta Žabarja, beležili ter vodili statistike posameznih igralcev in klubov. Težili babicam, da nam naštrikajo šale in hodili na prve tekme reprezentance. Denimo v Kranj, kjer so nas z Darkom Pančevom na čelu – zadel je s penala in čutilo se je, kot da je gol dal eden naših – pošolali Makedonci. Gol za naše je dosegel zeleni Pate.
Da, obisk je bil slab, v nasprotju z mojimi pričakovanji, da bo Ljudski vrt pokal po šivih. Italijani so k nam resda pripotovali brez tedaj svojih dveh največjih zvezdnikov, Paola Maldinija in Roberta Baggia. Kljub temu so imeli v reprezentanci velika imena. Pagliuca, pa Costacurta, Baresi, Zola, Casiraghi, Dino Baggio … Naša reprezentanca se jim je zoperstavila v naslednji postavi Simeunović, Galić, Milanić, Englaro, Jermaniš, Katanec (Binkovski), Novak, Židan (Križan), Čeh, Udovič, Gliha. Šest članov je igralo v prvi slovenski ligi, selektor repke pa je bil Zdenko Verdenik.
Tekmo sta, vsaj zame, zaznamovala in jo nesmrtno naredila dva dogodka, ki ju bom opisal v nadaljevanju teksta.
Sam sem našo reprezentanco takoj vzel za svojo. Kaj drugega sploh ni prišlo v poštev . Predvsem zaradi rednega in obsesivnega spremljanja nogometa v osemdesetih, ki ga je povzročila renesansa zeleno-belih in preboj v prvo jugoslovansko ligo. Svoje je dodalo zmagoslavje Zvezde v Evropi in pa seveda Italija ’90, z labodjim spevom jugoslovanske reprezentance.
Redno sem spremljal igro in rezultate Olimpije, kljub temu, da se je po prvi zvezni ligi, po Rijeki, Hajduku, Partizanu, Dinamu, Sarajevu, Željotu, Zvezdi, znašla med klubi kot so bili Steklar (ki se mu je tisto sezono celo uspelo obdržati v prvi ligi), Medvode, Naku – rac in Jadran Lama. Če si takrat, v tistih časih, pozorno spremljal nogomet in si se o njem denimo želel resneje pogovarjati ali pokomentirati aktualni krog, si kaj lahko postal tarča posmeha. Obveljal si za čudaka, ki se več kot očitno išče in se najbrž nikoli ne bo našel. Kakšen fuzbal? A to se pri nas sploh še igra? To igrajo čefurji! Slovenska liga, je to šala? Beltinci, kje za vraga je sploh to?
Tudi tuje lige v tistih letih niso bile tako privlačne kot so danes. Zdelo se je, kot je nogomet padel v vzporedni mehurček, postal je dejansko nepomembna stvar, zdrsnil je zemljevida in obče pozornosti. Postal je subkultura.
Dogodka, ki sta zaznamovala tekmo z Italijo, sta bila naslednja. V 55. minuti se je od reprezentančne kariere poslovil Srečko Katanec. Človek, ki je tedaj, vsaj zame, veljal za vesoljca, pionirja. V nekdanji jugo reprezentanci je igral ob boku legend kot so bili Stojković, Prosinečki, Savićević. Da igral, redno igral in bil del ekipe, tudi na svetovnem prvenstvu. Poleg tega je imel za seboj tudi spoštljivo klubsko kariero. Srečko je s Sampdorio osvojil scudetto, italijanski super pokal, igral pa je tudi v finalu lige prvakov. Vesoljec.
Njegova menjava je zame pomenila dokončen prerez popkovine mlade slovenske reprezentance z nekdanjo jugoslovansko. To potezo sem dojel kot trenutek, da je prišel čas, ko se morajo fantje postaviti na svoje noge in svetu pokazati svoj značaj.
Rezultat je bil ena proti ena in sledil je dogodek, ki je pokazal, da imamo karakter in da utegnemo v prihodnjih letih z reprezentanco doživeti kaj res lepega in izrednega. Kakih 20 metrov od gola je zapela Milanićeva levica in padel je gol. Gol, ki so ga sodniki razveljavili. Z današnjo tehnologijo bi dokazali, da je bil regularen. Konec koncev obstajajo fotografije z reflektorja v Ljudskem vrtu, na kateri je jasno videti, da je bila žoga čez črto.
Igro, pristop in pa odnos naših fantov do dresa je pohvalil tudi italijanski trener Arrigo Sacchi, ki mu je bilo popolnoma jasno, da je bila njegova reprezentanca nadigrana in da bi tekmo morali izgubiti. Nogometni navdušenci in odvisniki smo zaznali in razbrali potencial, tisto drobno čarobno iskro, ki utegne z leti prerasti in se razplamteti v nepozabno zgodbo.
In to se je konec koncev tudi zgodilo.
Nogomet in pa reprezentanca sta do konca tisočletja postali mainstream, spremljati so ju začeli ljudje, ki so se mi pred leti zaradi taiste teme smejali v obraz.
A to so bili zame že neki drugi časi. Vsekakor manj romantični, kot je bila denimo ta septembrska tekma, ko se je začela tlakovati pot med velike. Evforija, kot jo opisuješ Boštjan, se me ni dotaknila tako močno. Nogomet in pa reprezentanca sta do konca tisočletja postali mainstream, spremljati so ju začeli ljudje, ki so se mi pred leti zaradi taiste teme smejali v obraz. Po ulicah in na tribunah v Charleroiju, Amsterdamu in Arnhemu so hodili tudi navijači, ki vsaj zame, nimajo veliko skupnega s pristnim ultra navijanjem, s subkulturo in načinom življenja, na katerega prisegam sam.
Glede tega imam svoja pravila, mimo katerih ne morem. Seveda sem tekmo gledal, seveda sem navijal, seveda se mi je paralo srce ko je Drulović izenačil na tri proti tri. Vseeno pa se mi je to na nek način zdelo pošteno, glede na to, od kod smo kot reprezentanca izhajali. Seveda sem pizdil nad sodniškimi odločitvami na tekmi proti Španiji in imel občutek, da bi lahko na tem Euru naredili več. A ne preveč.
Zadoščenje, tisto z emocijami nabito zadoščenje, ki te prevzame in izstreli do zvezd le ob ključnem golu nogometne reprezentance, sem potešil nekaj let prej, tistega jesenskega večera v Mariboru. Ko smo začeli pohod med velike.
