Kolumna ob prvi (in upam da ne edini) letošnji evropski tekmi zmajev

»Prestavili bi radi kaj? Vaš poseg na katerega ste čakali več mesecev?« me je po telefonu presenečeno vprašala medicinska sestra.

»Da, nekaj je prišlo vmes in drugače ne gre?« sem vztrajal.

»Okej, mi lahko prosim poveste, kaj je prišlo vmes, da je tako nujno, nujnejše od vašega zdravja,« je zanimalo odgovorno sogovornico.

»Olimpija je v prvem krogu pokala UEFA dobila Liverpool. Prva tekma se igra na datum mojega posega in glede na to, da v klubu delam kot predstavnik za stike z javnostmi ter da gre za f*** Liverpool, moram prositi za razumevanje, ozirom za nov datum, če je to mogoče. Zavedam se, česa vas prosim in da ledvični kamni bolijo kot pes, ampak Liverpool bo v Ljubljano zelo verjetno prišel natanko samo enkrat v naslednjih stotih letih.«

Sledilo je nekaj trenutkov tišine, nato je sestra presenetljivo mirno sporočila nov datum, na srečo po povratni tekmi. Zahvalil sem se in se lotil priprav za tekmo leta, no desetletja. Pisal se je september leta 2003.

Spomnim se, da smo za pomoč prosili fante iz Nogometne zveze Slovenije, ki so imeli s pripravo tovrstnih tekem ogromno izkušenj. Rok Šinkovc in ekipa so nam z veseljem priskočili na pomoč.

Novica, da v Ljubljano prihaja kultni angleški klub, je v mestu odjeknila kot topovski udar. Karte so se v predprodaji odlično prodajale. Priprave so potekale precej intenzivno. Spomnim se, da smo za pomoč prosili fante iz Nogometne zveze Slovenije, ki so imeli s pripravo tovrstnih tekem ogromno izkušenj. Rok Šinkovc in ekipa so nam z veseljem priskočili na pomoč in nam v dnevni komunikaciji odstirali organizacijske malenkosti tekem na najvišjem nivoju.

Tudi kako se pripravi in izvede tiskovna konferenca. Pripravi bilten. Kje lahko stojijo fotografi in snemalci. Kako se pripravi mešana cona za novinarje in podobno.

Bilten, ki ga je pripravila Olimpija

Ravno pri pripravi tiskovne konference se je zgodil zanimiv zaplet. Pol ure pred pričetkom tiskovne  konference gostujoče ekipe, na katero je prišel lani preminuli trener Gerard Houllier, nam je odpovedalo ozvočenje. Tedanji prvi operativec kluba, ki je bil odgovoren za pripravo prostora tiskovke (imeli smo jo na častni tribuni Plečnikovega štadiona) je nemočno skomignil z rameni, jaz pa sem v roke vzel telefon in poklical kolega in ozvočevalca Sandija, ki je bil na srečo doma. Živel praktično čez cesto, nasproti Jame in je ekspresno uredil zadevo. Še dobro, kajti na tiskovko je prišlo več kot 50 novinarjev iz cele Evrope.

Srečanje s sedmo silo je minilo brez zapletov, neprecenljivo pa je bilo videti poglede trenerja Houllierja, ko se je sprehodil po bežigrajskem igrišču. Prisotni smo se strinjali, da je zgolj njegova francoska uglajenost preprečila vprašanja v smislu: »Fantje, ste resni? Na tej njivi bomo igrali? Je to je pravi stadion, kjer se igrajo uradne tekme – tudi reprezentančne – ali je to nek drugorazredni training ground?«

Predstavitev Ljubljane in Olimpije v uradni klubski reviji LFC (Foto: Miha Zupan)

Za tekmo je bil stadion nabito poln. Boštjan, se spomniš, kako sva se veselila gola Žlogarja v 66. minuti? Ko je Bežigrad, ob enem ključnih golov Olimpije v zgodovini, dobesedno razneslo? Ko sva za nekaj trenutkov pozabila, da sva novinar in uradni predstavnik kluba ter skupaj norela na novinarski tribuni? To je bil zagotovo eden najlepših zeleno-belih trenutkov, ki ga ni skalil niti izenačujoči gol Michaela Owna dvanajst minut kasneje in konkreten poraz na Anfieldu dva tedna kasneje.

Radijski prenos tekme za Bežigradom – zadetek Tončija Žlogarja (Posnetek je last RTV Slovenija in je bil prvič objavljen na Valu 202, drugem programu Radia Slovenija)
Intervju z strelcem gola Tončijem Žlogarjem (Posnetek je last RTV Slovenija in je bil prvič objavljen na Valu 202, drugem programu Radia Slovenija)

Na povratno tekmo smo krenili s čarterskim poletom iz Zagreba. Evropske tekme potekajo po ustaljenem urniku in na dan prihoda nas je ob 18. uri, pred hotelom, čakal luksuzen prevoz na tiskovno konferenco. V avto smo sedli kapetan ekipe Mladen Rudonja in (žal že pokojni) Suad Beširević. Legendarni Suljo je bil enkraten sopotnik. Poln humorja in zgodbic iz svoje nogometne kariere, s katerimi je začinil gostovanje v Liverpoolu. Razlagal nam je, kako se je igralo v drugi jugo ligi, velikokrat zelo fizično, s pridruženimi rugby elementi, ki so si jih lahko povsem nekaznovano privoščile nekatere domače ekipe in posamezniki. Kako so jim, če se ne motim, v Mitrovici, medtem, ko so igrali tekmo, kljub prisotnosti policije, izpraznili garderobo. In kako so bili v Bugojnu, na poti v avtobus, konkretno tepeni, tudi s pasovi, ker so pač zmagali s 4:0. In kako je bil dobesedno izgnan iz Cipra, ker je naredil tisto eno stvar, ki je ne bi smel. Pa jo je vseeno.

Suad Beširević v dresu Rijeke

Tiskovka na Anfieldu je bila nepozabna. Najprej so nam razkazali štadion, naša izkušnja je bila seveda precej drugačna, kot izkušnja Houllierja za Bežigradom. Na Anfieldu so že tedaj imeli vse urejeno v nulo, pričakala nas je celo prevajalka v slovenščino. Imeli so ločen vhod za novinarje in dostojne prostore za delo. Bar, namenjen izključno predstavnikom medijev. Neposredni izhod na tribuno in dostop do mešane cone, kjer igralci dajejo izjave … V njihovem oddelku za medije je delalo šest ljudi, pred tekmo so za napovedovalca na stadionu preverjali izgovarjavo priimkov naših igralcev.

Tudi sam sem se takrat naučil ogromno, nekajkrat sem celo pomislil, kako dobro bi bilo, če bi tudi sam lahko bil del urejenega kluba, kluba s tradicijo in ugledom, kjer vsakdo ve, kaj se dela in zakaj. V osrčju Anfielda me je prešinilo, da bi v primeru Olimpije nemara to lahko celo delovalo. Da bi se lahko dani trenutek in izkušnja prelevila v stalno prakso. Da bi lahko evropska sezona postala del našega vsakdana, imena kot so Liverpool in ostali velikani, pa redni gostje in nasprotniki zmajev. Bilo bi epsko.

Vstopnica za tekmo Liverpool-Olimpija na Anfieldu (Foto: Miha Zupan)

Pripišite te misli in želje mladostni vznesenosti in ne boste se zmotili. Osemnajst let kasneje igramo svojo prvo evropsko tekmo proti skromni malteški Birkirkari. Proti klubu, v katerem ne poznam niti enega igralca. No, saj tudi pri Olimpiji ne poznam vseh. Na tiskovno konferenco bo najbrž prišlo pet novinarjev, na tekmi se bo oglasila stotnija navijačev s podobno duševno motnjo, kot jo imamo tukaj, na Enotnosti. Za gostovanje na Malti zelo verjetno ne bo vladalo več kot toliko zanimanja. Sam zagotovo ne bi prestavljal termina bolnišničnega posega in z Boštijem bi si ob vodilnem golu izmenjala zgolj sramežljivo petko. Podobnost bi nemara lahko našli morda le v živopisnih zgodbah in izkušnjah trenerja. Če bi jih bil Savo pripravljen deliti brez kakršnih koli filtrov in zadržkov, kot je to znal prefinjeno početi Suljo.

Ampak nogomet, predvsem ko je v igri domači klub, se spremlja predvsem s srcem. Zato bomo prebavili tudi Birkirkaro.

Rad bi se potolažil z dejstvom, da so to novi začetki kluba in da prihajajo lepši dnevi. Da se bo Olimpija prebila v naslednji krog in morda celo prezimila v Evropi. Zavedam se, da je to – spet enkrat – skregano z zdravim razumom.  Ampak nogomet, predvsem ko je v igri domači klub, se spremlja predvsem s srcem. Zato bomo prebavili tudi Birkirkaro. Pomembno je, da smo tu, da se dogaja in da ohranjamo upanje, da se nekoč vrnejo dnevi velikanov. Tudi če bo treba na njih čakati naslednjih osemnajst let.

Mi bomo tu.

PS: Poseg in razbijanje ledvičnih kamnov sta tiste jeseni minila brez zapletov in posledic. Kamni lahko brez težav ostanejo del zgodovine, Liverpoola v Ljubljani pa bom vedno vesel.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.