Žiga X Gombač
Ena izmed lastnosti, ki jo premorejo veliki klubi, je osredotočenost nase. Drugi, v našem primeru ostale domače nogometne ekipe, te zanimajo zgolj toliko, kolikor se pač dotikajo tvojega vsakdana. Denimo zaradi bližajoče se tekme … Ker identiteto kluba tvorimo tudi navijači, bi se tudi mi morali obnašati podobno. Nekako tako, kot se denimo na igrišču obnaša muraš Nino Kouter. Pripadno in odločno, s ščepcem nonšalantnosti in predrznosti, ne meneč se kaj dosti za okolico in ostale. Vse kar je pomembno, so barve domačega kluba in strast, ki se kopiči okoli njih.
Je torej Olimpija velik klub?
J*BO VAS POKAL!
Letošnji ogled finala pokala v Kopru si bom zagotovo zapomnil za vse večne čase. Pa ne zato, ker so zeleno-beli zmagali. Stavim, da se strinjate, da bi morali zeleno-beli, glede na tradicijo, vsako sezono štartati najprej na naslov državnih prvakov in odmeven rezultat v tujini ter šele nato na pokal. Finala pokala si ne bom zapomnil, ker jim je to uspelo proti trenersko prerojenemu klubu, ki je lani osvojil naslov državnih prvakov. Proti klubu, ki nam je le nekaj dni pred finalno pokalno tekmo pošteno sprašil hlače na prvenstveni tekmi. Zapomnil si ga ne bom po odlični igri, ampak zaradi dveh drugih stvari.
Finale mi bo ostal v spominu zaradi povratka navijačev na stadion. Končno! In pa zaradi totalnega mindf*cka, ki se mi je zgodil ob spremljanju prenosa v živo preko nekega brezplačnega streama.
Mindf*cka, ki se mi je zgodil zaradi overdoze ogledov prenosov tekem Olimpije v letošnji sezoni.
ZMAGA CELJA?!
Prenos tekme je bil tokrat na Sportklubu, kar je zame pomenilo, da prenosa ni in da se bo treba znajti nekoliko drugače. Stream, ki ga je priskrbel Luka iz Enotnosti, se je od začetka simultano izmenjeval s prenosom neke ženske odbojkarske tekme, kar je zagotovo odvzelo določen del zbranosti živčno načetega navijača. Ko so odbojkarice izginile, so povzeli pop-up spletni oglasi, ki so se iz precej nedolžnih turističnih oglasov v zgolj nekaj minutah prelevili v nekakšne odrasle zmenkarije, ki so obljubljale f*k z Marijo, baje stanujočo le dva kilometra stran od mojega domačega naslova. Mariji se je kmalu pridružila Klara, nevidni pimp pa mi je v nekem trenutku obljubljal kar obe hkrati. Kljub vsem motečim elementom, ne pa tudi grešnim mislim, sem uspel videti gol Ivanovića – jaaaaaa – ki je pognal kri po žilah.
V moji glavi je za en gol vodilo Celje. Bil sem prepričan, da se je na začetku drugega polčasa zgodil manjši preobrat in da bodo zmaji spet enkrat, kot že velikokrat v tej sezoni, lovili rezultat, namesto da bi ga nadzorovali.
Nato se je zgodil polčas in z njim popoln mrk streama. Slika je obstala, sumljivi oglasi so preplavili ekran, treba je bilo reštartati računalnik.
Ko sem se vrnil na Bonifiko je bil rezultat že 2:1. Slika je bila sila zrnata, odbojka se je tudi vrnila in v takšnih kaotičnih razmerah sem spregledal ključno informacijo tistega trenutka. Da 2:1 vodi Olimpija. V moji glavi je za en gol vodilo Celje. Bil sem prepričan, da se je na začetku drugega polčasa zgodil manjši preobrat in da bodo zmaji spet enkrat, kot že velikokrat v tej sezoni, lovili rezultat, namesto da bi ga nadzorovali.
Scena pri nas doma se je v hipu spremenila iz mirne ter pod nadzorom, do pi*denja čez vsako domnevno zgrešeno potezo in taktiko zeleno-belih. Čeprav so zmaji, tokrat za spremembo, delali tisto, kar je bilo treba. V svojem narobesvetu, ta se je zagotovo pojavil tudi zaradi nekaj zadnjih tekem Olimpije, sem v tiste dobre pol ure dosledno obnovil vrhunce letošnje sezone.
Povedano bi lahko strnili v naslednje alineje:
- da smo imeli vse v svojih rokah in smo to spet enkrat zaj*bali;
- da večini igralcev dol visi za svete barve in bodo naslednjo sezono itak odšli … in koga briga, kam bodo odšli;
- da je to naš osrednji problem, ki pa ponavljamo iz leta v leto … vsako sezono znova igramo z igralci, ki so nabrani z vseh vetrov;
- da ti igralci niso Vidmar, Kapun, Vombergar in mogoče kdo od pripadnikov mlajše generacije;
- da sezona konec koncev ni bila normalna sezona in da se je v teh okoliščinah najbolje znašla Mura;
- da koga v resnici boli k*rac za Muro? Pred vsemi skupaj smo imeli dovolj prednosti, da bi prvenstvo lahko uspešno pripeljali do konca;
- da smo v finišu prvenstva imeli cel kup smole s poškodbami;
- da to v resnici ne bi smel biti izgovor, ker so bile vse ekipe precej na istem kot mi;
- da Olimpijo že leta vodijo ljudje, ki je ne bi smeli in da za njih v resnici nimamo alternative;
- da je domača liga in z njo tudi pokal, še vedno sila privlačna in zbuja čustva, čeprav kvaliteta pada;
- da je domača liga subkultura;
- da ne bi smeli tako hitro odsloviti Suljića, Savića, Tomića in še kakšnega igralca, ki je delal razliko;
- da bi za Olimpijo navijal, tudi če bi padla v peto ligo in bi za njo igrali odsluženi veterani;
- da sem v bistvu to že počel;
- ter da bi to spet počel, če bi bilo treba, ne glede na vzporedno nogometno dogajanje …
Tekme je bilo konec, družini se je oddahnilo, ker sem utihnil. Sam se odšel na sprehod s psom, da se pomirim in v zavetju noči morda naposled le sprejmem nekoliko pasivnejši pristop spremljanja in dojemanja svojega kluba. Bil sem tako poparjen, da sem telefon pustil doma in tako še pol ure živel v zmoti, da smo v finalu pokala izgubili.
Ko sem se vrnil domov, me je med sporočili čakal video, ki ga je tja poslala ekipa Enotnosti. Fantje s podobno diagnozo, kot Boštjan in jaz, so si šli tekmo ogledat v živo. Video je prikazoval slavje fantov v črnih majicah, opis pa se je glasil »Obliž na rane«. Bil sem tako zaverovan v poraz in slabo sezono, da mi ni potegilo.
»Ok, povsem očitno je, da uteho iščejo v črnem cinizmu,« sem pomislil in video pogledal še enkrat. Takrat sem zaslišal, da napovedovalec na stadionu našteva priimke naših nogometašev … Andrijašič, Pungaršek, Ostrc … Še vedno mi ni postalo jasno. »Zakaj naštevajo imena poražencev?« sem godrnjal, ko sem na videu zagledal pestro pirotehnično dogajanje na tribuni, kjer so bili Dragonsi.
»Dragonsi se ne motijo,« me je prešinilo in po netu pobrskal za rezultatom. Da, te tekme ne bom pozabil še dolgo časa.
Tipičnemu navijaču Olimpije ni mar za druge klube iz domače lige. Bolj nam ne bi moglo biti vseeno za razne Aluminije, Mure, Maribore, Celja, Kopre in Tabore.
JE TOREJ OLIMPIJA VELIK KLUB?
Lahko bi bila.
Zagotovo ima navijače, ki jo delajo veliko. Navijače, ki so zasedli Koper in dokazali, kako zelo mar jim je za svoje klub. To so dokazali s prisotnostjo, kljub temu, da je bil zaključek prvenstva sila klavrn. To so dokazali z veseljem po tekmi, ki je bilo iskreno, kot da smo osvojili prvenstvo. Navijači zeleno-belih so to dokazali z vsakodnevno vdanostjo ter z vselej prisotno in simpatično vzvišenostjo, ki ju izkazujemo na vsakem koraku. Tipičnemu navijaču Olimpije ni mar za druge klube iz domače lige. Bolj nam ne bi moglo biti vseeno za razne Aluminije, Mure, Maribore, Celja, Kopre in Tabore.
Ko s kolegi klepetamo o domačem nogometu, je osrednja tema Olimpija. Z njo imamo vselej veliko preveč dela, skrbi, predvidevanj, nejasnosti, tračev, spominov, anekdot … Če pogovor slučajno kdaj zaide na kakšnega drugega prvoligaša, oziroma na katerikoli drug domači klub je to zgolj slučajno, oziroma zato ker se ta nekako dotika zeleno-belega vsakdana.
Da bi debata posegla kam globlje, denimo v smer koliko penalov je imela Gorica v zadnjih petih tekmah, oziroma kateri sodnik sodi v prid Domžalam, se ne bo zgodilo. Na naši fronti se enostavno dogaja preveč. Tako dobrega, kot slabega. Zeleno-bela pot nas je peljala in nas pelje od jugo lige, preko iskanja identitete v slovenski prvi ligi, do obračunov z Milanom in Liverpoolom, mimo slovenske pete lige, do vnovične osvojitve naslova najboljših v državi. In mi smo še vedno tukaj.
Poleg navijačev, delajo Olimpijo veliko tudi posamezni igralci. Ta čas sta to Nejc in pa Andres. S povratkom po poškodbi in golom v Kopru se jima kmalu utegne pridružiti še Kapi. Ostali, ki bodo ostali, bi si jih morali vzeti za zgled v odnosu do kluba in navijačev. Ter prikazati trenutke, kot so Vombijeva glava v Ljudskem vrtu, Nejčeve obrambe in solze ter Kapijev odnos in vztrajnost ter ne nazadnje gol Chelseaju.
Ko se bo navijačem in igralcem pridružila tudi odgovorna uprava in lastnik, bo postavljen zadnji temelj za veliko Olimpijo.
