Žiga X Gombač
Ta kolumna nastaja na dan 143. večnega derbija med Olimpijo in Mariborom. Na precej pomemben dan za vsakega navijača enega ali drugega kluba. Tudi sam nisem izjema. Če le lahko, ta dan začnem z obveznim nakupom Dela in Ekipe ter se posvetim napovedim, postavam, obetom in seveda zgodovini. Spominom.
Veliko jih je. Kako sem kot golobradi mulc leta 1992 skočil čez ograjo in tekel čez igrišče, po transparente Viol. In kako me je, ko sem se preveč približal tribuni, najprej v ramo, na srečo ne v glavo, zadel plastičen kozarec za pivo, do roba napolnjen s peskom in nato, ko me to ni spametovalo, po tleh zbil še policijski pes. Kako sem nekaj let kasneje štopal z morja in prišel na drugi polčas tekme, ki jo je Olimpija izgubila. Kako sem se, kot tiskovni predstavnik kluba na kultnem Bežigradu, slučajno znašel na tribuni z gostujočimi navijači in me policisti niso pustili ven iz ograjenega prostora.
In seveda gostovanja. Tam se je tudi vedno znova godilo kaj zanimivega. A kar se zgodi na gostovanju ostane na gostovanju. Seveda se spominjam tudi zmag ter kakopak porazov. Igralcev, ki so odločali tekme in postali junaki. Zulić, Cime, Henty, Šporar, Vombiiiii … To so bili goli in poteze, ki si jih človek zapomni za celo življenje.
Na primer gol Andresa z glavo, ki nam je po zaostanku v Ljudskem vrtu prinesel naslov prvakov. Oziroma z golom Špokija, ki je leta 2015 s prekrasnim volejem v sodnikovem podaljšku, izenačil v Stožicah.
Res, koga pravzaprav brigajo zvezdniki svetovnega formata, njihove pogodbe, poteze in statistike. Nič nogometnega se more primerjati z goli kluba, za katerega navijaš od malih nog in na katerega si čustveno navezan. Z goli kluba, ki bi mu in tudi si mu sledil na konec sveta. Do Prevalj in naprej. Z goli ki si jih doživel na čustveno deseto potenco in ob njih doživljal katarzo. Z goli, ki si jih neštetokrat podoživljal na youtubeu. Na primer gol Andresa z glavo, ki nam je po zaostanku v Ljudskem vrtu prinesel naslov prvakov. Oziroma z golom Špokija, ki je leta 2015 s prekrasnim volejem v sodnikovem podaljšku, izenačil v Stožicah. Mati božja. Tisto tekmo sem si, ne vem točno zakaj, ogledal z VIP prostora. Ko je Šporar zadel z vrha kazenskega, se mi je v grlu zataknil kos melone, s katero sem nameraval nevtralizirati grenkobo poraza. Lahko si predstavljate, da je manjkalo čisto malo, da me ni pobralo. Kolegi so me morali pošteno namlatiti po hrbtu, da sem lahko vnovič spet zadihal. No, če bi me pobralo, bi na vrata pekla potrkal blažen in evforičen.
Ko smo ravno pri Špokiju, volejih in peklenskih odtenkih, kdo bi lahko pozabil njegovo mega diabolično bombo, ki je na mah utišala in streznila Ljudski vrt leta 2014. Če se ne motim, je šlo takole. Podal je Zajc, Šuler je epsko baletsko in kot je znal le on, zaplaval v prazno, Andraž pa je hladnokrvno in vrhunsko matiral Handanovića. Poezija.
Pisal sem že o tem, da sem Olimpijo kot otrok začel spremljati predvsem zato, ker so bili in še vedno so, zeleno-beli naš družinski klub. Sploh v nogometu in hokeju. Za njih se navija od pamtiveka dalje in nikomur niti slučajno ne pride na misel, da bo navijal za kakšen drug klub. Morda je dovoljeno simpatiziranje s kakšnim tujim klubom, nikakor pa se ne sme z besedo ali dejanji podpirati katerega od rivalskih klubov zmajev.
In teh, sodeč po naših družinskih srečanjih in iskrivih debatah, ni tako malo. To raven imamo urejeno. Če se kdaj sporečemo, je to zaradi igralcev in trenerjev Olimpije. Glasovi se povzdigujejo predvsem ob tem, kdo je največji in najboljši. Katera generacija je bila prepričljivejša in zakaj. Kako se je obnašalo na tribunah nekoč in danes ter kako bi lahko nekdanji igralci, ki so žogo brcali trideset in več let nazaj, igrali v današnjem času. Okoli tega se res težko zedinimo.
Derbiji nas povežejo, včasih tudi bolj kot rojstni dnevi.
Dnevi derbija so zanimivi tudi zato, ker se z žlahto slišimo med tekmo. Bodisi se jezimo, se veselimo, se pritožujemo, vpijemo ali se kako drugače odzivamo na dogajanje na zelenici. Derbiji nas povežejo, včasih tudi bolj kot rojstni dnevi. No, danes, pred tekmo, bo familija dobila moj seznam najboljše enajsterice zeleno belih vseh časov. Da malce začinim zadeve. Zagotovo bo, v urah pred in med derbijem, sprožila žgočo debato. Kot se za dan derbija spodobi. Tukaj je moj izbor.
ZORAN VARVODIĆ/BORUT MAVRIČ/JAN OBLAK
Težko se odločim za zgolj enega golmana. Varvodić je bil, tudi zaradi brutalne bundes liga frizure in samozavesti, velikokrat izražen v vzkliku uspeha, ko sem v šolskih igrah nogometa uspel braniti kakšen strel. Povezujem ga z najuspešnejšimi dnevi Olimpije, oziroma z dnevi, ko sem Olimpijo spremljal najbolj pozorno. Borut Mavrič je branil, ko sem bil tiskovni predstavnik kluba. Molčeč, strog, resen. Z avtoriteto v ekipi. Znal je braniti nemogoče, tudi enajstmetrovko v Liverpoolu. Ter Jan Oblak, ki ne potrebuje nobenega argumenta.
ROBERT ENGLARO
Pred neko reprezentančno tekmo, če se ne motim proti Italiji, ga je njihov napadalec primerjal z mungom. Neverjetno vztrajno in močno živaljo, ki se je moreš otresti. Rekel je, da mu proti njemu res ni prijetno igrati, njegovo pokrivanje je bilo tesno in intenzivno, kot je le lahko. Tudi zato je odigral tudi nekaj tekem v italijanski prvi ligi. Tudi za Atalanto.
ALEKSANDER KNAVS
Gospod obramba in eleganca, ki se je dokazal tudi v repki in tujini. Njegova pot po karieri je še vedno zavita v skrivnost. Ali že kdo ve, kje je in kaj se z njim dogaja?
ENES HANDANAGIĆ
Zame eden večjih zeleno-belih junakov. Na tekmi proti Liverpoolu je skoraj oslepel, ko je izbijal žogo z glavo, v oko pa ga je zadela desnica nasprotnega igralca Samija Hyypie.
SAMIR ZULIĆ
Vsakdo, ki na prvem domačem večnem derbiju zadane dva gola, si zasluži večno mesto v sveti enajsterici.
ROBERT PROSINEČKI
Prišel, očaral, odšel.
DINKO IN DAMIR VRABAC
Postava Olimpije v drugi in prvi jugo ligi ni bila popolna brez Di. Vrabac in Da. Vrabac. Brata, ki bi ju bila vesela vsaka ekipa. Predana in garaška. Podrejena kolektivu.
DUŠAN KOSIĆ
Igralec, tudi legenda zmajev, ki je edini med tukaj izpostavljenimi opravljal tudi delo trenerja. Odmevnejšega rezultata na mednarodni sceni so ga prikrajšale sumljive sodniške odločitve na povratni tekmi proti dunajski Avstriji. Kadar je bilo treba se odzval za dobrodelne dogodke.
JANEZ PATE
Mojster prostih strelov. Ko je šlo Olimpiji v prvi jugo ligi za nohte, sem vedno odkrito računal nanj. Da bo prišel, zadel in odločil v prid zeleno-belih. Velikokrat se je zgodilo točno to. Polepšal je marsikatero nedeljsko popoldne.
SEBASTJAN CIMIROTIĆ
Vsi vemo zakaj in kako to. Cime je kralj. Bil na igrišču, kot tudi izven njega. Spoznal sem ga tudi osebno in zatrdim lahko, da gre za razgledanega in pronicljivega sogovornika. Ter seveda igralca, ki ga tako Olimpija, kot Slovenija še nekaj časa ne bo imela.
ZORAN UBAVIĆ
Napadalec ljudskih množic. Romantik z žogo in kralj kazenskega prostora. Najboljši strelec prve sezone slovenske nogometne lige. Prijazen in dostopen tudi zunaj igrišča. Nekega petkovega večera me je na ulicah stare Ljubljane rešil gotovih in konkretnih batin. Zoki, hvala ti za to in za vse gole.
