Kakšen klub si želi nek navijač Olimpije, če bi bila omejitev nebo?

Čefurjem in čapcem smo včasih rekli Bosanci. To je bila ultimativna žaljivka, ki te je na moji nekdanji osnovni šoli, osnovni šoli Prežihovega Voranca, lahko – povsem upravičeno – stala konkretnega pretepa, tudi razbitega nosu. Pred mnogimi, mnogimi leti, ko je bila Slovenija del Jugoslavije, je imela ta šola poleg slovenskih tudi srbohrvaške oddelke. In med nami je zevala velika razpoka. Vse skupaj se je začelo pri črki a – medtem, ko smo otroci slovenskih staršev hodili v oddelke označene z malimi tiskanimi črkami, so otroci staršev iz preostalih jugoslovanskih republik, obiskovali razrede z velikimi tiskanimi črkami. Med odmori in po pouku se nismo družili, na hodnikih smo drug mimo drugega hodili brez pozdrava, pogleda ali odnosa. Bili smo si tujci. Tu in tam so se med nami zgodili tudi resnejši konflikti, ki pa jih v tistem času nihče ni jemal resno, jih obsojal, se o njih pogovarjal ali jih kako drugače obravnaval. Pa bi jih morali. O tem bi morali govoriti. Naše spore bi morali izpostavljati, jih kreativno predočiti, tudi in predvsem zato, da bi morda zanetili iskro povezovanja in sožitja.

A videti je bilo, kot da takšna nezdrava klima, predvsem zaradi neznanja, oziroma nezavedanja resnosti situacije, ni motila nikogar. V kolikor je kdo izmed nas prekršil nepisana pravila druženja in meje zarisane med nami, je bil nemudoma deležen neposredne obsodbe, tudi izključitve iz svoje osnovne, nacionalno definirane šolske celice. In medtem, ko smo imeli slovenski mulci, predvsem materialno, praviloma polno rit vsega, je bilo na strani srbohrvaških šolarjev videti in tudi čutiti frustracijo. Sam se pogosto nisem znal soočiti z njo. Denimo, ko sem iz Trsta dobil novo jakno, torbo ali superge, s tem, da se to vsekakor ni dogajalo pogosto, sem se počutil nelagodno. Ampak ne zaradi strahu, da bi kdo kaj ukradel, poškodoval, temveč zaradi zavedanja, da si nekdo, z iste šole, nekdo, s katerim delim iste razrede, hodnike in telovadnico, tega ne more privoščiti. O tem sem se sicer želel pogovoriti, a se nisem imel s kom. Vsakič, ko sem načel to temo, bodisi s sošolci, učitelji ali starši, sem naletel na nerazumevanje, tudi nem odmev, nestrokovnost, pasivnost, naveličanost, celo nestrpnost, zbadanje, začudene poglede.

Kot družba smo se sicer imeli za strpne in nemara tudi zrele, živeče pod eno skupno zastavo, sam pa sem iz imel povsem drugačne izkušnje.

In glej ga slučaj, nekatere izmed fantov iz nasprotne ekipe sem sčasoma začel redno srečevati na tribunah kultnega bežigrajskega štadiona.

No, z učenci srbohrvaških oddelkov smo vseeno imeli nekaj skupnega. Skupne ure telovadbe. Tam smo večinoma igrali nogomet. Tam smo otroci slovenskih staršev, praviloma navdušeni nad smučanjem in skoki, dobivali konkretne lekcije. Tudi tisto, da zaradi nacionalnega porekla in z njim povezanega družbenega statusa, nikakor nismo superiorni. Nekje globoko v sebi sem, kljub temu, da sem na igrišču vsakič dal vse od sebe – za razliko od večine sošolcev sem zaradi lokalnega kluba do nogometa gojil fascinacijo in spoštovanje – Bosancem privoščil vsak gol in zmago. In glej ga slučaj, nekatere izmed fantov iz nasprotne ekipe sem sčasoma začel redno srečevati na tribunah kultnega bežigrajskega štadiona. Na nedeljskih tekmah, v letih, ko je zeleno-beli prapor vihral najvišje. Ko so padali goli v mreže Zvezde, Partizana, Dinama in Hajduka. Sprva smo si v rahli zadregi pokimali. Si nato čez nekaj kol rekli živjo, kako? Ter se ob koncu prvenstva, na zeleni ograji, kjer so viseli prvi transparenti Green Dragons, skupaj veselili golov naših junakov. Včasih, na primer takrat, ko je proti nam tekla Armada, smo si tudi pomagali, stopili skupaj in si krili hrbet.

V šoli je šlo podobno. Sprva zadržano, no, sčasoma pa smo na šolskih hodnikih v dneh pred tekmo debatirali o tem, če se vidimo v nedeljo, kdo bo igral, kdo ga bo dal. V kolikor je Olimpija igrala dobro, smo se še cel teden smejali drug drugemu in se klicali, kje si Dinko, Zoki, Ivo, Janez. Za očitajoče poglede sošolcev se nismo zmenili, zaradi prebujajoče se nogometne vročice v mestu ter vse bolj prisotne subkulture navijačev, nam naše povezanosti ni očital nihče. Česar niso uspeli narediti učitelji, starši, oziroma družba, je, vsaj v mojem primeru, uspelo nogometu, oziroma mestnemu klubu.

Olimpija v času avtorjeve mladosti, sezona 1988/89

To je bila moja vstopna točka v svet strpnosti, razumevanja in spoštovanja. To poslej pričakujem od vsakega poznanstva in odnosa, v katerega vstopam.

Od svojega kluba torej pričakujem, da bo povezoval. Tudi na videz nezdružljivo, če bo treba. Pripadnike različnih narodov, tudi jebenih veroizpovedi, socialnih razredov, generacij, poklicev, spolov ter vseh tistih izhodišč, ki bi nas utegnile in nas tudi delajo različne. Ko se preglasi in uspe izničiti vse izrojene in serijsko zlorabljene norme, pravila in meje. Ko se vsi znajdemo na tribuni in se nam ob doseženem golu obredno zmeša. Ko se ustavi čas in se tvoj krik, skupaj s stotimi drugimi, združi v enega. V tistega najglasnejšega, ki odmeva do neba. V tistem trenutku čistega delirija, smo vsi enaki. Bili in bomo. Takrat, v trenutkih, ko se na semaforju menjava rezultat in ko izginejo čisto vse razlike, predsodki in navidezne različnosti. Takrat bakle zagorijo z posebnim sijem in pesem zadoni s prav takšnim zvenom. S sijem in zvenom, ki odsevata enakost, enost in enotnost.

Da, želim klub, ki povezuje poznanstva v trajna prijateljstva, ko se je to zgodilo nama z Boštjanom Videmškom. Olimpija je hrbtenica najinega odnosa in več kot dvajset let trajajočega prijateljstva. Bila je Izola, bil je Liverpool, bile so in bodo mnoge tekme, ki so in bodo prinesle razočaranja in tiste čiste šuse veselja, ki človeka delajo živega.

Obenem so se skozi zeleno-bela leta rodila nova prijateljstva, številna prijateljstva, tudi zavezništva, ki nas postavljajo pod skupen, na moč edinstven imenovalec ter se s tribun prestavljajo tudi v mestni vsakdan. Z ekipo se skozi leta srečujemo na mestnih ulicah, v kafičih, klubih, koncertih … Gre za urbani moment, ki je pristen, iskren in trajen. Srečujemo se v presežnih projektih, kot je enotnost.si. Hvala, fantje, da ste me sprejeli medse in dali moji zeleno-beli zgodbi novo poglavje.

Da, od svojega kluba pričakujem nova in predvsem svojstvena poglavja, ki jih ne more spisati noben drug klub ali scena. Poglavja, ki odražajo vsakdan, morda celo življenje, kot takšno.

Poglavja, ki nas postavljajo v vlogo – sami proti vsem.

Želim klub, ki bo porajal zgodbe, kot je zgodba Mustafe Nukića. Pristna, čudovito nogometna, navdihujoča. Zagotovo ena najlepših nogometnih zgod blizu in daleč. Takšna, ki nam jo lahko zavidajo mnogi in za katero smo lahko hvaležni, da se nam je zgodila.Takšna, ki je samo naša in se oplemeniti z vsakim novim Nukinim golom. Takšna, ki je, vsaj zame, vredna veliko, veliko več, kot je denimo naslov državnih ali pokalnih prvakov. To je zgodba z obrazom in imenom. Zgodba o človeku, ki je verjel in vztrajal.

En in edini (Foto: NK Olimpija)

»Ko mi je bilo najtežje, sem si rekel, da hočem v nogometu samo uživati. Ne glede na to, na katerem nivoju ga igram. Otresti sem se moral vseh negativnih dejavnikov, ki so v nogometu prisotni in bremena, da moram uspeti. Ugotovil sem, da je poleg nogometa še veliko lepih stvari, ki me zanimajo in v katerih si želim preizkusiti,« je posebej za to kolumno in Enotnost povedal nepopustljivi borec Mustafa.

Želim klub, ki bo svoje vrste dvakrat privabil Roberta Prosinečkega. Da dvakrat. Kot igralca in kot trenerja. Kot slednjega ravno v času, ko je kazalo, da bomo nemara postali predvidljivi in zato dolgočasni. No, z vnovičnim prihodom Žutega smo spoznali, da se to v resnici ne bo nikoli ne bo zgodilo. Z Olimpijo zagotovo ne.

Želim si klub, ki bo jezil in intrigiral preostale domače nogometne sredine samo zato, ker je ____________ (vstavi po želji)*.

*Nekaj predlogov – je iz glavnega mesta/ je klub z najdaljšo tradicijo/ je domači klub, ki je marsikje oral ledino/je klub, ki mu veličino pripisujejo drugi in ne sam sebi …

Na najbolj leve tekme bom in sem pripeljal svojega sina ter mu tako odstrl vrata v ta čudovito nestanovitni svet športa. Tistega športa, ki ni del mainstreama …

Želim si klub, ki bo prehodil pot iz pete do prve lige. In ga bom sam, kljub temu, da bo gostoval denimo v Ihanu, spremljal s kirurško natančnostjo in me to niti slučajno ne bo motilo. Prej nasprotno. Na najbolj leve tekme bom in sem pripeljal svojega sina ter mu tako odstrl vrata v ta čudovito nestanovitni svet športa. Tistega športa, ki ni del mainstreama, kjer se je iz tedna v teden treba dokazovati in dokazati. Ter se pustiti nagovoriti in se tudi odzvati na ostrejše odtenke vsakdana.

Želim si klub, ki ga bom spoznal od znotraj navzven. Se pravi kot funkcionar, kot nekdo, ki je bil zaposlen v edinem klubu, v katerem je hotel biti zaposlen. Ko bom in sem spoznal vse tiste stvari, odnose in podatke, ki so javnosti načeloma skriti. Ko sem dobil popolno sliko izrazite nepopolnosti.

Veste kaj? Pravzaprav si želim klub, kot ga imam. Z vsemi njegovimi zgodbami in zgodovino vred. Bi kaj menjal? Kaj pa vem! Vse skupaj, vse kar se je zgodilo, je del včasih malce bolj, včasih malce manj živopisnega zeleno-belega mozaika. Tistega brez katerega bi bil precej manj strpen, zavedajoč se in spoštljiv. Na svet bi nemara gledal preprosteje, ob tem pa bi bil zagotovo prikrajšan za tisti del obzorja, na katerem se najpogosteje pojavi mavrica.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.