Boštjan, tudi tokrat si me s svojo zgodbo zadel v srce in me v trenutku tako, kot znaš samo ti, pognal v razburkano razmišljanje, ki sem ga nekako skušal prevesti v pisanje. In jebemti, da mi ne bi kdaj pomislil, da bi s tem prekinil in da te ne slišim več jamrat na temo, da to kar počneš nima smisla. Model, ljudem z roba daješ glas. S svojim delovanjem poskrbiš, da na plano pridejo zgodbe, ki morajo priti na plano. Z njimi v nas razpihaš vest, da se zganemo, ukrepamo, se odzovemo in ne pozabimo ostati in biti – ljudje. Če sodim po sebi, so me tvoji teksti večkrat brcnili v rit, da sem se zganil in angažiral. Verjamem, da nisem bil edini.
Tukaj je moj odziv o tvojem tudi tokratnem iskrenem in upravičeno kot britev ostrem zapisu Zakijev padec v smrt.
Nabito poln stadion je tistega novembrskega večera zadržal dih. Na legendarnem Bežigradu je tekla je 83. minuta prve tekme dodatnih kvalifikacij za uvrstitev na evropsko prvenstvo. Ukrajinski vratar je stekel za žogo izven kazenskega prostora, proti desni kotni zastavici in jo naivno podal v polje. Rezultat na legendarnem ročnem semaforju je kazal 1:1.
»Posedali so v garderobi, se kao ogrevali in bili zelo sproščeni. Od prvega do zadnjega so se že videli na evropskem prvenstvu.«
»Ukrajinci so nas tedaj podcenjevali. Močno podcenjevali. Tako močno, da se na tekmo tistega dne sploh niso resno pripravljali,« se tekme spominja tedanji reprezentant in otrok Bežigrada Milenko Aćimović. »Posedali so v garderobi, se kao ogrevali in bili zelo sproščeni. Od prvega do zadnjega so se že videli na evropskem prvenstvu. Kako tudi ne, v ekipi so imeli Andreja Ševčenka in Sergeja Rebrova.«
Žogo, ki jo je vratar Šovkovski na pamet brcnil stran od sebe, je nekje na polovici igrišča prestregel ravno Aćimović. Na videz povsem nenevarna situacija je v trenutku pridobila pridih dramatičnosti. Epske dramatičnosti.
»Kaj sem takrat razmišljal?« Se med obujanjem spominov nasmiha legendarni ljubljanski ofenzivi nogometaš. »Nič kaj dosti. Na treningih smo včasih tako malo za hec ciljali in brcali na gol s sredine ali s še dlje. No, na treningu je vse precej drugače. Gol je prazen, brez vratarja. Tudi stadion je prazen, brez glasne publike, ti lahko streljaš neobremenjeno, brez pritiska obrambnih igralcev. To smo počeli za sprostitev, izziv … Rekel bi, da sem se v tistem trenutku, ko sem na tekmi ujel žogo, v glavi za hip prestavil v to sproščeno okolje. Žogo sem instinktivno brcnil proti golu, kot da sem na treningu, igrivo, s soigralci, brez sence skrbi ali pritiska.«
Stadion je zadržal dih. Pesti večine so se sklenile v močan stisk, zenice razširile, glas je obtičal v grlu, čas je obstal. Žoga je poletela proti golu na vzhodnemu delu stadiona, proti tribuni, kjer smo domovali Green Dragonsi in kjer je transparent tudi ta večer nakazoval njihovo prisotnost. Za trenutek se je zdelo, kot da žoga leti previsoko in da bo zagotovo preletela gol ter končala nekje na naši tribuni. Pomisli smo, okej, Mile probal si, dobra ideja, ampak v Kijev bomo kot kaže odšli z rezultatom 1:1, tam pa nam bodo na povratni tekmi domačini jebali mater.
Nato pa se je zgodilo. Je bila to sila gravitacije, božje posredovanje, prefinjena genialnost in natančnost strelca? Kdo bi vedel. Sam v vseh teh letih in po mnogih ogledih gola nisem uspel najti odgovora. In ta konec sploh ni pomemben. Po dveh tretjinah svojega leta je žoga začela padati. Padati proti golu. Vratar je – za usodno stotinko prepozno – dojel, da gre zares in da se utegne zgoditi zanj nekaj tragičnega in za nas presežnega. Kot besna zver se je v silovitem sprintu zagnal proti žogi, a zaman, ta dogodek je zaznamoval njegovo profesionalno kariero.
Žoga je golovo črto prešla v skrajnem levem robu gola. Obrambni igralec številka pet se je nemočno prijel za glavo, vsem prisotnim na štadionu se je zmešalo. Ljudje smo skakali in kričali, med seboj so se evforično objemali neznanci, nekateri so plezali na ograjo, metali v zrak, kar jim prišlo pod roke, pivo, zastave, šale, kape, tudi otroke … Ob tem so kričali, mahali z rokami in za hip pozabili na vse jebe, težave in križe vsakdana.
Miletov sveti gol je tistega večera povzel vse pozitivne stvari, ki jih lahko ponudi nogomet. Zmaga malega proti velikemu, na evropsko prvenstvo je potovala Slovenija. Čudež, čarovnija in mojstrovina, ki se zgodi pred očmi tisočih. Neopisljiv trenutek sreče, ki poveže popolne tujce. Pika na i zgodbe nekega nogometaša, ki je uspel uresničiti svoj talent in se realizirati na domačem terenu, le nekaj deset metrov stran do svojega dejanskega doma.
Tisti, ki Miletovo zgodbo poznamo malo bolje, vemo da je je bila njegova nogometna pot tesno povezana s kultnim ljubljanskim klubom. Sem napisal tesno? Šibka beseda! Mile je bil in še vedno je otrok Olimpije. Otrok? Mile je Olimpija, oziroma ena njenih lepših zgodb, z nedvomnim filmskim potencialom. Njegova starša sta bila v klubu zaposlena, kot mulec je Mile na štadionu med članskimi tekmami pobiral žoge in sanjal o tem, kako bo nekoč tudi on postal nogometaš.
Z družino je živel čez cesto od stadiona Bežigrad in je za zeleno-bele začel brcati že kot majhen fant. Prebil se je do članske ekipe in kljub razkošnemu nogometnemu talentu skoraj končal svojo nogometno pot. Družinske razmere so od njega terjale, da gre v redno službo, kjer je že začel z uvajanjem. Sočasno je na njegov naslov prišla ponudba iz Crvene zvezde, ki je usmerila njegovo nadaljnjo nogometno pot. Ta ga je iz Zvezde vodila v Tottenham.
»To je bil kot prestop iz vrtca na faks,« iskreno pove Aćimović.« Zvezda je brez dvoma velik klub, kjer doživiš in se naučiš veliko, ogromno. No, Tottenham je bil klub, kjer je bilo vse skupaj še nekaj nivojev višje. Vrhunski igralci, organizacija in pa tekmovalnost, ki je bila neverjetna. Za enajst mest v prvi enajsterici se nas je iz dneva v dan borilo 30 vrhunskih nogometašev. Vsak trening je šlo na polno, brez oddiha in milosti. Na polno, lomile so se kosti in glave. Med seboj se nismo družili, bili smo tekmeci.«
Iz Tottenhama je odšel v Lille, kjer je zabil zmagovalni gol v ligi prvakov tedaj megazvedniškemu Manchester Unitedu, na čelu s Cristianom Ronaldom in Alexom Fergusonom.
»Po tistem golu nisem mogel več normalo hoditi po mestu,« je povedal ljubljanski velemojster. »Ljudem se je zmešalo. Lille se je postavil ob bok največjim. To noro tekmo proti Manchestru smo morali zaradi povpraševanja in odmevnosti igrati v Parizu. Po njej sva z Ronaldom zamenjala dres, gol pa je v mednarodnih krogih zelo glasno odmeval.«
Sočasno je Mile vselej rad in brez težav igral za reprezentanco. Tudi poškodovan. Tudi če je zaradi tega prišel v spor z lastniki kluba, kjer je igral. Njegove predstave in predanost je bilo začutiti ob vsakem stiku z žogo. Njegove mojstrovine in potezo več so kot uročeni občudovali tudi v preostalih dveh klubih in okoljih, kjer je igral: v Al-Ittihadu in vsekakor pri dunajski Austrii, kjer je Aćimović pustil močan vtis. Tako močan, da je marsikdo pričakoval, da se bo po svoji uspešni karieri ustalil na Dunaju.
»To v resnici nikoli bi bila opcija,« resno pove aktualni selektor slovenske reprezentance U21. »Jaz sem Ljubljančan in to, da bi živel kje drugje, kot tukaj, nikoli ni bilo vprašanje. Tukaj sem doma, tukaj imam družino in prijatelje, tukaj je moje srce.«
Aćimovićevo zgodbo, usodo nekega nogometaša, ki še vedno traja, sem kot moderator doživel na nedavnem pogovoru z njim v kamniškem CIRIUS-u. Bil je enkraten večer, na katerem je Mile z nami delil številne druge anekdote in pa zgodbe iz svoje bogate in uresničene športne kariere.
Ko sem prebiral tvojo kolumno o Zakiju, me je prestrelilo, da bi tudi on lahko doživel Miletovo pot. Da bi tudi mladi Afganistanec doživel presežne in veličastne trenutke tam, kjer je bil najraje. Na nogometnem igrišču, pred očmi množic, pod žarometi. Ovenčan s slavo in častmi. Uresničen, zadovoljen, izpolnjen v sebi in navdih za množice.
A zgodila se je nasilna talibska vrnitev v Kabul in dogodki, ki so bili usodni za mnoge. Premnoge.
Tudi zanj.
Zakijev konec je neopisljivo tragičen, krivičen in v nebo vpijoč. Njegova nogometna zgodba se vsekakor se ne bi smela zgoditi. Ne na takšen način. Ne fantu, mlademu fantu, ki bi ga lahko tam zunaj, v prijaznejšem, mirnejšem in spodbudnejšem okolju čakala povsem drugačna pot. Ne na način, kot se je zgodila. Ne njemu, ne komerkoli.
Tvoj tekst Zakijev padec v smrt sem prebral vsak dvajsetkrat in vsakič sem bolj jezen, besen in tudi nemočen. Kako je mogoče, da se to dogaja pred očmi javnosti in da se svet po takšnih tragedijah lahko vrti dalje, kot da se ni zgodilo nič. In da se ljudje tako tudi obnašamo. Nekaj dni po tragediji, ki smo ji bili priča vsi, smo na Zakija pozabili.
Če ne bi bilo tebe in tvojega pisanja, zanj sploh ne bi slišali.
Zato vztrajaj! Na nas pa je, da se odzovemo.
