Žiga X Gombač
Pred dnevi sem na enem izmed športnih programov gledal hokejsko tekmo Olimpija proti Red Bull Salzburg mladi. Liga AHL. Dvorana je bila časom primerno prazna in golobradci iz Salzburga so nabili naše fante. Ni, da so bili naši slabi, ampak videti je bilo, kot da niso imeli dneva. Pride tako. Naporen ritem tekmovanj, pak noče v mrežo, pomanjkanje motivacije … Hm, tudi sam sem bolj kot ne dremal na kavču in razmišljal, kako živahne so bile včasih tekme v Tivoliju. Kako divje je bilo, neukročeno, tudi nevarno in na robu kaosa.
MOSHPIT
Že v osemdesetih je bilo tam nevarno zaradi basketa in navijaških ekip, denimo tiste iz Zagreba, ki so v Ljubljano prihajale zelo nabrušene. Tudi z verigami in noži. S tem, da so jih v mestnem parku čakali domači fantje, ki se niso dali kar tako pregnati, premagati, prestrašiti. Tretjim polčasom basket tekem so sledile predtekme, oziroma četrte tretjine hokejskih obračunov med Olimpijo in Jesenicami. To so bile tekme, ko je bilo pred in v ledeni dvorani lahko zelo vroče. Niti slučajno se v okolici dvorane ne bi želel znajti kot sprehajalec ali naključni mimoidoči. Sploh ne v času večnih derbijev, ko so bili ti na vrhuncu, torej v začetku devetdesetih, ko je bil hokej v mestu nekakšen trend, pa tudi priložnost za razvoj in razmah navijaške subkulture.
Ko je padel gol, je bilo navdušenje tako silno in energija tako močna, da smo kot domine popadali po tribuni navzdol.
Spomnimo, da je bila včasih hala razdeljena na sedišča in stojišča. Da, včasih na južnem delu ni bilo zelenih stolov, kot danes, ampak nekakšne lesene in kot cent težke klopi, kjer je se ob derbijih stalo. In kako se je stalo. Večkrat smo bili nagneteni, celo v več vodoravnih vrstah in ko je padel gol, je bilo navdušenje tako silno in energija tako močna, da smo kot domine popadali po tribuni navzdol. Pobiranje in sestavljanje je lahko trajalo tudi nekaj minut. S tem, da seveda nikoli nisi nadaljeval z ogledom tekme z istega mesta. O kakšni varnosti ali omejevanju števila gledalcev se tedaj ni pretirano razmišljalo. Če nisi prišel dovolj zgodaj, oziroma si nisi izboril svojega mesta, tekme enostavno nisi videl. Če si se nad tem pritoževal, stopil komu na nogo, ga sunil med rebra ali mu zastrl pogled, si lahko kot mulc dobil tudi kakšno vzgojno od starejših navijačev. Tribuna, tudi tista z domačimi navijači, je bila kraj, kjer so se stvari lahko zgodile hipno, spontano in velikokrat na meji incidenta.
Bežigrad je bil glede tega precej prijaznejši, varnejši, bolj predvidljiv. Sploh potem, ko so se varuhom reda zgodile navijaške skupine Armada, BBB, Delije, Horde zla … Kakšni časi so to bili. Izkušnje iz varovanja rizičnih tekem so se s kultnega stadiona hitro prenesle tudi v dvorano. Na stojiščih smo bili nagneteni tudi zato, ker so med obema navijaškima skupinama na stojiščih policisti izpraznili del tribune in naredili tako imenovano tampon cono. Nad slednjo so bedeli kot sokoli in tam res ni bilo šale. Spominjam se, da smo nekoč, ob golu Olimpije, zaradi precej logičnih zakonov fizike, popadali čez ograjo, na varovano ozemlje. Kot bi mignil so nas odpeljali iz dvorane, kjer smo se komajda izognili ostrejšim sankcijam.
Lahko so nas ločili pri vhodu, lahko držali ločene v dvorani, na stranišču pa so se nekajkrat zgodili spektakularni dvoboji mož na moža …
Policisti so redno pozabljali, da smo se navijači, kljub doslednem izvajanju ukrepov, srečevali na stranišču, na vrhu tribune. Arhitekturna ureditev dvorane je namreč dovoljevala dostop do stranišča z obeh strani tribune, ne glede na to, kako ločene so bile. Lahko so nas ločili pri vhodu, lahko držali ločene v dvorani, na stranišču pa so se nekajkrat zgodili spektakularni dvoboji mož na moža, po katerih bi se lahko zgledovali tudi na ledu.
TIVOLI, BEST OF …
Zanimivejše tekme proti Jesenicam so se v resnici začele dolgo pred napovedano uro začetka derbija. In sicer z odhodom ekipe v zasedo nekje med Dravljami in Šentvidom. Čakalo in nekajkrat tudi dočakalo se je avtobus/e z gostujočimi navijači. V maniri rivalskega in negostoljubnega mesta, natanko tako, kot se je tudi nas večkrat pričakalo na Jesenicah, se je avtobus zasulo s kamenjem in nato meni nič, tebi nič porazgubilo v smeri Tivolija in sicer z resnimi obeti, da se Steelerse sreča še pred vstopom v dvorano. Dogajanje v okolici hale je nekajkrat mejilo na kaos. Letelo je kamenje, steklenice, posredovali so konjeniki, pa policijski psi, vihtele so se gumijevke, učile so se osnove uličnih bitk.
Kaos iz ulic se je velikokrat prenesel tudi v dvorano. Med minuto tišine v čast tedaj preminulega Franca Koširja je del posameznikov na tribuni, kakšna kretenska poteza, z dvignjenimi desnicami začel vzklikati nacistične parole. Na taisti tekmi je proti ledu poletela težka lesena klop, ki so jo neznani člani ekipe vzeli izpod nog in proti ledu zalučali na ena, dva, tri. Kakšna sreča, da zadeva ni padla komu na glavo. Ni dosti manjkalo in koga bi lahko usodno poškodovala. Na taisti tekmi je Jeseničanom nekako uspelo z droga sneti zeleno belo zastavo, kar je med zmaji vodilo do množične mobilizacije in želje po prečkanju tampon cone z namenom frontalnega obračuna. Policija je ukrepala ostro in s konkretno uporabo sile preprečila resnično štalo.
AFTER
Po tekmi se je nekajkrat podalo na železniško postajo, preverit, če so kakšni navijači prišli/odšli na tekmo z vlakom. Na poti tja sta se vselej zgodili dve stvari. Na parkirišču se je praviloma naletelo na avto z gostujočimi navijači, kar se nikoli ni končalo dobro. Enkrat so morali posredovati celo gasilci in avto obrniti s strehe nazaj na kolesa. Gostujoči navijači so se parkiranja pri bazenu stežka tako odvadili, kot privadili.
Druga stvar je bila selekcija v domačih vrstah navijačev. Starejši, izkušenejši ob sebi niso hoteli imeti nepreverjenih mulcev, ki bi se razbežali ob prvi frki. Nekje pri kopališču Ilirija se je zgodil kratki ter iniciacijsko – selektivni obred, ki je ekipo izoblikoval v enoten organizem, z željo pokazati, da v tem mestu, z navijači domačega kluba, ni heca. Sam se ne spomnim, da bi na ‘štacjonu’ kdajkoli srečali večjo skupino gorenjskih navijačev. Praviloma se je naletelo na nekaj posameznikov, naključnih mimoidočih, ljudi bodisi iz Medvod, Škofje Loke, Kranja, ki so navijali za rdeče in so se znašli na napačnem mestu, ob napačnem času. Olajšalo se jih je navijaških rekvizitov, podelilo nekaj vzgojnih, nato pa smo se porazgubili proti domu. Vsak v svoj kvart, po vzoru večjih navijaških skupin iz Juge. Nove Jarše, BS-3, Šiška, Štepanc …
Na dan derbija smo domov prihajali polni adrenalina in recimo temu življenjskih izkušenj ter skoraj vedno brez odgovora na vprašanje, koliko je bil rezultat in kdo je dal gole. Naslednji dan smo, ne glede na rezultat, pri pouku sedeli z zeleno belim šalom okoli vratu, ki ga za nič na svetu nismo želeli sneti. Spomin na dogajanje prejšnjega dne so poleg šala obujala tudi kakšna modrica in odrgnina. Ter snovanje taktike uličnih aktivnosti in manevrov pred naslednjim derbijem.
