Namesto da bi bili pridni učenci, smo se podali na nogometno tekmo. Zakaj imam tako rad nogometni klub Olimpija, da sem v šestem razredu, še z dvema sošolcema, šprical pouk?
To sta bila naslov in iztočnica spisa, ki sem ga moral napisati za kazen, ker sem se neke srede, zgodaj popoldan, namesto k zadnji uri tistega dne, odpravil na legendarni Bežigrad, na nogometno tekmo Olimpija proti, če se ne motim, ekipi GOŠK Jug. Mimogrede, to v resnici sploh ni bila kazen, zato ker od nekdaj rad pišem in ja, tekma je bila super, rezultata se sicer ne spomnim več, ključni moment tekme je bil, ko nam je ”splitski Schuster” Ive Šeparović prišel spuščat petke. No, naslednji dan je bila v šoli frka. Najprej v šoli in nato doma, prva izmed mnogih na to temo.
Trideset in več let po tej tekmi še rad vedno in zahvaljujoč Enotnosti, pišem tudi o nogometu. Moj klub je še vedno Olimpija in nedavni poraz proti fuckin’ Radomljam me je iztiril, kot so me nekoč iztirili porazi proti Dinamu, Zvezdi, Veležu, Vardarju … Tokrat sem prav po osnovnošolsko pizdil, predvsem nad načinom kako so ga zmaji doživeli. Potem ko so celo tekmo nadzorovali položaj, so na koncu izgubili kot največje naivčine, ob tem izgubili dva ključna igralca za derbi ter spet enkrat grenko začinili nedeljo. Dejstvo je, da bi to tekmo morala vsaka resna ekipa dobiti s 5:0, zato sam se začel spraševati enaka filozofsko eksistencialna vprašanja.
Za koji k*rac, res.
S tem, da sam zelo dobro poznam odgovor. Odgovor na vprašanje, zakaj po vseh teh letih, po prepogostih padcih in preredkih vzponih, grenkih razočaranjih in brcah v temo, še vedno navijam za Olimpijo in za noben drug nogometni klub pod soncem.
To najbolje ponazorim če ljubezen do kluba primerjam s svojo pisateljsko potjo, vsakdanom. Podobnosti je presenetljivo veliko.
Olimpijo sem začel spremljati sredi osemdesetih, ko je bil njen sponzor Integral in ko je začela večletni preboj v prvo zvezno ligo. Spremljal sem jo, ko je igrala v prvi ligi in tudi takrat, ko so jo vrgli v peto ligo.
Za razliko od vseh ki sestavljamo ekipo Enotnosti me osebno zanima izključno iz zgolj to, kar se z ekipo dogaja na igrišču. Miha, Klino, Luka, Aljoša in Boštjan poleg vsakega detajla na igrišču, poznajo vsak migljaj, ki se zgodi v pisarnah, no, mene ta vzporedni svet niti slučajno ne zanima. Vseeno mi je, kdo je lastnik, kdo športni direktor, ekonom, sekretar, piarovec … Res mi dol visi, kakšni so dolgovi kluba, kdo so agenti in menedžerji, ki delujejo v ozadju, komu se nas bo prodalo in tudi to v kateri ligi konec koncev igramo. Olimpijo sem začel spremljati sredi osemdesetih, ko je bil njen sponzor Integral in ko je začela večletni preboj v prvo zvezno ligo. Spremljal sem jo, ko je igrala v prvi ligi in tudi takrat, ko so jo vrgli v peto ligo. Spremljam jo danes, ko igra v prvi in spremljal jo bom tudi, če bo vnovič kdaj kamorkoli izpadla. Moja zvestoba bi se utegnila omajati edinole, če bi klub stopil po poti aktualnega primera angleškega Newcastla, oziroma v primeru kakšne zgodbe podobnih nastavkov.
Spremljal zato, ker se zeleno-bele zgodbe zame začnejo pisati ob prvem sodnikovem žvižgu, pri rezultatu 0:0. Ko sta na igrišču Olimpija in nasprotnik. Ja, vseeno mi je tudi za nasprotnika, ekipa, ki stoji nasproti zelenim ni nič drugega kot kulisa. Pomembno mi je edino to, da sodnik zapiska začetek in se začne 90 minut poezije, ki včasih izzveni romantično, drugič spet tragično, mistično, nerazumljivo in vsekakor vedno znova – življenjsko.
S pisatelji je podobno. Ko začnemo pisati, je pred nami bel prazen list papirja, ki ga je treba zapolniti. Zapolniti z zgodbo, ki jo premoremo samo mi. Z zgodbo, ki je ne bo, če je ne bomo zapisali. Spomniti se moramo glavnih junakov, njihov imen, določiti kaj jih čaka in kam se bodo podali. Če sploh kam. Določiti zaplete in razplete, določiti in slediti rdeči niti. Strani, kamor tudi s pomočjo nezavednega in neznanega, zapisujemo zgodbo ali pesem je naše igrišče, kjer se izpisuje zgodba, čas, ki ga porabimo za pisanje zgodbe, je naših 90 minut. Ko se čas izteče, ostane zgodba. Zgodba, ki smo jo ustvarili drug za drugega. In to z najboljšim, kar premoremo.
Tisto, kar je nastalo, je najboljše, kar zmoremo v tistem trenutku. Nastalo je na podlagi odrekanja, preizpraševanja, za tem se skrivajo ure in ure predanosti, ki je ne vidi in ne čuti nihče. Ure klepeta samega s seboj, premikanja lastnih meja, prepirov s skušnjavcem, ki te skuša odvrniti od tega, kar želiš povedati, stalnega boja s časom in ostalimi motilci, ki so še kako prisotni ter s stalnimi soočanji s posledicami, ki jih takšna predanost prinaša. Te posledice niso vedno lepe in prijetne.
Vse to marsikdo jemlje za samoumevno in logično. Vsega tega se v resnici ne opazi, oziroma to zaznajo le redki. Marsikdo to razume povsem drugače, kot smo pri ustvarjanju mislili ustvarjalci. Tudi besedna akcija zbuja reakcijo, sto in eno reakcijo. Kako fascinantno je vedno znova opazovati, odzive na ustvarjeno delo. Ljudi na tribunah, ljudi na literarnih pogovorih. Zgodbe, ki jih ustvarjamo, v celoti zaživijo šele med publiko, ko črke, oziroma podaje in goli pridejo do ljudi in v njih zbudijo čustva. Barvita, raznolika, presenetljiva …
Da pridejo med ljudi, so potrebni posredniki, do katerih imam zadržan in svojstven odnos. V mojem svetu so to uredniki, založbe, recenzenti, tako imenovani strokovnjaki, nekakšne eminence, ljudje, ki se ustvarjalnemu procesu pridružijo kasneje in bi se tega morali jasno zavedati. Dokler z njihove strani do našega dela in ustvarjanja obstaja spoštovanje, nimam z njimi nikakršne težave in z njimi lahko povsem korektno, tudi presežno sodelujem. Škripanje se pojavi, ko postaneš samoumeven, eden izmed, nekdo, ki se ga ne razume, sprejema in dojema v celoti. Ko se pozabi, da je tisto, kar se dogaja na igrišču, oziroma na straneh, osnova, okoli katere se nato nanaša vse ostalo. Da je naše predano delo, naš način življenja, naša intima štartna točka nekega skupnega procesa, ki sledi. Procesa, ki ga sestavljajo ljudje in njihovi odzivi, dojemanja, percepcije ter seveda različni interesi, pričakovanja, obeti in želje. Ter poslovni modeli in konec koncev vpliv in na koncu dneva zaslužek. Še enkrat, to razumem, tudi zavedam se, da brez tega ne gre in da odnosi, ti sekundarni odnosi in razmerja, ki se pojavijo enkrat, ko vsebina prestopi odnos avtor – gledalec, morajo biti in vedno bodo.
Osebno me najbolj moti to, da avtorjev in njihove uspešnosti, tudi vrednosti, ne presoja trg, ampak razpisi, natečaji in nagrade, oziroma ljudje, ozek krog ljudi, ki stojijo za njimi.
Z leti sem jih doživel in prebral na to temo na stotine poglavij. Malo šolo iz njih sem naredil kot piarovec te naše Olimpije, osnovno šolo in gimnazijo ob svojih prvih knjigah, diplomiral z leti delovanja na domači literarni sceni, ki jo vsekakor prežema pomanjkanje spoštovanja do tistih, pri katerih se vse začne. Do avtorjev. Ne pri vseh, vsekakor ne pri vseh, zagotovo pa si tega deležen redno v svojem vsakdanu. Tudi zato, ker je naša literarna scena majhna, drobcena in na njej vladajo svojstveni odnosi in razmerja. Osebno me najbolj moti to, da avtorjev in njihove uspešnosti, tudi vrednosti, ne presoja trg, ampak razpisi, natečaji in nagrade, oziroma ljudje, ozek krog ljudi, ki stojijo za njimi. Sredstva za razpisi in natečaji omogočajo preživetje založb in ustvarjajo uredniško politiko, ki privede do vsebin, ki naposled končajo pred očmi bralcev. Tukaj vidim osnovno ter izhodiščno zablodo, ki to sceno zavira, oziroma jo že leta usmerja v napačno smer. Smer, ki vsekakor ni trajnostna in ne stremi k presežkom.
Obenem sem v teh razmerah uspel zaznati krasno priložnost za razvoj in kaljenje lastne integritete. Slednja je osnova za iskreno pisanje. Pisanje, ki nastane kot posledica vrenja in iskrenja v moji notranjosti ter vedno znova sili na površje v takšnih ali drugačnih tekstih. Tega ne more ustaviti ali usmeriti nihče. Zna biti, da je pot zaradi tega nekoliko daljša in strmejša, ampak zadoščenje, ki te pričaka na koncu, te objame v veliko tesnejši in iskrenejši objem.
Z leti delovanja sem imel dovolj sreče, vztrajnosti in nepopustljivosti, da so se okoli mene znašli ljudje, sodelavci, no soustvarjalci, s katerimi lahko sobivam in s katerimi skupaj skrbimo ter razvijamo zgodbe, ki se rodijo na belem papirju. Povezuje nas skupna rdeča nit – spoštovanje ter skupni cilj bralcu dostaviti najbolj pristno, iskreno in presežno vsebino.
Da, zgodbe so tiste, ki ostajajo in vsekakor ne bi nikoli in nikakor smeli pozabiti na ljudi, ki jih ustvarjajo in krvavijo. Iz dneva v dan, iz tedna v teden. Že pred leti, v osnovni šoli, mi je postalo jasno, da moramo kot gledalci najprej ceniti poteze in poglavja tistih, ki nastavljajo svoje glave, mišice, vezi in kosti. Tiste, ki živijo za trenutek, ko sodnik odpiska konec tekme, oziroma se na konec teksta postavi zadnja pika. Ko se doseže izpolnitev, potešitev in zadoščenje. Tisti droben, hipni trenutek, ko se na tvojem majhnem, privatnem obzorju za hip prikaže sled jasnine in to dojamejo, razpoznajo in začutijo tudi bralci, oziroma gledalci.
Vse ostalo, kar sledi, je v resnici precej nepomembno.
