Boštjan Videmšek
Bil je zoprn poznojesenski torek na začetku devetdesetih let. Drugi letnik gimnazije. Čas, ko sem, kolikor je to le bilo mogoče, sovražil šolo in diktaturo iskanja neznanja, namesto iskanja – znanja, vedenja, razumevanja. Igral sem nogomet, poslušal punk, stiskal mozolje, prebiral vse, kar mi je prišlo pod roke, začenjal svojo novinarsko pot, obsedeno delal sklece, upal, da bo ena izmed serijskih zaljubljenosti vendarle »prijela«, zares podrobno študiral pornografske revije (dobesedno iz druge roke), preklinjal nelogični vozni red vlakov za Borovnico in hodil na čisto vse Olimpijine tekme. Nogometne, košarkarske in hokejske. Obiskovanje tekem – in navijanje v vrstah Green Dragonsov – je bilo tedaj zelo blizu jedra mojega obstoja.
Prepričan sem bil, da si mesta na svetih tribunah, med nami, poslednjimi plebejci, ti razvajeni patricijski pezdeti niti slučajno ne zaslužijo.
In tisti temačen torek je v ledeni hali Tivoli na tekmi slovenskega prvenstva gostoval kranjski Triglav. Po koncu pouka – popoldanski turnus – sem se peš odpravil proti dvorani, ki mi je vedno znova zbujala strahospoštovanje, vanjo pa sem se dokončno zaljubil, ko sem kot član nogometnega gimnazijskega moštva okusil njen parket. Na tribunah je bilo nekaj deset gledalcev. Pol sem jih, že tedaj, poznal. Tekma bi bila težko bolj dolgočasna – goli so sicer padali na vsake tri, štiri minute. Vendar le v eno mrežo. A užival sem v vsaki sekundi: nepomembne, dolgočasne tekme so bile moja prva oblika meditacije. In že takrat sem bil neznosno tečen – tistih »navijačev«, ki so hodili le na vedno razprodane, divje derbije z Jesenicami (ali nogometne derbije SCT Olimpije z Mariborom, ali na elitne evropske tekme Smelta Olimpije), nisem jemal resno. Prepričan sem bil, da si mesta na svetih tribunah, med nami, poslednjimi plebejci, ti razvajeni patricijski pezdeti niti slučajno ne zaslužijo.
In še nekaj: ko se je v prvi polovici devetdesetih let v Tivoliju igral hokejski derbi, pravi navijači tekme tudi pri najboljši volji preprosto nismo mogli zares spremljati. Ne zato, ker se nam ne bi uspelo prebiti v dvorano, ampak zato, ker je bilo vzdušje tako divje, tako neprizanesljivo, tako animalistično, tako prvinsko, tako izjemno in glasno in tako huronsko, da se je ob dimni zavesi, policijskih pendrekih, velikanskih zastavah in osredotočenosti na čim bolj pritlehno žaljenje gostujočih navijačev in igralcev (nujno v tem vrstnem redu) na ledeni teren komaj kaj videlo. Tudi zato sem – smo – hokej hodil gledat tudi na nepomembne tekme.
Tuji hokejisti v obeh ekipah niso mogli verjeti, kaj se dogaja okoli njih. Prišli so – v vojno, hokejsko vojno.
In tedaj se je igral res nor hokej. Ne bom napisal, da noro dober. Le nor, atraktiven, super privlačen, brezkompromisen. Ko so spodaj padale batine, so se tribune, razgrete že od navijaških spopadov pred in okoli ene ali druge hale, vžgale. Tuji hokejisti v obeh ekipah niso mogli verjeti, kaj se dogaja okoli njih. Prišli so – v vojno, hokejsko vojno. Od vseh njih se je le veliki barbar Neil Sheehy, NHL veteran, s svojo celotno bitjo poistovetil s slovensko hokejsko divjino. Vsi ostali so le igrali hokej in poskušali – preživeti. Kaj takega kot sodniška zaščita ali fair-play v tistih tako ali drugače tranzicijskih časih namreč nista obstajala. Tam spodaj, na ledu, je vladal zakon džungle. Tam zgoraj, na tribuni, je džungla – bila.
Serijsko smo izgubljali finala. Frustracije so bile silovite, rane globoke. Prekletstvo? Prevara? »Namještalka?« Nismo mogli verjeti. Tudi veliki Trevor Jobe – zame najljubši tujec, ki je kadarkoli igral v zeleno belem dresu – ni (z)mogel prekiniti plavžarskega uroka. Do kdaj? Pokojni jeseniški herojski vratar Cveto Pretnar je, če je bilo treba, med našim protinapadom gol preprosto premaknil. Vse je bilo dovoljeno.
In takšno ubrisano vzdušje se je, ko je bil finale – na štiri zmage – na vrhuncu, preselilo tudi na tedaj še precej primitivne računalniške zaslone. S sosedom Samom, ki ni navijal ne za Olimpijo ne za Jesenice, pač pa za Ildarja Rahmatuljina (fetiš za zaprt oddelek), sva, vročična od vzdušja, na domačem računalniku praktično vsak dan (ko ni bilo tekme) igrala velike hokejske derbije. Face-Off je bil z možnostjo sestave svoje ekipe in nakupovanja zvezdnikov iz NHL ekip (Carpenter v prvem napadu Olimpije!) moja z naskokom najljubša računalniška igra. Vse časov (disclaimer: igric – OCD – ne igram že dobrih dvajset let).
Stavim, da nihče na svetu v tej igrici ni bil boljši od naju!
Igralnih palic nisva imela. Vsak je igral na svoji strani tipkovnice. Strani sva menjala po ključu domači/gosti. Praktično vse tekme so bile izenačene do zadnjih sekund. Stavim, da nihče na svetu v tej igrici ni bil boljši od naju; s komerkoli sva igrala, sva z njim v miže pometla s 15:0. Odigrala sva ducate podaljškov. Nekaj digitalnih hokejistov so zaradi utrujenosti pometli z ledene ploskve. Energetski nivoji so se popolnoma izpraznili. Še najbolj legendarnemu jeseniškemu branilcu Sergeju Borisovu, z naskokom najbolj počasnem igralcu te drugače precej spregledane igre, ki je nekoč z zadetkom z modre črte polmrtev odločil sedmo finalno tekmo najine računalniške serije in v naši dnevni sobi sprožil pravi hokejski pretep. Le enega izmed »fajtov«, če sem natančen.
Bilo je, kot je bilo v hokejski resnici. Rezultatsko, čustveno, celostno. V skupnem seštevku mi je v boju s sosedom, še zdaj najboljšim prijateljem, dolgoletnim nogometnim soigralcem in ključnim športnim tekmecem, kljub nekaj umazanim trikom na domači strani tipkovnice »vedno nekaj zmanjkalo«. Šele, ko je strani – ne tipkovnice – zamenjal Ildar Rahmatuljin, se je hokejska sreča obrnila.
A tedaj sem srečo, resnično srečo, življenje torej, že iskal nekje drugje.
