Želim si, da pri navijanju za svoj klub ne bi trpel tako strahovito kognitivne disonance, kot jo že leta. Leta in leta.
Želim si, da bi moj klub predstavljali kompetentni, etični, inteligentni, duhoviti, strastni, predani in pismeni ljudje z dolgoročnim načrtom, ki jih pri delu v klubu poganja zeleno-bela kri in ne ekonomski oportunizem na pogon patoloških vzorcev tranzicije.
Želim si, da bi klub, za katerega navijam od svojih prvih spominov naprej, enako spoštljivo in ljubeče obravnaval čisto vse ekipe, ki ga zastopajo.
Želim si, da bi bila NK Olimpija vsaj enkrat na teden glavna tema pogovorov v mestu.
Želim si, da bi bil obisk tekem z Aluminijem in Radomljami nekaj popolnoma samoumevnega: tako kot je za navijača največjih angleških klubov obisk tekem z Brightonom ali Ipswichem.
Želim si, da bi lahko o nogometnem, košarkarskem in hokejskem klubu govorili v prvi osebi množine.
Želim si, da bi tribune postale zatočišče progresivnih idej in ne skrajno desničarskih izbljuvkov.
Želim si, da bi v slačilnici kluba, ki me je vzgojil v mazohista, nabijal rokenrol in ne jebeni turbo folk, duh in obraz in telo časa.
Želim si, da bi se NK Olimpija nekoč vrnila na obnovljeni stadion za Bežigradom.
Želim si, da bi imeli trenerja, ki bi postal asociacija in DNK kluba: tako kot Diego Simeone, Alex Ferguson, Arsene Wenger, …
Želim si, da bi v slačilnici kluba, ki me je vzgojil v mazohista, nabijal rokenrol in ne jebeni turbo folk, duh in obraz in telo časa.
Želim si, da bi – ne glede na rezultat – gojili igro, razmišljali vsaj tri leta vnaprej, in rezultat postavili na stran (Du-le Ko-sić!).
Želim si, da bi bila NK Olimpija srčika urbanosti.
Želim si, da bi klub povezoval vse generacije.
Želim si, da bi za moj klub želeli igrati vsi mladi nogometaši iz širšega ljubljanskega bazena.
Želim si, da bi si med tekom in kolesarjenjem lahko navijaške napeve prepeval brez blagega občutka sramu – kot, da bi me na nudistični plaži zalotili z erekcijo.
Želim si, da bi lahko navijal za klub, ki spoštuje in nagrajuje svoje legende.
Želim si, da bi okoli kluba obstajalo vsaj kanček mitologije.
Želim si, krivoversko, da bi Ljubljana imela svojega Marcosa Tavaresa.
Želim si, da bi – kot navijač – lahko z Olimpijo prepotoval Evropo in se vrnil v mladost na stopnicah.
Želim si, da bi me vsak poraz bolel najmanj pet dni in vsaka zmaga dvignila za najmanj toliko.
Želim si, da bi moja odvisnost postala kolektivna.
Želim si, da bi o klubu redno in »iz notranje potrebe« pisali pisci, ki jih najbolj cenim.
Želim si prihodnosti.
Želim si, da bi imel bistveno manj – želja.
