Ko sem v srednji šoli – Gimnazija Poljane, vsaj v mojih časih najbolj nenogometna (komaj) izobraževalna institucija v radiju dveh milijonov kilometrov – vsako jutro v razred vstopil s svežim izvodom Sportskih novosti pod ramo, sem bil večkrat deležen posmeha. A preveč občutljiv nisem bil. Nasprotno: obsedenost z nogometom in športom nasploh (aktivno in navijaško) sta bila temelj moje identitete, v času gimnazijskih let pa sta še bolj utrjevala že tako močan občutek subkulturnosti; alternative.
V okolju, ki je nogomet razumelo kot poosebljeno plebejstvo, obenem pa sebe dojemalo kot gonilo alternativnosti, sta bila ljubezen do fuzbala in uličarstvo, ironično, čisto pravi punk! In, seveda, (pod)zavestna izjava proti piflarstvu, kurcoliznim avtoritetam, nedonošenim (anti)pedagogom, razvajenim urbanim občutljivčkom, forsiranju skrajno nepomembnega, nasilnemu iskanju ne-znanja ter pezdetizmom in pezdetom v vseh oblikah in v vseh a-gre-v-gatnih stanjih.
Ko je skupina sošolcev sredi ure, kako primerno, umetnostne zgodovine, zažgala moj tedaj še črno-beli izvod Sportskih, nisem protestiral. To sem mi je zdela gesta upora, celo umetniška in-štala-cija: a če časopisa, ki ga obsedeno in z neomajno zvestobo berem od svojega sedmega leta, ko sem se pred vaško trafiko z delavci iz nekdanjih jugoslovanskih republik skoraj vsako jutro boril za nekaj bornih izvodov, še ne bi prebral, bi ob zažigu svetinje gotovo resno popizdil.
Fuzbal je bil, z večino redkih žogoljubnih izjem sem še danes prijatelj, na Poljanah, in seveda tudi kasneje na filofaksu, skoraj žaljivka; nekaj gnilo plemenskega, ja, tujerodnega. Nekaj, kar pripada nižji rasi. Nekaj, kar je morda zanimivo le – poljubno vstavi čim bolj nagnusno kletvico … – na »fenomenološki ravni«. Tudi zato, ker je bil to čas nacionalne nogometne nočne more (globoko predpravljično obdobje) in dežurni, vseživljenjski oportunisti še niso dobili priložnosti, da bi skočili na (ne le) navijaški bandwagon uspeha, kot se je v naslednjih letih dogajalo tako v nogometu, kot v košarki, rokometu, hokeju, odbojki in, (ne)nazadnje, tudi v kolesarstvu. Kako nagnusno, a obenem politično-družbeno docela konsistentno je to lepljenje zombijevskih polipov!
Camusovsko: vse, kar sem se naučil o morali in svojih obveznostih, sem se naučil iz (od) nogometa.
Medtem sem nogomet igral, bral in ga gledal; z aktivno navijaško udeležbo – ter se od Njega učil. Camusovsko: vse, kar sem se naučil o morali in svojih obveznostih, sem se naučil iz (od) nogometa. Toda nogomet, ob katerem sem (z)rasel in ki me je oblikoval, je – jebala me romantika, da me j….. – počasi izginjal.
Vrhunski fuzbal je iz rokenrola, celo punka, postal cvileči pop, hip pop. Korporativizem je posilil dušo. Uravnilovka globalizacije je nogometno poezijo – seveda na pogon vrhunske atletike, turbo folk (anti)estetike in predvidljivih algoritmov – spremenila v fafljaški, cenen refren. Bakla je postala jedrska grožnja hormonsko premoteni wanna-be aristokraciji, dueli pa so se spremenili v baletne točke. Kastracija – to, kar je nogometna globalizacija naredila nogometu, je MTV naredil alternativni glasbi – bi bila težko bolj ostra: clean cut. In odpadla so jajca. Dobesedno.
Medvedek je počasi zlezel vase, saj mu kaj dosti drugega ni preostalo.
Zato je – če para(s)friziram sotrpina X-a – tekma med Aluminijem in Taborom vrhunec subkulture. Garažni koncert. Primarnost, jedro nogometa. Zato tako neskončno raje, gre za mazo-sado-mazo odnos, od tekem lige prvakov in celo pravkar potekajočega, tako prekleto mrtvoudnega evropskega prvenstva gledam tekme slovenske lige. Ker so alter. Ker ponujajo hreščanje treh akordov. Ker ponujajo dobre tekste; tako ali drugače. Ker ne jebejo algoritmov. Ker se ob njih, ironično, krepi moč samozavedanja.
Punk’s not dead.
