Ko je osemnajstletni Zaki Anwari, mladinski reprezentant Afganistana v nogometu, izvedel, da se talibi približujejo Kabulu, ni okleval. Skupaj s prijatelji se je podal proti mednarodnemu letališču, od koder je v smrtnem strahu pred maščevalnim pohodom skrajnežev nad ljudmi, ki so v nenormalnih pogojih poskušali živeti vsaj približke normalnih življenj, želel odleteti … kamor koli.
Na letališču ga je pričakal huronski kaos. Vihra strahu, panike, improvizacije, nevarnosti. Tisoče in tisoče Afganistancev in Afganistank se je v strahu pred (ne)predvidljivim poskušalo prebiti na vojaška evakuacijska letala. Eno izmed ameriških transportih letal (C-130) je v svoj velikanski trebuh naložilo rekordnih 654 ljudi. Večina pri sebi ni imela ničesar.
Zakiju, pridnemu študentu iz revne kabulske družine, se ni uspelo prebiti v letalo. A njegov strah – obup – je premagal racio. Vzpel se je čez ogrado, skupaj z več sto sotrpini stekel po letališki stezi, ter se oprijel letala (C-17). Najverjetneje krila. Ko je letalo vzletelo, je eden izmed civilistov posnel neopisljivo tragičen prizor: nekaj ljudi, med njimi tudi mladi nogometaš, je padlo z letala. Umrli so. Po pristanku ameriškega vojaškega transportnega letala so sicer v prostoru za kolesa našli dele človeških trupel.
V živo sem videl veliko, mnogo preveč. Toda podoba padajočih ljudi z evakuacijskega letala, podoba mladega nogometaša, ki je v begu za življenje dobesedno padel v smrt, mladega nogometaša, ki je nosil število 10 in prijateljem govoril, da bo nekoč slaven in bodo zaradi njega o Afganistanu govorili in pisali drugače, je bila tako strahotna, tako boleča, tako prekleto nesprejemljiva, a hkrati tako jebeno samoumevna, da me je udarila, premlatila bolj od vseh množičnih grobišč in razkosanih trupel, vseh podob človeštva kot takega, ki sem jih videl v živo.
Khalida je po vkorakanju talibov v Kabul, ki jih nihče ni niti poskušal ustaviti, vsem ženskam, dekletom in deklicam svetovala, naj zažgejo svoje drese in nogometne čevlje. Da jih ne bi ubili na »licu mesta«.
Morda tudi zato, ker sem v Afganistanu preživel ogromno časa. In tam pustil tudi del svoje substance.
Morda tudi zato, ker je nogomet edini univerzalni jezik in srce sanj sto tisočih, milijonov najstnikov po vsem svetu; nekoč tudi mojih.
Morda zato, ker sem brutalen kaos v Kabulu spremljal preko objav nekdanje kapetanke afganistanske ženske nogometne reprezentance Khalide Popal, ki sicer že deset let živi na Danskem, a ji je s srčnostjo in poznanstvi pred patriarhalnimi fašisti uspelo rešiti 75 nogometašic. Najmlajša izmed njih je bila stara šestnajst let, Khalida pa je po vkorakanju talibov v Kabul, ki jih nihče ni niti poskušal ustaviti, nasprotno, vsem ženskam, dekletom in deklicam svetovala, naj zažgejo svoje drese in nogometne čevlje. Da jih ne bi ubili na »licu mesta«. Da, na licu sveta.
Morda zato, ker je mojo profesionalno – in osebno pot – tako močno zaznamovala tudi podoba »Padajočega človeka« (The Falling Man), kot je fotografijo moškega, ki v prostem padu z ene od gorečih in rušečih se stolpnic Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku po terorističnem napadu drvi proti dnu; proti smrti, proti smrti v katero se je vrgel v polnem šprintu v begu pred neznosnimi ognjenimi zublji, v svoji briljantni noveli poimenoval Don DeLillo.
Afganistanska nogometna reprezentanca med leti 1984 in 2002 na mednarodnem prizorišču ni nastopala najprej zaradi sovjetske okupacije, nato zaradi državljanske vojne in kasneje zaradi (prve) vladavine talibov.
Morda zato, ker se je z obema padajočima človekoma strnil dvajsetletni peklenski krog; deseti krog pekla samooklicane vojne proti terorju, vojne terorja.
Morda zato, ker so se zategadelj stopili še zadnji ostanki smisla, drobtinice verjetja v človeštvo; ker so se, žal to nikakor ni osvobajajoče, kaj šele katarzično, stalili še zadnji okruški idealov.
Afganistanska nogometna reprezentanca med leti 1984 in 2002 na mednarodnem prizorišču ni nastopala najprej zaradi sovjetske okupacije, nato zaradi državljanske vojne in kasneje zaradi (prve) vladavine talibov. Afganistanski nogometaši so se v svet vrnili med azijskimi kvalifikacijami za svetovno prvenstvo leta 2006 v Nemčiji. Leta 2013 so osvojili prvenstvo Južnoazijske nogometne federacije. Nogomet je bil blizu tega, da bi poleg kriketa, rokoborbe in boksa postal najbolj priljubljen šport. Zdaj zopet sledi – padec.
Zakijev padec, padec vseh nas.
Na vseh tekmah po vsem svetu bi se od njega morali posloviti z minuto molka.
