Krajši pop-ulistični moment, tokrat.
4-4-2: Oblak – Židan, Knavs, Cesar, Novak – Čeh, Pavlin, Prosinečki, Savić – Šiljak, Šporar
Trener: Suad Beširević
1 Jan Oblak: Tu ni bilo niti najmanjše dileme. Grez za velikana svetovnega nogometa; tukaj in zdaj. V zeleno-belih vratih nikoli ni stal mož s takšnim renomejem. Sploh pa ne pri šestnajstih letih. Marko Simeunović, Borut Mavrič in Gordan Mohor so mi hodili po glavi – a le kot možne zamenjave. Jan se vedno ponosno spominja svojih začetkov v zeleno-belem dresu: celo v drugi ligi. Odraščal je v nogometnem kaosu, kar mu je omogočilo, da se je nemudoma spopadel s portugalskimi velikani. V Benfici je hitro postal večji od kluba. V Atleticu ga je Diego Simeone, ta neustavljiva nevrotična žival, nežno vzljubil; postal celo odvisen od njega. Lahko skačemo iz nogometnega obdobja v nogometno obdobje, iz igralske pozicije na igralsko pozicijo, a Jan Oblak je – brez omembe vredne konkurence – največje slovensko nogometno ime, ki ga je kdaj koli po njegovem sopriimenjaku proizvedla Olimpija. A Jan je že zdaj večji tudi od Braneta: pred seboj pa ima še najmanj ducat vrhunskih let.
2 Gregor Židan: Vanj sem se zaljubil v Olimpijini povratniški prvoligaški sezoni 1989/1990, ki sem jo praktično v celoti preživel na bežigrajski stopnicah. To je bila fantastična sezona, v kateri je Olimpija pometala z velikani – doma je premagala Hajduk, Partizan (demontaža!), v tisti sezoni izjemni zagrebški Dinamo in, prav tako po retardiranih kot legendarnih enajstmetrovkah, tudi beograjsko Crveno zvezdo, ki je leto kasneje celo v slabši postavi postala evropski in tudi svetovni klubski prvak (preberite ta stavek še enkrat – pred asociacijo ušive radomljansko-aluminijske realnosti). Gregor, danes poslanec v Državnem zboru, je prodiral, prebijal, podajal in zabijal. In zelo hitro prestopil v Dinamo, ki ga je za Bežigradom ponižal; razkosal. Tam je nemudoma zablestel. Dva trenutka sta bila še posebej zgodovinska: nastop na prvi tekmi hrvaške nogometne reprezentance proti Združenim državam v Zagrebu in odločilni zadetek v zadnjem derbiju, ki sta ga kadar koli odigrala tedaj že maksimalno sovražna Dinamo in Zvezda. Kasneje je odšel v … Maribor. In z njim v ligo prvakov. Velikan.
Džoni bi lahko v karieri naredil še veliko več, kot je. Sijajna epoha v Partizanu, mešani turški občutki (Fenerbahče), nesmiselna vrnitev v Ljubljano, ki smo se je navijači seveda izjemno razveselili. Iskanje izgubljenega časa v Franciji. In bleščeče obdobje v reprezentanci …
3 Džoni Novak: Bil je velika ljubezen vsaj zame največjega trenerja nekdanje skupne države in z naskokom najljubše nogometne osebnosti – poleg Zizuja – vseh časov. Ivica »Švabo« Osim ju je skupaj z Židanom želel odpeljati že na mundial v Italijo (1990), toda beograjski lobij mu je namesto mladih, divjih bočnih branilcev, ki sta igrala in mislila nogomet prihodnosti, vsilil motorična idiota (popolni krepeli) Vujadina Stanojkovića in Predraga Spasića. Kar sem mu globoko zameril. In mu, ljudini, zamerim še danes. Džoni bi lahko v karieri naredil še veliko več, kot je. Sijajna epoha v Partizanu, mešani turški občutki (Fenerbahče), nesmiselna vrnitev v Ljubljano, ki smo se je navijači seveda izjemno razveselili. Iskanje izgubljenega časa v Franciji. In bleščeče obdobje v reprezentanci, ki ga je močno, močno zasenčil spor s poročno pričo in tesnim prijateljem Zlatkom Zahovićem po tekmi s Španijo v Južni Koreji. Džoni se je postavil na Srečkovo stran, Zlatko pa njegovega imena ni želel več izreči. Od junija 2002 je Džoni (po)znan kot »igralec številka sedem«. Lahko bi segel še veliko višje. A z Židanom sta bila nogometna avantgarda.
4 Sandi Knavs: Subjektivnost, na ves glas. Sandi je moj najljubši slovenski nogometaš vseh časov. Boljšega branilca v življenju nisem videl v živo. Bolj konstantnega, lojalnega, borbenega, nogometno pametnega, zbranega, predanega in osmišljenega nogometaša tudi ne. Od njega – sva isti letnik – se je bilo mogoče le učiti. Kako je jemal žoge. Kako je skakal. Kako je nadziral, tudi vodil igro. Kako je predvideval; šahiral. Kako je dominiral – brez grobosti, nasilnosti, umazanij. Njegov nogomet je mejil na brezmadežno spočetje. Sijajen je bil v Olimpiji, Tirolu, Kaiserslauternu, Bochumu: na vrhuncu moči bi z lahkoto igral v katerem koli svetovnem velikanu. A najboljše partije – popolnost – je dal (v) reprezentanci. Je morda najbolj podcenjen avtor prve pravljice. Nihče mu ni mogel do živega. Ko je bilo najbolj treba, pa je tudi zabil (prva Moskva!) A nogomet zanj ni bil (edini) center sveta. Poslovil se je, ko je bil na vrhuncu. Ne da bi se sploh … poslovil. Nastala je tišina, luknja, globel. Upali smo, da se bo vrnil v civilizacijo, a to je bil egoizem. Njegov svet je bil – in je – drugje. Moja velika, tudi blago nesrečna nogometna ljubezen.
5 Boštjan Cesar: Oh, kapetan, moj kapetan! Brutalna dolgoživost. Ostrost skoraj brez robov. Nož med zobmi. Pogled – in tudi artikuliranost 😊 – ptice roparice. Uličar. Olimpija. Puberteta v zelo, zelo z(a)jebanem Zagrebu. V Dinamo so tedaj igralce vozili tudi zvezane v avtomobilskih prtljažnikih (sindrom »gepek«). Marseille, mesto, ki ne pozna milosti. Klub, ki ne priznava drugega mesta. Dodatno utrjevanje v Angliji. Vrnitev v Olimpijo, ko je bila ta že na aparatih. Brezkompromisnost. Naravno liderstvo. Zverinski bolečinski prag. Gospod Nadkompenzacija. Grobost kot metodologija. Zadnja kastracija Italije (Celje, jesen 2004, neposredno z rezervne klopi) pred njenim slavjem v Nemčiji. Čistilna akcija v sodnikovem podaljšku kastracije Rusije v Ljudskem vrtu. Nomen est omen.
6 Aleš Čeh: Zanj in za Sineta Komočarja sem bil kot pionir prepričan, da bosta veliki zvezdi svetovnega nogometa. Gledal sem ju in se (jima) čudil. Sine je od nogometa vzel ravno toliko, kolikor mu je »pasalo« in se hitro v celoti posvetil vojski (in utežem). Aleš pa je – vzporedno z Davidsom in Seedorfom – postavil temelje Makeleleju in Kanteju: popolnima zadnjima zveznima igralcema. Čeprav na klubski ravni nikoli ni bil višje od avstrijskega povprečja (GAK), se je vse, kar se je v reprezentanci zgodilo lepega v letih 1998-2002, zgodilo pod njegovo taktirko. Znal je vse, videl je dlje, razumel je celostno. Zahoviću je s kritjem hrbta in odvzemanjem žog omogočil biti Zaho. Katancu je z lucidno taktiko in načrtovanjem omogočil biti Srečko Internazionale. Še en kapetan!
7 Stefan Savić: V Stožicah ni bil dolgo, a pustil je izjemen vtis. Čeprav ga bi človek sem ter tja najraje namlatil: recimo, ko je dan po poraznem remiju v Celju julija lani na medmrežju navdušeno objavil sliko svoje ekspresne selitve iz Ljubljane. A Olimpija nikoli – nikoli! – ni imela takšnega wingerja. Če bi v predlanski sezoni imeli kamen ali vsaj amebo namesto trenerja (in to čez celotno sezono), bi bili, kot se reče, prvaki že jeseni. Savića pa bi lahko v resen evropski klub prodali celo iz – kriminalnokmetavzarske stožiške luknje. Ampak. Do amebe je bilo predaleč, Savke pa je Olimpiji dal 14,1 odstotka svojega talenta. Potem je, seveda, izginil.
8 Miran Pavlin: Tu ne gre za ljubezen, vse prej. Kar precej gorkega je namreč treba pogoltniti in poplakniti z mašo zadušnico, da lahko človek zapiše, da je ravno Pajo tisto, kar zadnja, neskončno dolga in mučna leta manjka slovenski nogometni reprezentanci. Ukana 1, 2, 3. Prebrisanost, namazanost z vsemi … delujočimi klišeji. Fundamentalizem. Nogomet kot fevd. Brez milosti. Brez spoštovanja (do tekmeca). Totalnost pristopa. Evo-ti-kurac-v-tvoj-pizdunski-ksiht pristop med tiščanjem kramponov globoko v nasprotnikov ječeči nart. Prastara šola. Ščitenje soigralcev, po marinsko. Fuzbal = fronta. Vse je – osebno. Vedno v senci, pa vendar esenca zlatih časov. V Olimpiji je bil vse in nič. Love, hate. Nič vmes. V reprezentanci le vse. Vedno-bomo-imeli-Kijev. Zato nikoli ne bomo rabili opravičila.
9 Andraž Šporar: Nesporno prvo ime nove Olimpije (nove po odhodu nekoga, ki ni znal rasti na odru), pa čeprav je v njenem dresu zabijal le pol leta. Eksekucija tedaj brutalno naduvanega Maribora sredi Ljudskega vrta s pomočjo norega Hentya je del klubske in intimne mitologije. Vrnitev od mrtvih v ledenih Stožicah (takrat smo osvojili naslov!) je bila izključno njegova zasluga. Lahko bi se tu vrteli Cime, Bozgo, Dosti, Topić, … toda Špoki = Olimpija. Vse, kar je sledilo, od nesrečne Švice do tranzicijske Nemčije, od slovaških toplic do angleške rudimentarnosti, so le epizodne vloge. Špoki je – kar se Olimpije tiče – glavno vlogo namreč že odigral.
10 Robert Prosinečki: Brez nastavkov konkurence največji nogometaš, ki je kadar koli igral v zeleno-belem dresu. Zapisati kar koli drugega bi bila blasfemija vredna javnega kamenjanja.
11 Ermin Šiljak: »Došao je čovjek iz Kine da nam zabije u Maksimiru«. Zagreb, november 2003. Žal se, Prale-Usrale, potem za Bežigradom, slovo od mladosti na stopnicah, ni izšlo. Šiljo je imel v nogah cel svet, cel svet. Pa ga je tisti Grk tako gnusno polomil na tekmi, ki je prelomila tudi usodo slovenskega nogometa. Zaho jih je preprosto moral ponižati tudi v imenu hudo ranjenega Ermina. Tudi zato smo v še zdaleč ne le gluhih nočnih urah v Amsterdamu junija 2000 družno in hvaležno in kontemplirano in ubrisano tulili v luno, ure in ure: »There’s only one Ermin Šiljak… oneee Eeeeermiinnn Šiljaaaak, there’s …« Nikoli ni bil več isti, a še vedno je bil – v celoti – najboljši strelec kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2004. Tako, kot je pred odhodom v Francijo zabijal za Olimpijo, je zabijal le še pokojni Zoki Ubavić. A Šiljo bi, z malo sreče, lahko zabijal tudi za največje.
