Boštjan Videmšek

Dodobra upehana oranžna stoenka je bila parkirana na parkirišču pod Vogarjem. S Planine Jezero sem z očetovimi avtomobilskimi ključi v žepu divjal v dolino, saj sem želel ujeti vsaj drugi polčas radijskega prenosa tekme 2. kola prve jugoslovanske zvezne nogometne lige med skopskim Vardarjem in Olimpijo.

Štirinajst let sem dopolnil, ko se je Olimpija po petih letih vlačenja po blatnih nogometnih dolinah uspela vrniti v prvo jugo ligo, tedaj najmanj šesto najmočnejšo ligo v Evropi.

Štirinajst let sem dopolnil, ko se je Olimpija po petih letih vlačenja po blatnih nogometnih dolinah uspela vrniti v prvo jugo ligo, tedaj najmanj šesto najmočnejšo ligo v Evropi. Povratek ljubljenega kluba na najvišji nivo jugoslovanskega nogometa, kjer sem bil velik del otroštva primoran navijati za druga moštva (denimo sarajevski Željezničar pod vodstvom velikega Ivice Osima), se je tesno prekrival z »vzponom« pubertete in izrazito občutljivostjo, ki ji je botrovalo tudi odraščanje v Borovnici. In predvsem obiskovanje tamkajšnje osnovne šole, ki se mi je za celotno življenje v spomin (verjetno tudi genski) vtisnila kot razčlovečena mučilnica.

Tudi zato mi je nogomet – ne le televizijsko-radijski, ampak tudi tisti pravi, ki smo ga igrali na travniku pod progo, ali na vaškem »štadionu« na Dolu – tako prekleto globoko zlezel pod kožo. Ob smučanju, večni obsesiji, sem pač homo alpinus, mi je pomenil, kliše se ponuja sam od sebe, vse na svetu. Predvsem pa pobeg od vsiljenih obveznosti in uravnilovke. Od drobnih fašizmov, zaradi katerih sem za celo življenje izgubil spoštovanje do vsakršne avtoritete, ki jo prinaša – ponuja – funkcija sama po sebi. Spoštovanje do vsakršne avtoritete, ki slehernega sočloveka ne razume kot absolutno enakovrednega bitja. Od tod izhaja tudi strahotna alergija na krivičnost, gonilna sila moje novinarske poti ter gnus, ki ga enako kot pred enaintridesetimi leti in pol še danes čutim ob vseprisotni diktaturi negativne selekcije, vladavini nesposobnih, samoumevnosti kretenizmov – in kretenov – vseh vrst. 

Ko se je Olimpija vrnila v prvo ligo, se je zame zategadelj odprl (nov) svet. Očeta, ki mu je bila precej bližje košarka, sem po nekaj klavrno propadlih poizkusih, da bi dovolil obiskati kako drugoligaško tekmo (nekaj sem si jih ogledal na »šverc« in na skrivaj lovil večerni vlak pod pretvezo, da na vaškem igrišču igram košarko), ali pa me nanjo, kot se v urejenih nogometnih družbah spodobi, peljal sam, vendarle uspel prepričati, da si skupaj ogledava tekmo prvega povratniškega kola med Olimpijo in novosadsko Vojvodino, senzacionalno prvakinjo Jugoslavije v sezoni 1988/89.      

Seveda sem vstopnici za tekmo moral kupiti sam. Oziroma mi je toliko in toliko dinarjev v roke stisnila že dolgo pokojna babica Milka, dobričina, ki pa je znala s »prakerjem« preko mojih stegen sem ter tja fino potegniti silovit forehand. In kako lep, topel poletni večer je to bil. Bežigrad je vibriral. Dišalo je – teklo je še zadnje leto, ko sem jedel trupla – po pleskavicah. Trava je bila bolj zelena, kot kadar koli. In Olimpija, povratnica med jugoslovansko nogometno elito, je lahkotno (2:0) razbila jugoslovanske šampione. In vse je bilo lepo. In vse je bilo prav. Razigranost, pubertetniški hormoni, sreča. Pa še v ponedeljek – Sportske novosti s poročilom s tekme sem kupil že v Bohinjski Bistrici – smo odšli na dopust.

Delo, 7.8.1989

6. avgust 1989 zgodaj zvečer. Skopje. Oziroma radijski prenos. Tekla je 93. minuta tekme med Vardarjem in Olimpijo. Drugo kolo prvenstva. Olimpija je vodila s 3:2. Moralo bi biti 4:2, a je sudija Avramović Milonji Đukiću razveljavil popolnoma regularen zadetek, za nameček pa mimogrede izključil še Zorana Ubavića. Stisnjen v embrionalen položaj, s pogrizenimi nohti in sveže razpraskanimi mozolji, sem na sovozniškem sedežu poslušal žametni glas Aleša Varoge, žal že dolgo pokojnega genialca, za katerega bi bilo absolutno preskromno reči, da je bil poosebljene dobrega človeka. Z Alešem, velikim eruditom in duhovitežem, sva precej let kasneje postala novinarska kolega in se srečevala marsikje, ne le na tekmah. Glas dobrega duha, glas nekih drugih časov, je odmeval iz avtoradia.

Potem smo, jasno, padli po tistih debilnih penalih. Razneslo mi je drobovje. Kričal sem in norel …

Nervozno – na robu norosti – sem pričakoval zadnji Avramovićev žvižg in Aleševo razglasitev zmage, ki bi me vrgla v večdnevno ekstazo: tako globoko sem namreč verjel v Grego Židana in Džonija Novaka, da sem Olimpijo seveda videl kot kandidatko za jugoslovanski državni naslov. Ob boku Crveni zvezdi in zagrebškemu Dinamu. A je sodniška baraba tekmo vlekla – simbol marsičesa, kar je bilo narobe s pokojno državo –  dokler domačini niso izenačili. Potem smo, jasno, padli po tistih debilnih penalih. Razneslo mi je drobovje. Kričal sem in norel: nazadnje tako, ko se je Bojanu Križaju v februarja 1983 v vzhodnonemškem Todtnau (dan po čudoviti slalomski zmagi v Marksteinu!) v drugem teku, ko je bil suvereno na poti k svoji prvi (bila bi edina) veleslalomski zmagi v karieri, odpela smučka … 

Medtem so moji prilomastili s hriba in le oče je vedel, poznavajoč sinovo motnjo (motnje), kaj za vraga se dogaja tam spodaj. Oranžna stoenka je bila priča trpljenju malega – nogometnega – Wertherja. Nedolžnost duše je bila izgubljena, drobovje hudo ranjeno, psihosomatske motnje so dobile močan zagon. A zdravila še dolgo ni bilo na voljo. Vse do tiste ledene novembrske noči v Kijevu dobrih deset let kasneje.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.