Ta tekst pišem izključno in samo po spominu. Imam namreč – le ena izmed številnih – obsesivno kompulzivno motnjo, ki mi zapoveduje, da se pri pisanju (ali razmišljanju) o dogodkih, ki sem jim bil priča, knjigah, ki sem jih prebral, tekmah, ki sem si jih ogledal, filmih, ki so se zvrstili preko desetletij in podobno, najprej poglobim v lasten spomin in po njemu brez kognitivne sposobnosti in spomin sam po sebi uničujočih pomagal v obliki spletnih iskalnikov (ali v danem primeru tudi video posnetkov) vrtam do zadnjega: dokler ne najdem pozabljenega imena, obraza, rezultata, naslova, strelca, kraja, datuma … Pri tem si pomagam z igro asociacij in globoko zasidranimi čustvi – odstotek »uspešnega« spomina je, naj ne zveni(m) preveč ošabno, precej visok.

Zdi se mi, a prav lahko se seveda motim, da mi takšne (stalne, neprestane, agresivne, neprizanesljive) vaje iz spomina, ki jih imenujem spominčice, močno koristijo pri mojem novinarskem delu. Morda še bolj pri pisanju knjig. Še najbolj pa pri ohranjanju fokusa, osredotočenosti in čuječnosti, teh komaj še živih fosilov v času globoko patološko razpršene pozornosti in diktature instantnosti, kjer se zgodovina, kaj zgodovina, sedanjost, sproti, kot nekoč formule na šolski tabli, briše iz organskega hard diska.

Pogoj, ki sta mi ga za zeleno luč za legendarno zeleno-belo gostovanje na San Siru postavila starša, je bil, da grem na pot skupaj z Benotom, prijateljem, sovaščanom, soPoljancem, (malo)nogometnim soigralcem in tudi obsedenim so-navijačem.

Na dolgi vožnji na sever Češke sem si nedavno zategadelj poskušal v spomin – dejansko iz spomina! – preklicati gostovanje z Green Dragonsi jeseni 1992 v Milanu in v mislih podoživeti tekmo, na katero smo navijači odšli skoraj brez rezultatskih pričakovanj, a neizmerno ponosni, da smo po kopanju jarkov v Naklem in valjanju v blatnem dolu Medvod lahko šli v goste (k) tedaj (in že nekaj časa) najboljši ekipi na svetu. K Marcu Van Bastnu. K Ruudu Gullitu. K Franku Rijaakardu. K Francu Baresiju. K Paolu Maldiniju. In ostalim nadvelikanom svete igre, igre sveta.

Lepo po vrsti. Ker sem imel tisti teden na Gimnaziji Poljane pouk popoldan, je bilo prepričevanje domačih lažje – zaradi tedaj skoraj neskončno dolge poti v Lombardijo sem v šoli namreč manjkal le en dan. Pogoj, ki sta mi ga za zeleno luč za legendarno zeleno-belo gostovanje na San Siru postavila starša, je bil, da grem na pot skupaj z Benotom, prijateljem, sovaščanom, soPoljancem, (malo)nogometnim soigralcem in tudi obsedenim so-navijačem. Seveda ga ni bilo treba prepričevati – on pa je, ogenj v strehi, le stežka, v sodnikovem podaljšku, uspel prepričati svojo mamo, da ga je (po povratku jih je fino slišal) spustila na pot.

Klubska revija Forza Milan (1992)

Iz Borovnice sva – Kova, ali to drži, spomin je selektiven? – v Ljubljano krenila s prvim jutranjim vlakom. Nekje v mestu smo se naložili na avtobuse in, kaj dosti navijaških vzklikov ni prebilo gluhih nočnih ur, krenili proti italijanski meji. Počasi, zložno, umirjeno. Brez omembe vrednih dogodkov, ki so, kot denimo roparski navijaški pohod na obcestno trgovino & bencinsko črpalko na poti na zares divje gostovanje v Izoli decembra 1991, pospremili številna gostovanja v prvih dveh sezonah samostojne slovenske nogometne lige.

Na italijanski strani meje so se nam »priključili« karabinjeri, ki so nas, v različnih sestavah, spremljali vse do vhoda na štadion v Milanu. A vožnja čez Padsko nižino je bila dolga, mukotrpna, mehur pa vztrajno zoprn. Na avtobusu je vsake toliko zakrožila steklenica (disclaimer: midva z B. tisti dan nisva popivala) ter kaka prav zares znanstveno-fantastična napoved o realnih možnostih za napredovanje naše Olimpije, sramežljive kmečke neveste, ki je krenila na osvajalski pohod v središče nikakor le nogometnega glamurja. Tudi midva z B. sva bila huda kmetavza – v Milanu sva odprtih ust opazovala visoke stavbe, nenadzorovano in na glas prebirala napise iz reklamnih panojev in sem ter tja spustila kak še posebej glasen medmet, ko je mimoidočnost dahnila v najine visoko-pubertetniške hormone.

Ko smo prispeli v Milano, nisva bila navijača, ampak kulturno-šokirana opazovalca. Ko sva vstopila na štadion, prostor mitologije, sanj, fantazije, sva obnemela. To je bil štadion, v katerega sem se nepovratno zaljubil dve leti in nekaj mesecev prej na tekmi svetovnega prvenstva med Jugoslavijo in Nemčijo – tako močno zaljubil, da sem iz neskončne gore lego kock (kar nekaj prič imam!) sestavil  njegovo velikansko kopijo, kar sem pred meseci zaupal tudi Roku Žgalinu Kobetu, (fantastičnemu) oblikovalcu in arhitektu, ki je zasnoval Legov Kolosej, do zdaj največjo Legovo zgradbo. A moj kockasti štadion San Siro (Giuseppe Meazza) je bil večji. Je bil večji!!! Skratka: Milano naju je z B. še dodatno pootročil. Kaj lepšega!

Ko je začelo padati (Van Basten in Albertini v prvem in Marco Največji ter Papin v drugem polčasu) po našem golu, se nismo pretirano sekirali. Ko je blago leseni Branko Žibret nekje z Jupitrove lune sprožil prvi (in edini, če se ne motim) strel proti Milanovim vratom, nas je razneslo. Ponos se je srečal z ironijo in humorjem, nekoč enim od gradnikov navijaškega etosa. Usulo se je, seveda, nekaj žaljivk na račun popolnoma nenadarjenih, tretjerazrednih zvezdnikov italijanskega in evropskega prvaka. Luzerji!

Olimpija na San Siru: (stojijo L-R) Simeunović, Hadžialagić, Zulić, Želko, Vrabac, Ubavić (čepijo L-R) Podgajski, Englaro, Djuranović, Benedejčič, Topić

Če se dobro spomnim, smo G.D. skoraj več pozornosti kot tekmi sami namenjali organiziranim (izjemnim) Milanovim navijačem. In, čudovito presenečenje, tudi oni nam. Zanje smo bili manjši čudež, kurioziteta, nekaj skrajno nenavadnega, a obenem vredno spoštovanja. To je bilo še najbolj mogoče čutiti med polčasom in nemudoma po tekmi, ko so se prekaljeni podporniki velikega AC Milana dobesedno ruvali za naše navijaške šale (in drese). Tudi sam sem ga – ponosno – zamenjal. Prvič in zadnjič, sicer. A občutek je bil izjemen. Zdelo se mi je, da sem, vsaj za trenutek, zaigral v ligi z velikimi fanti.

Izgubili smo 4:0. Lahko bi bilo (moralo bi biti) veliko, veliko huje.

Poti nazaj se ne spomnim. Predvidevam, da sem jo, začasna kontemplacija mladega Wertherja, preprosto prespal. Z B. sva v Ljubljani približno štiriindvajset ur kasneje sedla na vlak za Borovnico, šla domov, se najedla (in naposlušala) kritik, umila in krenila nazaj v Ljubljano – k pouku. Tam najina izredna navijaška izkušnja – skoraj pot na Mars – seveda ni zanimala nikogar.

Bo držalo, Kova? Kaj bi dodal, prijatelj? Ali moram vendarle skočiti na medmrežje in pobrskati po digitalnem globalnem spominu?

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.