S prijateljem – sotekačem in dolgoletnim nogometnim soigralcem, ključno pričo obratnega sorazmerja mojega (ne)talenta in »voljnega momenta« – sva se, upajoč, da bova hitrejša od mraka, v lahnem drncu z Begunjščice preko Zelenice spuščala proti Ljubelju. Skupaj s soparno poletnim potom je tekla klasična nogometna debata dveh velikih nogometnih luzerjev – še zdaleč ne le zaradi neudejanjenih otroških sanj o igranju tam nekje, kjer ima nogomet, kot pravi stari dobri kliše, dejansko domovinsko pravico.
Sva namreč neozdravljiva – saj to je pleonazem, mar ne – navijača dveh klubov, ki kljub temu, da že dolga leta večinoma vlečeta skoraj le napačne, celo deviantno retardirane poteze, praktično vsako sezono ravno tako vzburita navijaškega duha, da ta po pričakovanem kolapsu (tragediji!) vedno znova omahne v dolgotrajno, poniž(a)no … mlahavost. Prvi klub je ljubljanska Olimpija, v vseh svojih (per)mutacijah. Drugi klub je (severno) londonski Arsenal, v katerega sem se nepovratno zaljubil zaradi Dennisa Bergkampa; zame najboljšega, najbolj elegantnega in najbolj inteligentnega ter ljubko arogantnega nogometaša vseh časov.
Nisva še nehala žaliti zeleno-bele (to-ni-njihova-barva-jebemti!) uprave zaradi dolge serije kretenizmov v lanski sezoni in kratkih tednov razprodaje – Everything Must Go! – po njenem zaključku, ko sem po koncu spusta pogledal, oziroma (skoraj) refleksno preveril rezultat čudaške tekme z Vikingurjem. Ne glede na to, da sem si dan po tekmi v Celju, ko je MM izjemno obetavno moštvo dokončno zabrisal v ropotarnico neuresničenih nogometnih fantazij, še stoosemintridesetič sveto obljubil (OCD, ki ne deluje), da tokrat se pa vendarle in prav zares in dokončno in, da jim jebem vse po zapisnikarjevem spisku, nepovratno ne bom pustil še enkrat (brutalno) nategniti, so me, odvisnika, nemudoma preplavila globoka negativna čustva.
0:1.
Itak. Sranje. Razpadli bomo, še preden se bomo sestavili. Prijatelj, neprizanesljivo izkušen socialni pedagog, se je docela neuspešno delal, da mu je vseeno. Skušal sem slediti tej predstavi – monodrama z nastavki kolektivne tragedije – vaškega amaterskega gledališča. Neuspešno. Potem sem med podatki o tekmi opazil, da je bil eden izmed vikingov hitro izključen. Reakcija je bila … predvidljivo klasična: vrnilo se je upanje. In z njim navijaška nervoza. Kolega je stopil na plin. Doma sem nemudoma sedel za računalnik, poiskal – kabelski operaterji, hvala vam, res – live stream tekme, ki bi si jo drugače seveda ogledal v živo (komu naj se zahvalim na tem mestu?) in padel v zono.
89. minuta.
Matic Fink, ostanek zeleno-belega dneva in Pušnikove romantike, me je – za tuš (še) ni bilo časa – vrgel ob tla. Kričal sem in se, sam s seboj, valjal, kaj-je-to-odrasel-moški, kot za Bežigradom, v Kijevu, Beogradu, Bukarešti, Polokwaneju, Johannesburgu (a le v prvem polčasu) … in ko je Krona v Velenju poskrbel za stoletje zadržan kolektivni izliv in se v Domžalah na enak način zahvalil Igorju Bišćanu in ko je Vombi osem dni pred tem v vrtu ljudstva predlani vnaprej odločil prvenstvo 2017/18.
Kako prekleto malo je potrebno (lepše bi bilo uporabiti besedo treba, pa bi bilo izven konteksta), da se navijaški odvisnik vrne v objem svojega mučitelja.
Kako prekleto delujoč in vseprisoten je stockholmski sindrom.
2:1
Evforija je – ob bolečini – najboljši analgetik. Vneto levo koleno je skupaj z vodilnim golom in čudežnim napredovanjem v Evropi (ne pozabimo: to je zdaj že skoraj tradicija) začutilo neznansko olajšanje.
Katarza?
Je bila popolna, ko so fantje, ki igrajo za 10 gajb piva na uro, na bližnjem (nam) vzhodu enako srečni kot utrujeni popadali drug na drugega: to, kar so v Mariboru pokazali neutolažljivo že(l)jni amaterji, je esenca nogometa.
Le za to gre. X, si se tudi ti valjal?
