Boštjan Videmšek
Tekla je sedma minuta derbija. Teklo pa je, že skoraj, tudi iz najinega (z)mešanca. Da bi počakal do polčasa, je bilo nemogoče. Pasiven začetek tekme je obetal, da med kratkim pasjim posrankom v boksu ne bom zamudil veliko.
Kot da bi slutil, sem rezultat preveril že čez okensko lupo, skozi katero se vidi točno na televizijo. 0:1. Antonio Povratnik. Vedno sem ga imel rad – brez poškodb in s kako pametnejšo odločitvijo v karieri bi bil (prvi) resen kandidat za naslednika velikega Aleksandra Knavsa.
Še pred nekaj leti bi kričal od veselja. Morda bi strgal majico, se povaljal po tleh, kaj razbil. Zdaj sem, globoko frustriran od minulega leta in globinsko utrujen po športnem vračanju v izgubljeno formo, ki jo je v zadnji tednih požrl jebeni covid, le sedel nazaj na kavč. Z blago stisnjeno pestjo. Brez evforije. Celo blago jezno, saj kljub vodstvu nikakor nisem mogel požreti odločitve, da Vombi, talisman (OCD), tekmo, ki mu je bila pisana na zeleno-belo kožo, začne na klopi. What-the-fuck!
Nogomet – tudi tekme svojega kluba – že kar nekaj let spremljam precej bolj umirjeno. Enako velja seveda tudi za druge, najbližje mi športe. Brez dolgoročnih posledic bolečih porazov in brez ubrisanega veselja, ki ne pozna naslednjega dne.
Potreb po – bodimo iskreni – infantilnem eskapizmu »in the name of« ni bilo več. Niti najmanjših.
Do dokončne točke preloma je prišlo septembra 2017 v Istanbulu, ko s(m)o, večni luzerji, postali evropski prvaki v košarki. Takrat so bile pozdravljene vse športne travme. Za nazaj. In, da, tudi za vnaprej. Takrat so bile zadovoljene vse želje – lahko rečem, da sem tisti vroč večer, ko sem praktično direktno s finala letel v Irak spremljat spopade vladnih sil s samooklicano Islamsko državo, dokončno odrasel. Potreb po – bodimo iskreni – infantilnem eskapizmu »in the name of« ni bilo več. Niti najmanjših.
Tudi zato sem si med derbijem dovolil nekaj, kar si – zopet OCD – še tako rekoč predvčerajšnjim ne bi. Vsake toliko sem preklopil na prenos moške tekme svetovnega prvenstva v smučarskih skokih na mali skakalnici v Oberstdorfu. Zločin? (P)izdaja? Guilty pleasure? Da, bronasta medalja Anžeta Laniška je bila eden od osebnih vrhuncev včerajšnjega derbija.
Ampak še kako minuto po končanem prvem polčasu, ki je docela transparentno razkril, vse, kar o obeh ekipah že vemo (od slabe selekcije in letargične počasnosti do taktične preračunljivosti, ki onemogoča ekipen in posamičen napredek), sem bil vseeno blizu tega, da bi kaj razbil. Takih golov se preprosto ne prejema. Po drugi strani pa – Aljoša Matko je po mojem mnenju že leto dni najboljši (domači) nogometaš v prvi slovenski nogometni ligi. Ima vse, kar tej ligi primanjkuje: znanje, neuničljivo voljo, moč, igrivost, predrznost, pozitivno agresijo, hitrost, vseprisotnost, nogometno modernost kot tako. On je edini igralec Maribora, ki bi si ga želel videti v zeleno-belem dresu. In tudi, čimprej, v reprezentančnem. In ne govorim o izbrani vrsti U-21.
Gre za vprašanje smisla: kot nekdo, ki je ogromno časa preživel na tribunah, se nikoli nisem zares navezal na »televizijski« nogomet.
V drugem polčasu smo se malo klatili: a strast ob praznih tribunah spominja na blago trapast občutek, ki ga odrasel moški v vezi čuti po samozadovoljevanju. Gre za vprašanje smisla: kot nekdo, ki je ogromno časa preživel na tribunah, se nikoli nisem zares navezal na »televizijski« nogomet. Kaj šele, na »televizijski nogomet« pred praznimi tribunami. Kjer se slišijo vse kletvice, zaslutijo vsi (iz)pljunki, … Hkrati pa si kot izrazito zaskrbljen državljan, ne le novinar, ki spremlja drvenje (ne le) države v totalitarizem in brutalno nazadnjaštvo, preprosto ne dovolim več, da bi prostor mojih čustev zavzele tako ljube (mi), a v prelomnih časih tako nepomembne stvari, kot je … nogomet.
Zato s čelom nisem udaril v zid, ko je Vombi zgrešil tisto, kar bi (OCD strikes again!) brez dvoma zadel, če bi tekmo začel v prvi postavi. Zato nisem preklinjal – izjemno sojenje, sicer – ob Pavlovičevi izključitvi. Bila je predvidljiva.
Po zadnjem žvižgu sem si le blago zadovoljno pokimal v koronski brk. Ta Olimpija ima – za razliko od Maribora in tudi Mure – namreč ogromne rezerve. In to najbolje ve Goran Stanković.
