Ničkolikokrat sem si že rekel, da je konec. Nepreklicno – konec! Da za te ultimativne idiote, prevarante in primitivce, ki vodijo klub, ne bom izgubljal več niti kančka energije in časa. Da je klub, za katerega navijam, odkar vem zase, v najboljšem primeru le (straniščna) školjka napolnjena s takimi ali drugačnimi izločki. In da večina nogometašev, ki na terenu ta klub predstavlja, to je ena ključnih značilnosti modernega nogometnega sveta, do (trenutnih) klubskih barv čuti neprimerno, neskončno manj od mene.
Zakaj bi torej navijal zanje? Zakaj bi se – praktično iz tedna v teden – živciral na račun nečesa tako banalnega, tako nesmiselnega, da, tako jebeno predvidljivega in cenenega? Kaj je tisto, kar me drži za očitno večno zeleno-bela jajca, ki jih tistim tam spodaj na terenu tolikokrat tako prekleto primanjkuje? Kje se skriva magija?
Zakaj – ob ligi prvakov mi gre že dolgo le na bruhanje, to ni moj nogomet – ne morem dokončno prekiniti odvisnosti, se umakniti iz scela toksičnega odnosa in, vendarle, odrasti?
Zakaj se, na zgodnja stara leta, še vedno skoraj obsesivno ukvarjam s prepoznimi menjavami in prestopnimi (u)roki v klubu, ki je le orodje temačnih sil tranzicijskega ekonomije, poosebljenje celostnega gnusa; zeitgeista?
Zakaj (ne nujno) napačne sodniške odločitve v meni še vedno zbujajo instinkte zadnjega kretena, redki dosežki (ob koncu dneva gre le za sijajno plačano obrt, veščino) tega zakletega kluba pa v meni zbudijo popolnoma infantilno evforijo? Kdo za vraga, če ne kar sam, mi meče palico, jaz pa jo, omejeno ščene, ves čas razigrano nosim nazaj? Kdo je gospodar tega zaostalega vedenja?
Kognitivna disonanca je silovita, vseprisotna.
To ni bil več moj svet – onečastili so ga največji debili v Vesolju, kjer v tej disciplini vlada strahovita konkurenca.
In to že vse od zgodnjih srednješolskih let. Začelo se je, ko sem med Green Dragonsi uzrl prve neonaciste. Na tribunah smo se skupaj veselili, navijali in bentili. A dolgo nisem mogel zdržati – umaknil sem se na drug del štadiona. To ni bil več moj svet – onečastili so ga največji debili v Vesolju, kjer v tej disciplini vlada strahovita konkurenca. A navijal sem še naprej in se obenem ves čas spraševal o smislu, esenci in lastni (ne)prištevnosti. Še posebej, ko se je klub dokončno spremenil v tranzicijsko greznico in ko so (sicer polprazne) tribune (p)ostale zatočišče ksenofobije, rasizma, homofobije, nasilja in šovinizma – družbena avantgarda, tako rekoč.
Odidi, to ni tvoj svet! Poberi se od tu – proti temu se vendarle ves čas boriš! Notranji glas je bil močan, vztrajen. In je še vedno. Toda od nogometa, od navijanja in od zeleno-bele navlake se preprosto ne zmorem dokončno odlepiti – pred vsako ligaško tekmo še vedno čutim solidno mero vznemirjenja. Kjerkoli že sem. Ne glede na okoliščine. Kaj-za-vraga-je-to?
Ne verjamem v kategorijo naroda. Ob misli, koliko ljudi verjame v takega ali drugačnega boga, me vedno spreleti srh. Pogled na uniformirano množico – gotovo posledica dvajset let poročanja iz vojne in pokrivanja ducatov protestov po vsem svetu – me (z)mrazi. Slepo sledenje ideologijam – in the name of – mi ubija upanje v prihodnost. Bruha se mi ob vsakršnih kolektivnih identitetah in vsiljeni prvi osebi množine. Ničesar bolj ne preziram od rasizma. Oziroma občutka, da je katera koli skupnost superiorna. Celo na ravni družine.
Evolucijsko potrebo človeka – od tod plemenska ureditev, ki je nikakor še nismo presegli – po skupnem imenovalcu in po pripadnosti je najlažje izkoriščati od zgoraj navzdol. Rezultat: holokavst, kolonizacija, genocidi. Nič ni bolj precenjenega od – človeštva. To, namreč, za razliko od živalskega sveta, za svoje preživetje nujno potrebuje zgodbo. Da, fikcijo. Strukturirano laž. Celotna človeška civilizacije je zgrajena na fikciji.
Protiteles, ki bi omogočila popolno imunost pred kolektivno blaznostjo, ni nikoli dovolj. Preprosto: ne morem si pomagati.
O-lim-pi-ja!
