Boštjan Videmšek
Ni me sram priznati, da zaradi izgube naslova državnega prvaka nisem bil prav nič žalosten. Sem namreč že v letih, ko poskušam osmišljati skoraj vsak korak in dejanje: pomembno mi je, bolj od vsega, da ta/to poseduje credo. Etično podstat.
In – če Eric Boakye proti Aluminiju ne bi zakrivil tistega trapastega penala in če Frelihova rokavica proti Taboru ne bi tako predšolsko zadrhtela – zares težko bi se, posledično, iskreno veselil, če bi nam vseeno uspelo osvojiti prvenstvo. Ker bi bilo tako prekleto nezasluženo. Nagrada (uspeh, zadovoljstvo) ne sme biti splet okoliščin, temveč, vsaj v mojem ozkem svetu je tako, nekaj prigaranega, konsistentnega. Nekaj, kar temelji na strategiji, predanosti, smislu, srcu, duši in telesu (ki si, vsaj pred osemdesetim rojstnim dnevom dne, nikoli ne bi dovolilo krčev v 70. minuti).
Tudi zato sem se – Maribor je bil pri tem res droben faktor, saj nam je zadnjih nekaj let tako prekleto podoben – zares toplo razveselil slavja Mure v Ljudskem vrtu. Tako naravno, osmišljeno, dolgoročno, strateško, nepretenciozno, borbeno, nepopustljivo, zagrizeno in tudi kvalitetno nogometno zgodbo je preprosto treba imeti rad: v slavju Murinih nogometašev (in navijačev) sem prepoznal svoje otroške aspiracije. Čudovit občutek. Ki je tako redek v (ne le) slovenskem nogometu.
Letošnja Olimpija je bila – povejmo naravnost – strahotno zanič. Kot celotno prvenstvo in nivo slovenskega nogometa, ki strmo, bojim se, da nezaustavljivo, pada (proti amaterizmu). Govorjenja o nihanjih so velika bedarija: nikoli, na eni sami tekmi, ki smo jo dobili, ni bilo vprašanje, kdo je bil boljši, ampak, kdo je bil slabši. Mura nam je na – vsaj zame – ključni tekmi prvenstva razložile osnove osnov. Poraz v Domžalah je bila v naprej napisana zgodba. Celje nas je razgalilo, še najbolj pa največjo trenersko napako pomladi (trije branilci). Če zamujajo plače, pa ne bomo grizli, ali kako? Fuck-off. Aluminiji in Tabori so, ja, del (de)genskega zapisa tega kluba, ki ga vodi tema. In poetična pravica sama po sebi. Prijateljem povemo vse v obraz, mar ne?
Saj lani, še pomnite tovariši, je bilo skoraj povsem enako. In da ne bo pomote – pri prvi in drugi Mandarićevi kanti tudi. Stihija, kaos, nič od igre, preblisk, trganje Igorja Biščana, žlobudranje tretjerazrednih aparatčikov in prvorazrednih prevarantov, pretvarjanje publike, da ji je mar za klub, ki je skoraj brez – publike. Z vmesnimi iluzijami in (samo)zavajanjem.
Vombi pooseblja vse, kar me pri nogometu, ki ga – vsaj na najvišji ravni – sicer gledam vse manj, še zanima.
In enim samim človekom, s katerim bi, bos in obupan, odšel na konec sveta. Do Ognjene zemlje. Vombi pooseblja vse, kar me pri nogometu, ki ga – vsaj na najvišji ravni – sicer gledam vse manj, še zanima. Vse, kar me pri nogometu, ki so ga ugrabili klubski grb poljubljajoči (pre)plačanci s patetično nizkim, cvileče ubogim, inkontinenčno-impotentnim bolečinskim pragom, še privlači. Za razvajene pezdete, katerih patološko razpršena pozornost zahteva instantno gratifikacijo, preprosto ne morem več navijati – nikoli in nikjer.
Predstavljajo namreč vse, kar je narobe. In to še zdaleč ne le v nogometu. Ne samo to: tudi njihove tehnične vele-mojstrovine (ali v igricah »igrajo sami sebe«?) me že dolgo ne ganejo več, saj bi se, tam zunaj, ustrašili prvega nočnega odseva v luži = ogledalo.
Zato so mi bilo Vombijevo krvavenje, obveza, igmanski marš, solze in borba vrhunec te sezone. Ostalo so bili ceneni okraski; postranska škoda vladavine napuha in niča. Srečkova stara logika, da nogometni bog vse vidi in temu primerno nagradi ali kaznuje, je preživela relikvija.
Včerajšnji finale pokala? Iz kante po kanto! Navijači ne rabimo veliko, da se v eni vrstici odpovemo načelom. Blaga katarza, ki prinaša negotovo poletje.
