Nogomet je (zame) način življenja. Že od majhnega sem vedel, da želim hoditi po različnih stadionih, spremljati nogometne tekme in enostavno vpijati fenomen te prečudovite igre, ki osvaja srca ljudi na vseh koncih zemeljske poloble. Odpotoval sem na tri svetovna prvenstva, gledal finale lige prvakov, doživel osvojitev prvenstva z mojim najljubšim klubom (Velenje!) in včasih me prijatelji vprašajo, kaj bi rad v življenju, kar se nogometa tiče, še videl. Kot iz topa odgovorim, čeprav vem, da se (verjetno) ne bo nikoli uresničilo – Olimpijo v jugoligi.
Priznam, sem malo jugonostalgika, vsaj kar se nogometa tiče in resnično bi se želel prestaviti v čase bivše Jugoslavije, potovati v Beograd, Zagreb, Split, Mostar in Skopje. Iskreno, verjetno ne bi imel jajc iti na gostujočo tribuno Marakane. Ali pa meni ljubega Poljuda. A samo predstavljati si kako je biti del te lige, videti vse velemojstre okroglega usnja, ki so v njej igrali in predvsem spremljati Olimpijo kot spoštovano nogometno institucijo, že sama misel na to, mi nariše nasmeh na obraz.
Majhni lističi papirja, ki simbolizirajo nekaj starega, a tako pristnega. Čase, ko v ospredju ni bil zgolj denar. Nogometna romantika.
A živim v časih slovenske lige in sprijazniti se moram s »stadioni« v Dravogradu, Zavrču, Kidričevem, ostanejo mi le zgodbe, ki jih poslušam od starejših ljubiteljev nogometa. In pa vstopnice. Majhni lističi papirja, ki simbolizirajo nekaj starega, a tako pristnega. Čase, ko v ospredju ni bil zgolj denar. Nogometna romantika. Zadnji del trilogije o vstopnicah NK Olimpija tako posvečam meni najljubšim. Vstopnicam iz jugoslovanskih prvenstev in pokala.
Olimpija je od leta 1962, ko se je preimenovala v Olimpijo odigrala 1068 tekem (hvala Opta Žabar) v različnih ligah in pokalih pod okriljem Jugoslavije. Od republiškega pokala do pokala maršala Tita, prve in druge zvezne jugoslovanske lige pa začasnega izpada v slovenko ligo, Olimpija je v času skupne države doživela vse. A starejšim ljubiteljem nogometa najbolj ostajajo v spominu legendarne tekme z »veliko četvorko«: Hajdukom, Dinamom, Partizanom in Crveno zvezdo.
In ravno s slednjim klubom se je začela moja zbirka nogometnih vstopnic iz bivše Jugoslavije. Na internetu sem zasledil vstopnico Crvena Zvezda – Olimpija iz leta 1978 in že takrat je bila vstopnica stara skoraj 40 let. Toliko let je nekdo hranil majhen košček papirja, na katerem so bili natisnjeni podatki o tekmi. Bil sem šokiran in navdušen hkrati in moja majhna obsesija s kartami iz jugolige se je začela. A kmalu je šok prevladal nad navdušenjem, saj nikakor nisem mogel dobiti nogometnih kart iz Ljubljane.
Zbiratelj iz Srbije, ki me je skozi leta oskrbel s kar nekaj vstopnicami Partizana, Zvezde in OFK Beograda, mi je povedal, da zbiratelji iz Balkana nikakor ne morejo najti vstopnic iz Ljubljane in Skopja. »Skoro pa nemoguće«, mi je opisal situacijo. Nihče ne ve zakaj, tudi pri starejših ljubiteljih nogometa iščem informacije, ali so slučajno na vhodih jemali karte in jih zato ljubljanski ljubitelji nogometa niso mogli shraniti ali je vzrok kaj drugega.
Ni mi preostalo drugega, kot da se skoncentriram na gostujoče vstopnice. Beograd je meka za zbiranje in od tam sem dobil kar nekaj vstopnic Olimpije, kasneje sem svoje veze razširil tudi v druga mesta in v petih letih mi je uspelo najti 48 gostujočih vstopnic Olimpije. No, najti ni pravilen izraz, kupiti je boljši. Vstopnice se najdejo, a so tudi drage, od 20 do 60 evrov, odvisno iz katerega leta in pri katerem prodajalcu ali zbiratelju.
A počasi se daleč pride in vesel sem, da imam v svoji zbirki vstopnice s tekem proti Crveni zvezdi, Partizanu, OFK Beogradu, Vojvodini, Spartaku iz Subotice, Napredku, Radničkemu, Radu, Borcu, Slobodi iz Tuzle, Dinamu iz Vinkovcev (današnja Cibalia), Osijeku, Hajduku, Zagrebu, Dinamu iz Zagreba, Željezničarju in Veležu. Nogometna romantika.
In uspel sem dobiti celo nekaj domačih vstopnic Olimpije. Za nekatere ne vem niti tekme, ker je, kako značilno za Olimpijo, imela »no name« vstopnice – za vsako tekmo enake, še celo za več sezon. A nekateri obiskovalci so na vstopnico napisali nasprotnika in datum, tako da je določitev lažja, a so potem tudi na trgu vstopnic takšne toliko dražje. Še posebej, ker se za njih boriš z zbiralci iz Beograda, Splita, Zagreba in Sarajeva.
Verjetno vas zanima, katera je moja najljubša vstopnica. Ponosen sem, da imam v svoji zbirki vstopnico s povratne tekme finala pokala maršala Tita proti Crveni zvezdi, ki jo je v korist Beograjčanov odločil Dragan Džajić z golom globoko v podaljšku. Čeprav je kar grobo pretrgana, tako da se od napisa Olimpija vidi samo O, je na njej datum in s kemičnim svinčnikom napisan rezultat 1:0 ter »majstor Džaja«. Čeprav boleč poraz in s tem zapravljena edina priložnost, da bi Olimpija osvojila pokal maršala Tita, gre vseeno za izjemen spomin in relikvijo v Zelenem muzeju. O vstopnici iz prve tekme v Ljubljani ni ne duha ne sluha, tudi zbiratelji iz Beograda je nimajo v svojih zbirkah. Pozna kdo koga, ki je bil na tekmi?
Domače bežigrajske vstopnice iz časov bivše Jugoslavije so moj največji misterij, ki ga skozi leta nikakor ne morem rešiti. Vem, da je dresov iz tistega obdobja malo, ker so jih po članih uporabljali tudi mladinci in jih igralci po končani sezoni niso smeli vzeti, a mi nikakor ni jasno, kje so vse vstopnice iz nogometnih tekem v Ljubljani. Marsikdo se mi je javil in povedal, da je v zadnjih letih pred razpadom Jugoslavije obiskoval tekme v Ljubljani, a nima shranjenih vstopnic. Vem, da so vstopnice bile, saj kakšno najdem v tujih zbirkah, a nikakor se ne morem sprijazniti z dejstvom, da od par tisoč gledalcev ni na voljo več vstopnic. Slovenci nismo dovolj sentimentalni za shranjevanje vstopnic? So na vhodih vstopnice namesto da bi jih trgali, kar vzeli? Ali so večinoma hodili na tekme »na šverc« in se vstopnic ni kupovalo?
Misterij se nadaljuje … Tako kot moje iskanje nogometnih vstopnic iz bivše Jugoslavije. In ravno v tem je čar zbiranja. Zbirateljska romantika.
