Luka Jesih
Stojim pred blokom na Poljanah in sem vidno nervozen. Čakam Nejca Vidmarja, vratarja slovenske reprezentance, da mi prinese svoj podpisan slovenski dres s kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2016 v Franciji. Ne vem zakaj, a njegov dres sem vedno želel imeti v zbirki. Olimpijinega nisem mogel imeti, saj je bil član Domžal, je pa bila javna skrivnost, da je velik navijač Olimpije.
Mogoče zaradi tega podatka, mogoče zaradi šušljanja po medijskem prostoru, da bi lahko prišel v Olimpijo, mogoče zgolj zaradi njegovega nepopustljivega karakterja na igrišču sem bil dresa neizmerno vesel. A skrita želja je ostajala. »Upam, da nekoč dobim tudi tvoj dres Olimpije« sem mu dejal ob slovesu. In upal – to bi bilo fenomenalno. Pet let kasneje je v moji zbirki pet njegovih nošenih dresov in še nekatere izjemno vredne stvari, ki mi jih je pomagal dobiti v muzej.
Nejc Vidmar je (zame) legenda Olimpije. Ni skrivnost, da obožujem igralce, ki so v Olimpiji igrali in za njo dali nekaj več, ne zgolj profesionalno oddelano pogodbo z lepimi goli in naslovi. Andraž Šporar, Miha Zajc, Aris Zarifović, Branko Ilić in Nik Kapun, če naštejem le »najnovejše«. In nekje čisto pri vrhu, če ne celo na vrhu je na mojem seznamu najljubših nogometašev, ki so kadarkoli igrali za Olimpijo – Nejc Vidmar.
Verjetno bi (če bi moje nogometne kvalitete dovoljevale) želel biti točno taka oseba na igrišču in v odnosu z navijači, kot je Nejc Vidmar. To sem spoznal že po koncu druge sezone, ko se mi je končno uresničila želja po Olimpijinem dresu, Nejc pa mi je prinesel tudi personalizirane rokavice iz sezone 2015/16, ko smo postali prvaki. Ne vem, če sem kadarkoli prej spoznal igralca, ki je s takim žarom v očeh govoril o Olimpiji in se veselil naslova, se s svojimi FB akcijami posvečal navijačem in na splošno poskrbel, da smo imeli zbiratelji in navijači kar nekaj kosov njegove opreme.
Finale pokala 2019. Že pred tekmo vseh tekem z Mariborom, sem Nejca prosil, če mi lahko pomaga s kapetanskim trakom in kakšnim zanimivim spominkom s tekme, ko bomo postali prvaki in bo dvignil pokal. Še zdaj mi ni čisto jasno, zakaj ga takrat nisem prosil za personaliziran dres s tekme, saj mi je bil tisti moder vratarski dres eden najlepših pri Olimpiji, dres s tako pomembne tekme pa bi bil še pika na i. A vedno so mi govorili, da vsega ne morem imeti in kapetanski trak je bil nekaj, kar sem si želel že dolgo časa.
Ko je sodnik odpiskal konec tekme se je začelo zeleno rajanje na igrišču in na tribunah, ki se je nadaljevalo na poti proti Ljubljani. V avtu dobim sms: »Kaj bi rajši? Podpisano žogo s tekme ali podpisano majico?« Ko naslednji dan sedim skupaj s kapetanom Olimpije, ki je včeraj dvignil pokal na igrišču in mi predaja kapetanski trak, žogo s tekme in njegovo ogrevalno trenirko, obenem pa debatirava o tekmi, uresničujem sanje vsakega navijača Olimpije.
Najbolj pa mi bo v spominu ostala tekma lani v Celju. Situacija s korono je oteževala oglede tekem in pred zadnjo v na Areni Z’dežele (ki je odločala o prvaku) je bilo dobiti karto za tekmo resnično misija nemogoče. Še toliko bolj, ko sem izvedel, da je bilo Olimpiji namenjenih zgolj nekaj kart. Nič zato, sem se skušal prepričati in odšel skupaj s punco in devetmesečno hčerko na dopust v Trento, a v meni je vrelo.
Pisal sem vsem mogočim osebam, a na žalost brez uspeha. Dva dni pred tekmo dobim Nejčevo sporočilo: »Imam eno karto.«. Ovira ni bila niti triurna vožnja iz Trente v Celje, niti dejstvo, da sem na dopustu sami pustil hčerko in punco. Moja mama je celo po telefonu kričala, če sem normalen. A nič zato. Celje it is!
Dolga pot polna nervoze in veselja, da bom v teh specifičnih časih prisostvoval tekmi za prvaka. A tokrat so se zadeve obrnile v drugo smer in Celje je (zasluženo) postalo prvak. Čeprav sem bil izjemno razočaran, saj sem bil prepričan v uspeh Olimpije, si nisem mogel kaj, da ne bi odšel na igrišče pozdravit Nejca in se mu zahvaliti za vso pomoč okoli karte.
V športu ti včasih porazi dajo več kot zmage. Težko je opisati trenutke, ko stojiš na igrišču s kapetanom najljubšega kluba in objokuješ zamujeno priložnost, a sedaj, slabo leto kasneje lahko povem, da se nikoli v življenju nisem počutil tako počaščenega. Verjamem, da je težko razumeti, a teh nekaj minut in besed, ki sva si jih izmenjala, ne bom pozabil do konca življenja in štejem si v največjo čast, da sem jih imel možnost doživeti.
Nejčev dres s tiste tekme je uokvirjen na steni, ne glede na končni rezultat, saj govori drugačno zgodbo. Zgodbo o človeku, ki ga neizmerno spoštujem in ki je bil za zeleni klub (in zeleni muzej) vedno pripravljen storiti vse in še več.
Nejc, iz srca hvala.
