Luka Jesih
Zeleni muzej. Ideja o prostoru, kjer bi prikazal zgodovino NK Olimpija skozi drese, žoge, vstopnice in ostale artefakte povezane z najboljšim klubom na svetu je bila dolgo časa moja velika želja, še posebej, ker Olimpija muzeja ni imela. Formalno se je ideja začela realizirati z bežigrajskim stolom, ki sem ga prinesel domov leta 2008 po tem, ko je Olimpija nehala igrati na Plečnikovem objektu, vseeno pa je bila (čeprav takrat nisem niti slutil) prva stvar v moji zbirki vstopnica. In to ne katerakoli vstopnica, ampak vstopnica z domače evropske tekme proti Liverpoolu.
Spomnim se, da smo bili z družino nekje na morju, ko sem izvedel, da igramo z Liverpoolom. To tekmo si moram ogledati, sem si rekel. V prejšnji sezoni sva bila z očetom na kar nekaj tekmah za Bežigradom, kjer sva na delu opazovala velemojstra Roberta Prosinečkega, a tokrat zaradi službenih obveznosti oče ni šel z mano. Ko sem takrat štirinajstletni mulc prvič odšel sam na tekmo in uvidel, da je vstop na moj sektor kar zraven GD tribune, mi je srce razbijalo kot noro. Nepopisna gneča pred vhodom, z eno roko sem se prerival naprej, z drugo sem držal v žepu sveti gral – vstopnico. Samo da je ne izgubim in pridem na tekmo, sem si govoril. Po tekmi sem bil navdušen in verjetno je bila ravno ta tekma poleg dveh nogometnih ikon Cimeta in Velikega Žutega glavni razlog, da sem se zaljubil v zeleno barvo. Vstopnico sem skrbno spravil, jo nalepil v zvezek in zraven pripisal obe postavi in strelca.
Nekaj let kasneje, ko sem se odločil, da začnem zbirati vstopnice s tekem Olimpije je bila prva tarča takoj izbrana. Gostujoča tekma Olimpije na slovitem Anfieldu. Na srečo so se že začeli časi interneta in le nekaj klikov na spletni prodajalni ebay je bilo dovolj, da sem že čez dober teden v svojo zbirko dodal vstopnico iz Anglije. Vstopnice so bile super, zavzele so malo prostora, niso bile drage in sem si jih lahko privoščil. A želje so bile večje. Šali, dresi, zastavice, karkoli v povezavi z Olimpijo. Spomnil sem se, da sem nekje videl šal s tekme Liverpool-Olimpija. Stvar, ki je v tujini redna praksa, v Sloveniji pa zgolj občasna muha. Nisem prepričan ali so šal prinesli že Angleži na tekmo v Sloveniji ali so prišli s slovenskimi navijači z Anfielda, a po nekaj mesecih sem ga našel na bolhi.
Ostala je zgolj še ena želja. Nošen dres Olimpije z omenjene tekme. S pomočjo pregledov slik in posnetkov, sem ugotovil, da so proti Liverpoolu igralci Olimpije nosili poseben dres, brez sponzorjev in priimka, morda zaradi pravil evropske nogometne zveze ali pa česa drugega. Z veliko truda mi je uspelo najti nekoga, ki je bil na tekmi v Angliji in ujel dres in čeprav sem ga že skoraj prepričal, se na koncu vseeno ni hotel odpovedati dresu. Novega sem našel šele nekaj let kasneje, ob iskanju na spletu ga je prodajal Anglež, ki ga je dobil od ekonoma Liverpoola. Stal je manj kot nove najkice, po številki pa sem ugotovil, da je pripadal Janezu Aljančiču. Aljo mi je dres tudi podpisal in povedal marsikatero anekdoto, obenem pa izrazil zadovoljstvo, da ima dres slovenskega lastnika.
Zeleni muzej je sedaj realnost, ki obsega 95 dresov, več kot 500 vstopnic, 30 šalov, kopačke, rokavice, mreže, kapetanske trakove, priznanja, slike in ostale stvari povezane z NK Olimpija. Čeprav mi manjka pravi prostor, se mi obrisi le-tega že rišejo nekje v mislih. Eden izmed kotičkov bo posvečen tekmam z največjimi evropskimi nasprotniki in Liverpool bo imel tam posebno mesto. V ta namen sem kupil tudi oba programa in tako simbolično zaključil s spominki z omenjenih dveh tekem.
A vseeno mi nekaj manjka. Rad bi dobil tudi nošen dres Liverpoola z ene od tekem proti Olimpiji. Zakaj, boste vprašali? Predstavljajte si, da stojite zraven stene, na kateri je levo uokvirjen Olimpijin dres, desno Liverpoolov. Nad njima je razstavljen spominski šal. Na polički pod dresoma sta vstopnici in programa. V rokah imamo pivo in obujamo spomine. Na bravurozne obrambe »mrge« Mavriča. Na vodilni zadetek Žlogarja. Na vse lepe in manj lepe trenutke našega najljubšega kluba.
Dobrodošli v zelenem muzeju!
