Luka Jesih
Obožujem nogometne drese. Vse odkar sem kot desetletni mulc dobil svoj prvi dres portugalskega superzvezdnika Luisa Figa, se navdušujem nad njimi in če mi je bilo včasih bolj pomembno, kaj piše zadaj, kot kateri grb je spredaj, se je z idejo o privatnem muzeju spremenilo tudi to in moja želja je bila samo ena – zbrati čimveč dresov nogometnega kluba Olimpija ter skozi umazane, prešvicane in strgane drese predstaviti zgodovino kluba.
Pravijo, da prve ne pozabiš nikoli in enako je z dresi. Da je zadeva še toliko bolj posebna in sentimentalna, sem prvi dres dobil iz rok prijatelja. Zeleni dres s številko 23, ki mi ga je prinesel Nik Kapun po končani sezoni 2013/14 predstavlja začetek zbirke in obenem tradicijo, na katero sem izjemno ponosen – vsako sezono v zbirko dodam domači dres Nika Kapuna.
Poznanstvo z Nikom traja že od osnovne šole, ko smo ga starejši podili z igrišča, kljub temu, da je bila njegova nogometna tehnika že v prvem razredu boljša od naše, ki smo počasi zaključevali s šolo. V kasnejših letih smo spoznali zmoto in veliko časa preživeli skupaj na nogometnih igriščih v centru Ljubljane, a kmalu se je Nik pridružil članom Olimpije in zgodba se je za njega začela zares.
Spomnim se, kako ponosni smo bili njegovi prijatelji ob vsakem nastopu ali golu, meni kot velikemu navijaču Olimpije pa se je vse to zdelo še toliko bolj nadnaravno – komentirati tekme in se pogovarjati z nekom, ki je včeraj zabil gol Chelseaju. Sanjsko. Niku sem ob enem izmed nogometnih pogovorov predstavil idejo o zbiranju dresov in bil je prvi nogometaš, ki je prepoznal zgodbo in obljubil mi je, da bo vsako sezono v zbirko prispeval en dres.
Sezona 2015/16. Prvi naslov prvaka po enaindvajsetih letih. Zadnji pisk sodnika in začelo se je rajanje. Preskočim ograjo in prva misel – proslavi naslov s Kapijem. Nepozabni trenutki, evforija na vrhuncu! Čeprav je bil takrat ob koncu sezone poškodovan sem mu rekel – ne pozabi na dres. Saj vem, da ne bi pozabil, samo prepričan sem želel biti in to je dres, ki sem se ga verjetno najbolj razveselil. Posvetilo »Prvaki 2016, za Luka« in podpis.
Sezona 2017/18. Drugi naslov prvaka za Kapija, a tokrat dvojna krona. Po zmagi nad Mariborom napišem sms. »Kapi, če boš naslednji krog proti Krškemu igral, bi te prosil za dres – zelo rad bi imel nošen dres.« Nošen dres je, kot že ime pove, nošen na tekmi, torej mora za to igralec vstopiti na igrišče. Da sedi na klopi ni dovolj. Vem, za nekatere so to neumnosti, a v svetu zbiranja dresov veljajo nošeni dresi za posebno trofejo, pri Olimpiji je to še nekoliko bolj izrazito, saj morajo igralci drese vračati. Nik je na tekmi vstopil v 78. minuti in bili smo le še zmago oddaljeni od prvaka. Ko mi po koncu tekme javi, da je uspel dobiti dres, sem navdušen, še toliko bolj, ko mi čez 10 dni prinese dres in reče: »A spet napiševa prvaki?«
Nik Kapun ima pri Olimpiji za seboj osem članskih sezon in izjemno sem ponosen, da imam v svoji zbirki osem njegovih domačih dresov. Najbolj pomembna sta vsekakor dresa, v katerih je osvojil naslov prvaka, kot tudi tisti s tekme proti Muri, ko so Green Dragonsi praznovali 30 let. A veliko bolj od tega mi je pomembno, da dresi s seboj nosijo zgodbo. In dresi Nika Kapuna govorijo zgodbo. O izjemnem nogometašu, ki je zabil gol Kopru za zmago na Bonifiki po šestindvajsetih letih. Ki je zabil gol Chelseaju. Postal kapetan. Osvojil z Olimpijo dva naslova državnih prvakov in dva pokalna naslova. Prešvicani in blatni predstavljajo vztrajnost in nepopustljivost. Predvsem pa govorijo njegovi dresi zgodbo o tradiciju in prijateljstvu. Ravno slednje najbolj cenim.
Kapi, hvala za vso pomoč pri muzeju in se že veselim letošnjega dresa. Upam, da tokrat spet napišeš prvaki.
