Luka Jesih

Obožujem nogomet. Čeprav ga nikoli nisem treniral in sem se kot otrok posvetil tenisu, je bil nogomet vedno na prvem mestu, bolj kot način življenja kot pa zgolj šport. Vsak dan smo na dvorišču v centru Ljubljane s prijatelji igrali nogomet in vsak od nas je imel priljubljenega nogometaša, ki ga je poizkušal posnemati. Mulci smo se podili za žogo, nekateri so želeli streljati kot Beckham, drugi imeti kontrolo žoge kot Zidane, spet tretji so posvojili kakšnega hrvaškega ali srbskega zvezdnika okroglega usnja, le redki so stopili na gol. Tisti trenutek ni obstajalo nič drugega, nobene skrbi, pomemben je bil le »fake« dres ljubljenega igralca, kjer si bolj spoštoval priimek zadaj kot grb spredaj, a kdo bi nam zameril, bili smo le otroci.

Dres iz sezone 1999/2000, ki ga je Olimpija uporabljala tudi na začetku sezone 2000/2001, ko se je Cime vrnil iz tujine (Foto: Luka Jesih/Zeleni muzej)

Nekega dne sem se vračal iz ene tistih epskih nogometnih bitk proti prijateljem iz sosednjega bloka, ko sem na vhodnih vratih prestregel Cimeta. Vedel sem, da njegovi starši živijo nekaj nadstropij pod nami in jasno mi je bilo, kdo je Sebastjan Cimirotić. Veliko sem poslušal o njegovem prestopu v Lecce, o največjem zvezdniku Olimpije, zato sem, šokiran nad srečanjem, zmogel le plahi »živjo«. Odzdravil je in bil sem v sedmih nebesih. Tekel sem po stopnicah v tretje nadstropje in navdušeno pripovedoval staršema koga sem srečal. Pozabil sem na vse ostale superzvezdnike, saj sem našel svojega nogometnega vzornika – Sebastjana Cimirotića.

Dres iz sezone 2000/01, ko je Cime za Olimpijo v vseh tekmovanjih zabil 24 golov (Foto: Luka Jesih/Zeleni muzej)

Nogomet je zame obstajal samo še zaradi Cimeta. Navdušeno sem ga spremljal po televiziji, ko je zabil gol Španiji na svetovnem prvenstvu ter Italiji v Trstu in ko je prišla domača tekma z Malto v kvalifikacijah za Euro 2004 je bila želja samo ena. Prvič videti Cimeta v živo. Vseeno mi je bilo za rezultat, samo da vidim to igranje z žogo v živo. Proti koncu tekme se mi je zdelo, da je celoten stadion za Bežigradom želel samo, da Cime zabije gol. Želja se nam je uresničila v 90. minuti in stadion je, tako kot jaz, eksplodiral od navdušenja.

Dres iz sezone 2003/04, ko je imel Cime svojega “osebnega” sponzorja Mobitel (Foto: Luka Jesih/Zeleni muzej)

V tistem času in na tisti tekmi sem se dokončno zaljubil v nogomet in ker v Ljubljani domuje Olimpija, me je oče v sezoni 2002/03 odpeljal na prvo tekmo Olimpije. Užival sem ob mojstrovinah Prosinečkega in si predstavljal  kakšen par bi bila s Cimetom. Na žalost je Prosinečki po koncu sezone odšel, vmes je bila tista legendarna tekma proti Liverpoolu, v sezoni 2003/04 pa se je  pozimi v Olimpijo končno vrnil Sebastjan Cimirotić.

Dres iz tragične sezone 2004/05, ko je bil njegov priimek napisan pravilno s črko I namesto E (Foto: Luka Jesih/Zeleni muzej)

Izbral si je številko 55, ker je bila 14 zasedena  (predvidevam?) in hodil sem na vsako domačo tekmo, ki sem jo lahko obiskal. A imel sem problem. Na šolskem igrišču sem za razliko od ostalih želel imeti dres Cimeta, a Olimpija takrat sploh ni imela fan shopa. Kot otrok tega nisem mogel razumeti. Kakšna žalost je bila to in zadovoljiti sem se moral z dresom madridskega Reala.

Dres Domžal iz sezone 2006/07, ko je bil njegov priimek prvič napisan povsem pravilno, tudi z mehkim ć (Foto: Luka Jesih/Zeleni muzej)

Ko je pred leti zorela ideja o zelenem muzeju, sem kot enega ključnih delov muzeja videl zbirko dresov Sebastjana Cimirotića iz vseh sezon v Olimpiji. Naloga, ki je izjemno težka, a počasi se relikvije pojavljajo in dopolnjujejo zbirko. Najprej sem uspel dobiti njegov legendaren modro zelen dres Nike iz sezone 2000/01 z znamenito štirinajstico, kasneje še oba dresa iz sezone 2003/04, ko je imel osebnega sponzorja Mobitel in številko 55, pa nato Kelme dres iz sezone 2000/01.

Dres Hajduka, v katerem je Cime zabil gol Dinamu na derbiju (Foto: Luka Jesih/Zeleni muzej)

Pred leti, ko sem se toliko opogumil, da sem ga ogovoril, mu predstavil idejo o zelenem muzeju in sva marsikdaj klepetala o najinem svetem zelenem klubu, pa mi je na kavo prinesel še dres Hajduka. Legendarni dres, v katerem je zabil gol na derbiju proti Dinamu, je dal povod želji, da bi zbral vse njegove drese, ne glede na to, v katerem klubu je igral. Kot spomin na otroštvo in človeka, zaradi katerega sem postal navijač Olimpije. Ki ga marsikdo prej pozna kot osebo z neposrečenimi izjavami, ki je polnila tabloide in menjavala priimek. A zame bo vedno Cime. Idol, ki je marsikaterega otroka v Ljubljani, vključno z mano, navdušil za zeleni dres in najlepšo igro na svetu.

Zato za konec zgolj, Ole ole ole ole, Cime, Cime.

Dres Lecceja iz časov, ko je Cime blestel v Serie A (Foto: Luka Jesih/Zeleni muzej)

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.