Luka Jesih
Nekaj dni nazaj sem med brskanjem po nogometnih novicah na spletu zasledil objavo osebe, ki je pri Bayernu zadolžena za prodajo vstopnic, da za naslednje leto v želji po večji skrbi za okolje ukinjajo tiskane vstopnice in sezonske kartice, zamenjale pa jih bodo vstopnice v digitalni obliki in naložene na pametnem telefonu. Razumem, svet se modernizira na vseh področjih, pomembno se je zavedati okolja v katerem živimo, a vseeno, objavljeni zapis je napovedal vse, o čemer zbiratelji poslušamo in beremo že kar nekaj časa, a vseeno potiho upamo, da temu ne bo tako.
Počasi se zbiranje nogometnih vstopnic našega najljubšega kluba približuje koncu, navijači Bayerna tako že naslednje leto ne bodo več v album nalepili ali shranili vstopnico s tekme in bodo morali najti nov, vsaj približno podoben način zbiranja (printanje digitalnih vstopnic?) ali pa bo njihov hobi ugasnil za vedno. Kako blizu smo temu pri Olimpiji? Na to ne želim niti pomisliti.
Zbiranje nogometnih vstopnic je izjemno priljubljeno po celem svetu, zato ni čudno, da sem se ob nastajanju zelenega muzeja spomnil tudi na to, predvsem zaradi dejstva, da jih lahko pridobiš brezplačno, saj zgolj delaš to kar si do sedaj (hodiš na tekme in shraniš vstopnico). A ko sem se pogovarjal z zbiratelji po državah bivše Jugoslavije, ki ustvarjajo podobno zbirko kot jaz, mi je marsikdo odgovoril: »ma ne skupljam, previše je onda toga«.
Če bi takrat vedel, da v Olimpiji ni glavni problem, »da je previše toga«, ampak da Olimpijinih vstopnic z nekaterih tekem sploh ni, da jih tudi tuji zbiratelji iščejo kot suho zlato, da na nekaterih vstopnicah ni niti nasprotnika niti datuma in si tako prepuščen slepemu ugibanju, potem bi se verjetno strinjal in bi zbiranje vstopnic prepustil komu drugemu, sam pa bi se osredotočil na drese, šale, zastavice in ostale stvari. A naiven kot sem bil in predvsem z veliko želje, sem se zaletel kot »zec u kupus«. Zbirati sem začel tudi vstopnice mojega najljubšega kluba.
Tokratno temo oziroma kolumno sem razdelil na tri dele. Prvi del, ki ga boste brali danes, bo posvečen vstopnicam slovenske lige, pokala in superpokala od 1991 naprej, drugi del evropskim vstopnicam Olimpije in tretji del vstopnicam iz jugolige in jugopokala.
Za začetek nekaj statistike (OptaŽabar hvala, upam, da so številke pravilne). Olimpija ima od 1991 dalje registriranih 1203 uradnih tekem (kolumna je pisana pred derbijem z Mariborom) od tega 90 evropskih, kar pomeni da je število tekem v vseh ligah od 5. do 1., v slovenskem pokalu in celo nekaj v superpokalu 1113. V moji zbirki, v kolikor štejem tudi tekme, ki se niso igrale zaradi korone ali kakršnihkoli drugih razlogov (ja, vsaj v nečem mi je šla korona na roko) imam pokritih 499 tekem.
Za nekatere zbiralce iz bivše Juge ali Evrope zanemarljiva cifra, ampak za Olimpijo, po mojem mnenju, izjemna. Najstarejša vstopnica po osamosvojitvi, ki je v moji zbirki, je iz sezone 1992/93, 18. april 1993, proti ekipi današnje Krke, ki se je takrat imenovala Studio D. Tega niti ne bi vedel (in verjetno imam še kakšno starejšo), če ne bi takrat prijatelj vestno zapisoval na vstopnice nasprotnika in datume, saj je Olimpija kar nekaj sezon za tekmo prodajala tako imenovane »no name« vstopnice.
Nekaj sezon kasneje je Olimpija zgolj stempljala datume in mogoče celo nasprotnike v prazen del vstopnice in nikakor ne v linijo z ostalo pisavo na karti, izjema so bili Green Dragonsi, katerih vstopnice so bile vedno, ampak res vedno barvne, narejeno tako kot je treba, res pa je bilo, da so bile izdane večinoma ob večnih derbijih.
Gostujoče vstopnice so razred zase, poleg Maribora in še nekaterih večjih klubov jih je izjemno težko dobiti pred letom 2000 in verjetno jih bo kar nekaj ostalo neizsanjanih.
A da to ne bi bilo dovolj, smo v naši samostojni zgodovini izpadli še v 5. ligo in če so bile na domačih tekmah takrat že računalniško printane vstopnice z imenom kluba in datumom so bile gostujoče tekme z malo gledalci in predvsem improviziranimi kartami, na katerih je bil po navadi zgolj grb kluba. Tukaj se moram zahvaliti Luki, ki je v času od 5. do 1. lige izpustil zgolj nekaj tekem in mi velikodušno odstopil celotno zbirko, ki jo je z redkimi izgubljenimi primerki shranil.
Odkar je Olimpija nazaj v 1. ligi je vstopnice lažje dobiti, več ljudi jih shranjuje in ponosen sem predvsem na dejstvo, da mi v eri Milana Mandarića v šestih sezonah in več kot 250 tekmah manjka zgolj pet vstopnic. Enostavno jih moram izpostaviti in upati, da je nekdo bil na omenjenih tekmah in ima vstopnico. Z veseljem jo zamenjam za nekaj »six packov« piva. In mislim povsem resno.
Celje – Olimpija 21.10.2015 (pokal)
Rudar – Olimpija 7.11.2015 (liga)
Aluminij – Olimpija 26.10.2016 (pokal)
Olimpija – Gorica 29.4.2018 (liga)
Aluminij – Olimpija 20.9.2020 (liga)
Pri vstopnicah sem izjemno natančen in čeprav nas je v lanskem letu zadela situacija s korono, ki je (tudi) zbirateljstvu prizadejala kar hud udarec, sem na vsaki uradni tekmi preveril, ali so izdali vstopnico za člane kluba, VIP goste ali zgolj za tistih 50 ali 200 dovoljenih gledalcev. Lansko leto je Olimpija članom kluba dajala nekakšne papirnate kartice z grbom kluba, ki sem jih spravil pod vsako tekmo (čeprav so vse enake), obenem pa so v Domžalah imeli karte, čeprav je bilo zgolj nekaj 50 gledalcev. Normalno so karte izdajali za tekmi v Kranju in zadnji v Celju. Vse so v zbirki.
Letošnja sezona je nadaljevanje prejšnje. Olimpija je nekaj časa celo printala vstopnice za VIP goste in tistih nekaj gledalcev, ki niso imeli sezonske in s pomočjo kluba imam v zbirki vse domače vstopnice iz letošnje sezone, kjer so bili dovoljeni gledalci. Za razliko od domačih, se je čas pandemije tako poklopil, da so zgolj na eni gostujoči tekmi printali vstopnice in sicer v Kidričevem. Na žalost, po meni znanih podatkih, Green Dragons niso bili na tekmi, obrnil sem se tudi na NK Aluminij, a vstopnice mi še ni uspelo dobiti.
Ne glede na vse težave, mi je zbiranje vstopnic v veliko veselje. Ne zasedejo veliko prostora, vsaka je drugačna od prejšnje, obenem pa, kar je najbolj pomembno, mi ravno pri vstopnicah pomagajo ljudje, ki imajo radi Olimpijo. Vedo, da zbiram vstopnice in imam sezonsko karto, zato mi z veseljem shranijo svojo, me pokličejo z gostovanja, kjer nisem prisoten ali pa povprašajo svoje prijatelje. Vmes izmenjamo kakšno zanimivo zgodbo in cilj muzeja je izpolnjen. Vsem, ki so mi kadarkoli podarili vstopnico sem neizmerno hvalažen, a enostavno moram izpostaviti Blaža in njegovo ekipo, brez njih bi bila ta zbirka popolnoma drugačna. Hvala.
P.S. – Kaj pa vi? Imate kakšno staro vstopnico, ki jo ne potrebujete?
